Suša, gorivo in geopolitična kriza dražijo hrano: kako ublažiti udarec za gospodinjstva

Slovenske potrošnike lahko jeseni pričaka nov pritisk na družinski proračun. Dolgotrajna suša, visoke temperature, dražja energija in goriva ter negotove razmere na svetovnih trgih ustvarjajo pogoje za novo rast cen hrane. Najprej bi lahko podražitve občutili pri sadju in zelenjavi, pozneje pri moki in drugih žitnih izdelkih. Nekateri proizvodi, predvsem govedina in mleko, pa bi se lahko zaradi posebnih razmer celo pocenili.

Slovensko kmetijstvo letošnje poletje plačuje visoko ceno zaradi pomanjkanja padavin. Težave niso več omejene zgolj na posamezne pridelke, temveč vse bolj vplivajo na celotno kmetijsko proizvodnjo.

Kmetje opozarjajo, da je zaradi suše manj trave, slabši so odkosi, težave pa se pojavljajo tudi pri koruzi in drugih krmnih rastlinah. Posledice so še posebej izrazite v živinoreji, kjer brez zadostne količine krme ni mogoče ohranjati sedanjega števila živali.

Za potrošnike je ključno vprašanje, kako hitro se bodo te razmere prenesle v trgovine.

Prvi udarec bi lahko prišel že jeseni

Profesor agrarne ekonomike Luka Juvančič opozarja, da se vremenski šoki v maloprodajnih cenah praviloma ne pokažejo takoj. Med kmetijsko proizvodnjo in končnim potrošnikom je namreč več členov – od predelovalcev do distributerjev in trgovcev.

Najhitreje bi lahko posledice občutili pri sadju in zelenjavi, kjer je strošek pridelave kmetijskega pridelka pomemben del končne cene. Če je pridelka zaradi suše manj, je njegova proizvodnja dražja, posledično pa se poveča tudi pritisk na maloprodajne cene.

Pri mesu, mleku in žitnih izdelkih je slika drugačna. Višji stroški se v verigi praviloma prenašajo počasneje in le deloma. Zato samo zaradi letošnje suše pri teh skupinah v kratkem še ni nujno pričakovati enakega cenovnega šoka kot pri sadju in zelenjavi. Toda to ne pomeni, da je nevarnost mimo.

Možna sta dva vala podražitev

Predsednica Trgovinske zbornice Slovenije Mariča Lah opozarja na možnost dveh ločenih valov.

Prvega bi lahko občutili že zgodaj jeseni, ko bi se zaradi slabše letine in zmanjšane ponudbe povečale cene sadja in zelenjave.

Drugi val bi lahko sledil proti koncu leta oziroma v začetku prihodnjega leta. Takrat bi se lahko pokazale posledice letošnje žetve pšenice in drugih žit. Če bo ponudba na evropskih in svetovnih trgih manjša, lahko borzne cene žit narastejo, kar se pozneje prenese v cene moke, kruha, testenin in drugih izdelkov.

Kolikšen bo ta dvig, je za zdaj nemogoče zanesljivo napovedati. Veliko bo odvisno od končnega obsega pridelave v Sloveniji, Evropi in drugih pomembnih proizvajalkah.

Gorivo je skriti strošek skoraj vsakega živila

Na prehranske cene ne vpliva samo vreme. Pomemben dejavnik so tudi cene nafte in goriv.

Gorivo je potrebno pri obdelavi zemlje, setvi, žetvi, spravilu pridelkov, predelavi in transportu. Višja cena dizla zato ne vpliva samo na račun na bencinski črpalki, ampak se posredno pojavi tudi v strošku hrane.

Geopolitične napetosti in motnje na svetovnih energetskih trgih lahko ta pritisk še povečajo. Prav zato je vprašanje cene goriva tudi vprašanje prehranske varnosti. Če država uspe zmanjšati del stroškov, ki jih ima kmet pri proizvodnji hrane, lahko s tem ublaži pritisk na končne cene.

Gorivo je potrebno pri obdelavi zemlje, setvi, žetvi, spravilu pridelkov, predelavi in transportu. 

Katere možnosti ima vlada?

Vlada pri tem ni popolnoma brez orodij. Njena naloga ni, da administrativno določa cene vseh živil, lahko pa z davčnimi, energetskimi, kmetijskimi in socialnimi ukrepi zmanjša stroškovni pritisk.

Med pomembnejšimi možnostmi so:

1. Znižanje trošarin na goriva: To je eden najbolj neposrednih ukrepov. Posebno pomembno bi bilo znižanje obremenitve goriva, ki ga kmetje uporabljajo neposredno pri proizvodnji hrane. Nižji strošek dizla pomeni manjši strošek obdelave zemlje, žetve, spravila in transporta.
2. Začasna davčna razbremenitev energije: Vlada lahko začasno prilagodi določene dajatve, ki vplivajo na ceno energije in goriv. Tak ukrep je lahko posebej pomemben v obdobju izrednih cenovnih pritiskov.
3. Ciljno znižanje DDV: Ena od možnosti je tudi začasna prilagoditev DDV pri najbolj osnovnih živilih oziroma energentih. Pri tem je treba paziti, da se davčna razbremenitev dejansko prenese v nižjo končno ceno in se ne izgubi v drugih členih dobavne verige.
4. Pomoč najbolj prizadetim kmetijam: Namesto splošnega subvencioniranja vseh stroškov lahko država pomoč usmeri v kmetije, ki so zaradi suše dokazljivo utrpele največjo škodo. S tem se ohranja proizvodnja in preprečuje nadaljnje zmanjševanje ponudbe.
5. Ukrepi za zagotavljanje krme: Pri živinoreji je ena največjih nevarnosti pomanjkanje krme. Država lahko z interventnimi ukrepi pomaga pri zagotavljanju krme oziroma omogoči hitrejšo uporabo razpoložljivih evropskih in nacionalnih sredstev.
6. Nadzor nad konkurenco in maržami: Če bi se pokazalo, da se podražitve v posameznih delih verige povečujejo bistveno bolj, kot bi jih upravičevali dejanski stroški, imajo država in pristojne institucije možnost okrepiti spremljanje trga in preverjanje konkurenčnih razmer.
7. Uporaba evropskih mehanizmov: Slovenija lahko ob izrednih razmerah išče rešitve tudi na ravni Evropske unije – od kmetijskih podpor do ukrepov za stabilizacijo trgov in pomoči območjem, ki jih prizadenejo ekstremne vremenske razmere.

Ključno pri vseh teh ukrepih je, da so ciljno usmerjeni, časovno omejeni in finančno vzdržni. Država namreč ne more dolgoročno preprečevati vseh tržnih sprememb, lahko pa ublaži nenadne šoke.

Paradoks govedine: najprej cenejša, pozneje dražja

Pri govedini bi se lahko zgodil nenavaden preobrat. Pomanjkanje krme pomeni, da imajo lahko živinorejci težave z vzdrževanjem sedanjega števila živali. Če krme ni dovolj ali je njena cena previsoka, se lahko del kmetov odloči za predčasni zakol živali.

To bi kratkoročno povečalo ponudbo govejega mesa na trgu. Večja ponudba ob nespremenjenem povpraševanju pomeni pritisk na nižje cene, toda ta učinek bi bil lahko začasen.

Če bi zaradi težkih pogojev številni rejci zmanjšali črede, bi se ponudba govedine v naslednji fazi zmanjšala. Takrat bi se razmerje obrnilo in cene bi lahko ponovno začele rasti.

Gre za klasičen primer, kako lahko vremenski šok najprej povzroči padec in šele kasneje rast cen.

Mleko: večji stroški, a brez podražitve

Drugačna je trenutna slika pri mleku.

Kmetje se soočajo z višjimi stroški goriva, gnojil, krme in drugih vhodnih materialov. Vročina dodatno obremenjuje živali, saj velik del energije porabijo za uravnavanje telesne temperature. Posledice so lahko slabša kondicija živali, več zdravstvenih težav in manjša mlečnost.

Kljub temu se odkupna cena mleka ne zvišuje. Po navedbah kmetov je odkupna cena z lanskih približno 55 centov padla na okoli 40 centov oziroma še manj. Razlog je predvsem v presežkih mleka na evropskem trgu.

Ker je ponudbe dovolj in so možnosti za izvoz omejene, evropski trg pritiska na nižje odkupne cene. Posledično se lahko kljub višjim stroškom proizvodnje znižujejo tudi maloprodajne cene mleka.

Slovenija mora preprečiti, da bi vremenski šok postal prehranska kriza

Letošnje razmere kažejo, kako hitro lahko kombinacija več dejavnikov pritisne na cene hrane. Suša zmanjšuje pridelek, vročina povečuje tveganja pri živinoreji, dražji energenti povečujejo stroške proizvodnje in transporta, geopolitične napetosti pa lahko dodatno vplivajo na cene nafte in žit.

Če bodo kmetje zaradi visokih stroškov in pomanjkanja krme prisiljeni zmanjševati proizvodnjo, bo država dolgoročno še bolj odvisna od uvoza. Takrat pa bodo slovenske cene še bolj odvisne od dogajanja na tujih trgih.

Vlada ima zato možnost ukrepati preventivno. Z nižjimi obremenitvami goriv, ciljno pomočjo najbolj prizadetim kmetijam, učinkovitejšo uporabo evropskih sredstev in spremljanjem razmer v prehranski verigi lahko ublaži posledice letošnjih šokov.

Največja napaka bi bila, če bi država začela ukrepati šele takrat, ko bi se podražitve že v celoti prelile na police trgovin.

Za zdaj še ni mogoče reči, kako velik bo jesenski cenovni pritisk. Toda opozorila s terena so dovolj jasna: manj pridelka pomeni manjšo ponudbo, dražja proizvodnja pa ustvarja pogoje za višje cene.

Prvi račun bi lahko potrošniki prejeli že jeseni pri sadju in zelenjavi. Naslednji pa ob koncu leta pri žitih in izdelkih iz njih.

Ob tem ostaja pomembno sporočilo za slovensko kmetijstvo: vsak ukrep, ki ohrani domačega kmeta in proizvodnjo hrane, je hkrati ukrep za večjo prehransko varnost Slovenije in dolgoročno stabilnejše cene.

Največja napaka bi bila, če bi država začela ukrepati šele takrat, ko bi se podražitve že v celoti prelile na police trgovin.