Tehnoaristokrati, novi fevdalni gospodje, ne priznajo neumrljive duše, zato brišejo vero. Človeka pa privežejo na svoje zaslone in ga zlorabljajo

foto: pixabay.com
POSLUŠAJ ČLANEK

 Vsi imamo nekakšno predstavo, kakšna naj bi bila urejena družba. Najprej pomislimo na socialno pravičnost, na čim manjšo družbeno neenakost, ker si želimo, da ne bi bilo prehudega prepada med revnimi in bogatimi. Vsi, ne glede na položaj, želimo biti spoštovani, in pri vsem, kar delamo, pravično obravnavani. Vendar se stanje v družbi nikoli ne ujema z našimi idealiziranimi pričakovanji. Vedno pride do zatiranja, potem pa tisti, ki trpijo, kličejo na pomoč. Prav o  tem govori danes prerok Izaija. Vinograd je zanj podoba za judovsko družbo. Bog je dal svojemu ljudstvu vse, kar je bilo potrebno, da bi lahko vsak užival osnovno blaginjo. Gospodar vinograda, nadaljuje Izaija, je skrbno prekopal zemljišče in zasadil žlahtno trto. Upal je, da bo po vsem trudu, ki ga je vložil v obdelavo vinograda, ob času trgatve v njem obiral sladko grozdje, a je našel zgolj viničje.

Judovska družba v času preroka Izaija je bila preslikava propadlega vinograda. Namesto pravice, je vladalo zatiranje, namesto radostnega smeha, so se slišali kriki obupa revnega ljudstva. A ni bilo samo to. Sredi mračne podobe družbenih razmer je vedno obstajalo tudi upanje, ki so ga ljudje našli v veri, v Bogu. Tako je bilo skozi vso judovsko zgodovino. Na tem izkustvu je gradil tudi sv. Pavel. Krščanski skupnosti v Filipih, o čemer smo brali v drugem berilu, je položil na srce, naj se ne predajo skrbem in zagrenjenosti, ker gre toliko stvari narobe. V dobrem in hudem, »naj ob vsaki priložnosti izražajo svoje želje Bogu, z molitvijo in prošnjo in zahvaljevanjem.« Te Pavlove besede niso bile suhoparen nasvet. Pismo Filipljanom je namreč pisal leta 56 ali 57 iz ujetništva v Cezareji.

Znamenja propadlega vinograda najdemo tudi v današnji Sloveniji. Ne glede na strankarsko pripadnost, ne glede ali uživamo sladek občutek, ker vladajo »naši«, ali grenkobo, ker nas vladajoči ponižujejo, smo vsi, eni in drugi, večina državljanov, žrtve globalnih bankirjev, ki narekujejo pravila bančnega poslovanja tudi našim bankam. Ali kdaj pomislite, kako velika je vrzel med obrestnimi merami, ki jih komitenti plačujejo za najete kredite pri bankah, in obrestmi, ki jih te iste banke plačujejo komitentom za njihove denarne depozite. Vsi vemo za to nesramno nesorazmerje, ki traja že mnogo let, a smo tiho, ker se sami sebi zdimo premajhni, da bi to razumeli, in še manjši, da bi kar koli spremenili. Privezani smo na sistem, ki je večji od nas, tako da sploh ne vemo, kje se skrivajo glave, ki sistem upravljajo, kje se sončijo, medtem ko milijoni tolčejo revščino. Ali kako naj svoj dejanski položaj doume delavec v ameriški avtomobilski industriji, kjer je izvršna direktorica v korporaciji General Motors lani zaslužila 27 milijonov dolarjev, kar je 365-kratnik povprečne plače navadnih delavcev.

Ali kdaj pomislite, kako velika je vrzel med obrestnimi merami, ki jih komitenti plačujejo za najete kredite pri bankah, in obrestmi, ki jih te iste banke plačujejo komitentom za njihove denarne depozite.

Težko primerjamo dejansko blaginjo navadnega Juda iz časa preroka Izaija, tam okoli leta 740 let pred Kristusom, in blaginjo Američana, delavca v eni od korporacij. A ni vse samo materialna blaginja. Ameriški delavec ima neprimerno več dobrin in udobja, kot ga je imel starozavezni Jud, toda razlika je predvsem v občutenju razmer. Vsak Jud je sebe, tudi če mu ni šlo dobro, vedno doživljal kot Abrahamovega potomca, kot Božjega izvoljenca s polnim dostojanstvom in deležnostjo pri mesijanskih obljubah. Kaj je hranilo njegovo dušo? Kako je sproti utrjeval svojo osebnostno, narodnostno, kulturno in versko identiteto in prepričanje, da je integriran v nekaj smiselnega in zelo velikega – v odrešenjsko zgodovino, v kateri je bil vedno nekdo, in ne izmeček družbe in zgodovine? V oporo mu je bil tedenski ritual, ki je bil družbeno legalen in spoštovan: v soboto je namreč šel v vaško shodnico, tam prepeval psalme ter poslušal Postavo in preroke. Državni zakon, narejen po Postavi, mu je ves sobotni dan zagotavljal praznovanje, prijateljsko druženje, ko se je z bližnjimi veselil in pomenkoval

Ta osnovna družbena struktura starega veka se je prenesla tudi v srednji vek, v fevdalizem, v katerem so bili na eni strani zemljiški posestniki, knezi in grofje, na drugi strani pa tlačani, v mestih pa obrtniki, trgovci in drugi, ki jim je prek mestnega sveta in župana pravice odrejal deželni gospod. V tem obdobju so starozavezni tempelj in vaške sinagoge zamenjale katedrale in množica cerkva po mestnih ulicah, vaseh in gričih. Tlačan je bil sicer privezan na zemljo svojega zemljiškega gospoda, nikakor mu torej ni bilo lahko, a je imel poleg nedelje zagotovljeno praznovanje v povprečju še en dan v tednu, ko je lahko kam poromal, se družil, prijateljem potožil svoje tegobe, sredi noči pa na vasi zaukal in zapel, privabil na okna dekleta, in življenje je teklo naprej. Kljub vsej revščini in nepismenosti je tlačan brez sence dvoma vedel, da je Božji otrok. Z njim je bila vsak hip solidarna Marija sedem žalosti, za vsako tegobo pa se je lahko obrnil na katerega od štirinajstih svetnikov, ki so mu bili priprošnjiki v kateri koli sili. Z vero je hranil dušo, zato v revščini in brezpravnosti ni pomislil na samomor ali evtanazijo. Na kratko: človek fevdalizma je ponotranjil vizijo, ki jo je v pismu Filipljanom ubesedil sv. Pavel: Čeprav je bil Kristus v podobi Boga, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek. Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren do smrti, smrti na križu.

Zakaj se zadržujem pri opisovanju srednjega veka, ki so ga ljudje hoteli preseči, in se za vsako ceno, tudi s krvavo revolucijo, osvoboditi tlačanstva in zaživeti svobodno? Razvpiti Janis Varufakis, grški ultra-levičar, ki je bil leta 2015 finančni minister v grški vladi, je izdal novo knjigo z naslovom Tehnofevdalizem, v kateri trdi, da je kapitalizem mrtev, vendar stvari niso šle v smer socializma in demokracije, kot je sam upal, in kot ga je učil Karl Marx, marveč se je svet iz kapitalizma znova pogreznil v nekaj veliko hujšega, v tehnofevdalizem. Namesto svobode smo postali novodobni tlačani. Dobili smo nove kneze in grofe. Gospodarji novega fevdalizma so Zuckerberg, Musk, Bezos in številni drugi od Kitajske do ZDA. Tako kot je srednjeveškim aristokratom blaginjo zagotavljala zemljiška posest, na kateri so delali tlačani, sami pa so se v brezdelju zabavali, tako novodobni gospodje zgolj pobirajo dividende. Prvo in zadnje vprašanje korporacij, kapitalskih skladov in bank so dividende, vsa druga vprašanja – sociala, zdravstvo, ekologija – so zanje aktualna le do stopnje, kot pri konju v hlevu; če naj neumorno dela za svojega gospodarja, mu je treba dati ovsa in vode.

Primerjava s konjem ni naključna. Konj namreč nima duše, zato tehnofevdalcu, ki ne upošteva neumrljive duše svojega tlačana, zanjo ni treba skrbeti, kot je bilo v starem in srednjem veku aristokratu treba zagotavljati sistemsko duhovno oskrbo duš podložnikov. In še mnogo huje. Ne le, da se družbena neenakost povečuje, o čemer govorijo številke, ki smo jih omenili, novodobni knezi so milijonske množice privezali na zaslon. Varufakis pravi, da smo postali tlačani tudi navadni uporabniki zaslonov, in celo tisti, ki na spletnih platformah prodajajo svoje izdelke. In kar je najhuje, pristavi Varufakis, ne eni ne drugi se svojega tlačanstva ne zavedamo, zato nekritično, v samo prevari, da smo svobodni, s svojimi dejavnostmi na spletnih omrežji premoženje njihovih lastnikov samo povečujemo. Kaj bi danes na vse to rekel prerok Izaija, ko je bil do aristokratov oster že takrat, ko človek še zdaleč ni bil tako ponižan in razčlovečen kot je v tehnofevdalizmu? 

 Konj namreč nima duše, zato tehnofevdalcu, ki ne upošteva neumrljive duše svojega tlačana, zanjo ni treba skrbeti, kot je bilo v starem in srednjem veku aristokratu treba zagotavljati sistemsko duhovno oskrbo duš podložnikov. 

O tem, kakšno je dušno stanje ljudi, zlasti mladih, v tehnofevdalizmu, nam govori raziskava, ki jo pri nas v okviru Svetovne zdravstvene organizacije izvaja NIJZ. Gre za raziskavo, imenovano Health Behavior in School-Aged Children 2022 oziroma Z zdravjem povezana vedenja v šolskih obdobjih. Nanaša se na mladostnike, stare 11, 13, 15 in 17 let. Občutek  osamljenosti je izkusil vsak šesti mladostnik, več kot tretjina jih redno doživlja vsaj dva psihosomatska simptoma, skoraj sedem procentov ima simptome anksioznosti, približno tretjina pa ima povišano verjetnost depresije.

Kaj je pri vsem tem najhuje? Tisočletja je človek svojo nemoč amortiziral z naslonitvijo na Boga. V tehnofevdalizmu pa vsa tako imenovana stroka vero popolnoma ignorira, jo ima za irelevantno, celo škodljivo. Tehnoaristokrati, novi fevdalni gospodje, ne priznajo neumrljive duše, zato brišejo vero, človeka obravnavajo samo še biološko in psihološko. Ti dve  človekovi razsežnosti privežejo na zaslone in ju zlorabljajo, potem pa v posmeh vsemu svetu politično izpostavljajo zlorabe, ki so sicer dejanske, po obsegu pa bistveno manjše. Bratje in sestre, ker imamo neumrljivo dušo, se ne pustimo zamejiti z zaslonom. Vera v Boga, razodetega v Jezusu Kristusu, ni le oaza svobode, temveč prestop v brezmejnost in izstop iz okov časa, prostora in sil, ki ju nadzorujejo.                                                                                                         

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike