Sindikati dosegli, da najbolj ranljivi še vedno plačujejo oskrbo, ki je ni

Aktivizem dela slovenskih sindikatov bo očitno prizadel prav tiste, za katerih pravice naj bi si prvi prizadevali. Zaradi zadrževanja uveljavitve zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije bodo kratko potegnili tudi delavci in upokojenci, ki bi jim po novem zakonu ostalo več v žepu. Med njimi je veliko starejših, ki še vedno plačujejo prispevek za dolgotrajno oskrbo, ki v pretežni meri ne obstaja.

Več kot 73 milijonov vplačali najranljivejši

V 22. členu petega poglavja interventnega zakona tako beremo, da »se od pokojnin prispevek za dolgotrajno oskrbo ne obračunava in ne plačuje« in da »Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije nima obveznosti obračunavanja, odtegovanja ali poročanja o tem prispevku«.

Po zakonu bi bilo plačevanje prispevka ukinjeno s prvim dnem naslednjega meseca po uveljavitvi zakona. Ker je bil sprejet 11. maja, bi to lahko pomenilo, da upokojencem že junija ne bi več odtegnili odstotka neto pokojnine. Pokojninska blagajna je samo v maju upokojencem odtegnila več kot šest milijonov evrov, na letni ravni pa to predstavlja 73,6 milijona evrov.

Prispevek znaša en odstotek neto pokojnine. Pri zagotovljeni pokojnini za polno pokojninsko dobo, ki znaša 826 evrov, torej to pomeni nekaj več kot osem evrov mesečno. Na prvi pogled morda zanemarljiva vsota, a preračunana na leto dni pomeni okroglih 100 evrov, ki bi marsikateremu upokojencu prišli še kako prav.

Po podatkih Statističnega urada RS (Surs) je tveganju revščine iz leta v leto izpostavljenih več oseb. Kot lahko beremo v poročilu za lansko leto, se je ta delež od leta 2024 povečal za več kot odstotno točko in je znašal 14,3 odstotka. Največji delež oseb, ki so izpostavljene tveganju revščine, pa je po ugotovitvah Sursa prav med starejšimi.

Po podatkih iz leta 2024 je ta znašal 22,5 odstotka. Pri 657.000 upokojencih torej govorimo o skoraj 150.000 ljudeh, za vsako od teh številk pa se skriva osebna usoda. Z višanjem starosti se ta delež še povečuje, zlasti med ženskami. Med starejšimi od 75 let je tveganju revščine izpostavljena že skoraj vsaka tretja.

Aktivizem dela slovenskih sindikatov bo prizadel prav tiste, za katerih pravice naj bi si v prvi vrsti prizadevali.

Za šest kilogramov najugodnejšega kruha

Za gospodinjstva z nižjimi pokojninami tako lahko 100 evrov predstavlja razliko med zmožnostjo nakupa osnovnih življenjskih potrebščin ali pa dodatnim varčevanjem pri vsakodnevnih izdatkih. Sindikalne aktivnosti bodo preprečile, da bi v denarnicah najranljivejših ostalo vsaj za štiri kilograme najugodnejšega riža, šest kilogramov najcenejšega kruha, pet litrov sončničnega olja ali več kot 14 kilogramov najugodnejše bele moke v slovenskih trgovinah. Na mesec.

Potem ko je državni zbor izglasoval sklep, da referendum o interventnem zakonu ni dopusten, sindikati namreč napovedujejo, da bodo o tem povprašali ustavno sodišče. Še več, če bi ustavni sodniki pritrdili vladni koaliciji, da referendum ni dopusten, napovedujejo izpodbijanje posameznih členov zakona. Ker pa bi bila v vmesnem času objava zakona zadržana, njegove določbe še ne bi mogle začeti veljati.

Je res težava v zakonu?

Pri tem sindikati celo trdijo, da je državni zbor sam podaljšal postopek, vezan na referendumsko odločanje. Da so prav sami z zbranimi podpisi v prvi vrsti zaustavili uveljavitev zakonodajnih rešitev, v aktivističnem diskurzu očitno ni več pomembno.

Težko je namreč sprejeti argumentacijo, da naj bi zakonske določbe predstavljale razkroj socialne države, ko pa v prvi vrsti naslavljajo ravno tiste, za katere naj bi se sindikati borili: delavce in najranljivejše. Če zakon ob tem prinaša tudi razbremenitev podjetništva, ki bi svoje priložnosti na ta način mirnejše vesti iskalo v Sloveniji, ne pa na Hrvaškem ali drugje na tujem, je to tudi za osrednjo sindikalno bazo, torej delavce, toliko boljše. Težko se je torej znebiti občutka, da ni težava v zakonu, ki ga sindikati v navezi s skrajno levo politiko populistično označujejo za bogatunskega, pač pa v akterjih, ki so ga predlagali in potrdili.

Pri 657.000 upokojencih jih je tveganju revščine izpostavljenih 150.000.

(D255: 18)