Slovenija z dostopom do mednarodnih voda, a brez teritorialnega stika. Ceno plačal mali človek

Prvo poglavje arbitražne zgodbe je končano - arbitražno sodišče je odločilo. Kot vsaka arbitraža ima tudi današnja razsodba dve plati. Zato je bila tudi v Sloveniji sprejeta z mešanimi občutki.

A z današnjim dnem arbitražnega dogajanja še ni konec. Sledi vprašanje sprejetja in implementacije razsodbe, ki ga je prisluškovalna afera Sekolec - Drenik radikalno zaostrila. Današnji dan pa je tudi točka, s katero se na novo začenja v slovenski narodni zavesti ovrednotenje vse politike, ki je sodelovala pri reševanju mejnega vprašanja.

1 Stik, a ne teritorialni

Slovenija je najbolj z nestrpnostjo pričakovala razsodbo glede morske meje in stika slovenskega morja z mednarodnim.

V Piranskem zalivu sodišče ni določilo sredinske črte, ampak je večji del pripadel Sloveniji. Sodišče je potegnilo mejo do italijanskih teritorialnih voda, obenem pa prisodilo stik slovenskih ozemeljskih voda z mednarodnimi prek nekakšnega služnostnega koridorja na hrvaškem teritoriju.

Seveda je celota razsodbe veliko bolj zapletena in jo bodo pravniki odkrivali in interpretirali v prihodnjih dneh. Prav tako se bo šele pokazalo kako bo stik prek koridorja funkcioniral - ko in če bo ta razsodba implementirana.

A vendar je v osnovi razsodba toliko jasna, da jo lahko sprejmemo tudi z grenkim priokusom, kajti uresničilo se je to, na kar so v letih 2009 in 2010 opozarjali nasprotniki arbitražnega sporazuma - da bo stik v najboljšem primeru samo služnostni prehod, kar je manj, kot je predvideval sporazum Drnovšek - Račan.

Tako kot vedno v zgodovini - v mirnih dobah, zapletenih časih, najbolj pa vojnah - ceno strateškega interesa države plača mali človek in ob tem pogosto je na mestu vprašanje, ali je bilo vredno. To se je zgodilo tudi tokrat, saj bo kar nekaj državljanov Slovenije ob vzhodni meji in ob Dragonji ostalo na drugi strani meje. In to je s čisto človeškega vidika ob današnji razsodbi najbolj boleče.

2 Uveljavitev

Kaj se bo dogajalo v naslednje pol leta in še čez, je v tem trenutku težko napovedati.

Hrvaško stališče je jasno. Čeprav je v Sloveniji tudi nezadovoljstvo z razsodbo na morju in je v tem pogledu dobila Slovenija manj kot bi s sporazumom Drnovšek - Račan, si je v tem trenutku težko predstavljati politiko, ki bi na Hrvaškem prevzela ceno sprejema sedanje razsodbe.

Današnja arbitražna odluka Hrvatsku ni na koji način ne obvezuje i neće je primijeniti. https://t.co/uaLy8vGIpl

— Andrej Plenković (@AndrejPlenkovic) June 29, 2017

Kot predsednik @vladaRS si bom po vseh močeh prizadeval,da pri spoštovanju,izvršitvi #arbitraža vzpostavimo dialog,najdemo skupen jezik s HR

— dr. Miro Cerar (@MiroCerar) June 29, 2017

Na slovenski strani bo vlada vztrajala na implementaciji sporazuma. Zanimivo bo videti, kako bo z opozicijo. NSI v tem trenutku še molči, prav tako SDS, čeprav je bilo iz današnjih tvitov nekaterih vidnejših politikov (Milan Zver, Romana Tomc) videti nezadovoljstvo z razsodbo na morju, iz izjave Romane Tomc veje tudi dvom o uresničitvi odločitve arbitražnega sodišča.

#arbitraža pic.twitter.com/4Fv4zF4NVT

— RomanaTomc (@RomanaTomc) June 29, 2017

Iz SDS naklonjenih medijev pa je  mogoče sklepati, da bo SDS odprla vprašanje, ali sploh lahko sprejmemo razsodbo, glede na sklep državnega zbora z dne 4. februarja 2013. Ta pravi, da bo Slovenija odločitev, ki ne bo določila ozemeljskega stika slovenskega morja z mednarodnim, štela kot odločitev "v nasprotju z mandatom arbitražnega sodišča".

Janša pravilno napovedal razplet arbitraže, Pahor je Sloveniji “zapravil” stik z odprtim morjem- sodba je neveljavna https://t.co/qbL7dLPfYZ

— Nova24TV (@Nova24TV) June 29, 2017

Je pa danes na zaprti seji zasedal tudi parlamentarni odbor za zunanjo politiko, ki je po besedaj predsednika odbora Jožefa Horvata ocenil, da je sodišče opravilo svojo nalogo v skladu z arbitražnim sporazumom.

Pri vprašanju uveljavljanja sporazuma bo gotovo pomembno vlogo odigrala mednarodna skupnost. Nemčija se je že zelo jasno postavila na stališče, da je sporazum potrebno uveljaviti, medtem ko so ZDA nekoliko bolj zadržane in se zdijo bliže stališču Hrvaške, da je vprašanje meje še naprej bilateralno vprašanje.

Težko pa si je predstavljati, da bi si Hrvaška v kontekstu Evropske unije privoščila scenarij, ki bi popolnoma negiral sodbo arbitražnega sodišča ali vsaj v doglednem času iz nje izhajajoči dogovor.

3 Dediščina

Tretje vprašanje arbitražnega procesa pa je dediščina, ki jo bo arbitraža v celotnem kontekstu reševanja meje med Slovenijo in Hrvaško pustila našemu narodu. In vprašanje, kako jo bomo kot narod ovrednotili.

Za to se bo treba ozreti še bolj nazaj kot do leta 1991. Z današnjo razsodbo je postalo še bolj jasno, koliko je Slovenija zapravila z nespametnimi dejanji komunistične oblasti takoj po vojni in upravnimi postopki, ki niso ščitili nacionalnih interesov - tako pri meji na morju in v Istri kot na vzhodu.

Iz poosamosvojitvenega časa pa bodo na tehtnico zgodovine in narodovega spomina prišle tako konkretne odločitve ob osamosvojitvi (predvsem v zvezi z mejo na Dragonji) kot tudi odločitve leve politike, ki ni tako trdno stala na obrambi nacionalnega interesa, je pa z nagnjenjem h kompromisu (od Drnovška do Pahorja) dosegla arbitražno odločitev. Pa tudi pod Erjavcem zakockala, da bi lahko danes bila dokončna.