Tomaž Štih: Švicarji nimajo dveh stvari, ki ju politiki širijo pri nas – kulture zavisti in politike strahu

Intervju: Tomaž Štih, Libertarec

Libertarnost je ideja, da je vsak človek najprej odvisen sam od sebe. – Če kaj drži, je to, da je država vedno slabši gospodar. – Temeljni problem je, da je bila stranka, ki je na volitvah zmagala zaradi nujnih koronskih ukrepov, ki so prejšnjo vlado naredili nepriljubljeno, prazna. – Presenetilo me je, da 30 let po osamosvojitvi še vedno obstajajo strukture, ki hočejo ljudi oz. izseljence, ki razmišljajo drugače, v tujini uničiti. – Tragično je, ker politika ne tekmuje več v idejah in njihovi izvedbi, ampak tekmuje, koga bodo lahko preko sodišč izločili iz igre.

Ste ustanovitelj libertarnega kluba. Kakšen klub je to? Kdo so libertarci?

Začetki segajo v leto 2002, ko sem živel v Švici. To je bil klub Slovencev, ki so razmišljali kot Švicarji. Vsem je bil cilj, da drug drugemu damo vtis, da nismo edini, ki tako razmišljamo. Kaj mislim s Slovenci, ki razmišljajo kot Švicarji? Ko odideš iz nekega okolja na primer v Švico, začneš prevzemati švicarske kulturne navade. Nekaj časa si še vedno Slovenec, a ne čisto, še vedno pa nisi Švicar; si nekje vmes. V tistem času sem ustanovil klub, ki je sčasoma prenehal delovati. Predvsem je bil posledica tega, da so Švicarji tisti, ki se odločajo popolnoma obratno kot Slovenci. Če imate v Sloveniji referendum o minimalni plači, bo ta uspel, v Švici pa ga bodo zavrnili; če imate referendum o višjih davkih za bogate, bo v Sloveniji uspel, v Švici pa bodo to zavrnili. To je posledica tega – in to je v libertarnem mišljenju zelo pomembno – da Švicarji nimajo dveh stvari, ki jih pri nas politiki zelo širijo, to sta kultura zavisti in politika strahu. Ljudje v Sloveniji se veliko bolj bojijo, kaj bo, če država ne bo pomagala, in veliko bolj so zavistni tistim, ki nekaj sami storijo.

V Sloveniji bo referendum o minimalni plači uspel, v Švici ga bodo zavrnili; referendum o višjih davkih za bogate bo v Sloveniji uspel, v Švici ga bodo zavrnili.

Za kaj se ideja libertarnosti zavzema?

Libertarnost je ideja, da je vsak človek najprej odvisen sam od sebe. Da mora najprej sam poskusiti reševati svoje težave in šele potem klicati državo na pomoč. Tudi da svoboden posameznik učinkovitejše rešuje svoje težave. Iz tega se razvije teorija, da naj bo država majhna in učinkovita, naj se ukvarja z osnovnimi stvarmi, kot so šolstvo, zdravstvo, ceste, zagotavljanje reda, sodišča, zunanja obramba, ne pa s stvarmi, kot sta subvencioniranje podjetij in metanje denarja v vladi priljubljene medije. Če država počne samo osnovne stvari, jih počne boljše – dobite boljše šolstvo, zdravstvo, hkrati pa porabi manj – dobite nižje davke. To je ekonomski del libertarne teorije.

Osnovni, socialni del teorije pa je, da je človek najbolj produktiven, ko je svoboden. K temu pride vse od svobode življenjskih izbir do svobode izražanja. Da ne prepovedujemo – tako kot v Sloveniji – rock koncertov, da ne preganjamo knjig na knjižnem sejmu. Pred dvema tednoma so preganjali nekoga, ki morda ni bil najpametnejši, da je šel na knjižni sejem z določenimi vsebinami, a država se nima kaj vpletati. Bistvo libertarne teorije pri osebni svobodi je, da pride vedno skupaj z odgovornostjo. To je ta razlika. Če ste vi svobodni, da greste študirat »nezaposljivologije«, potem se vam lahko zgodi, da boste težko našli delo. Takrat ni odgovor, da država zagotovi obvezne prakse za določene kadre, ampak morate prevzeti odgovornost in se prekvalificirati.

V januarju smo se ukvarjali z obljubljenimi reformami vlade dr. Roberta Goloba, ki jih kar ni bilo. Ena teh obljub so stanovanja, ki naj jih po libertarnem razmišljanju država ne bi gradila. Kje je zdaj 30.000 ali 10.000 ali 5.000 stanovanj?

Dejansko so v predvolilni kampanji govorili, da bodo v štirih letih zgradili 30.000 stanovanj, potem so številko znižali na 20.000, nakar je na neki tiskovni konferenci Luka Mesec govoril o 2.000 stanovanjih na leto, a ga je Robert Golob popravil na 3.000 stanovanj na leto. Končni rezultat je, da jih niso zgradili nič, razen tistih, ki so bila začeta v prejšnjem mandatu. Hkrati so govorili, da so spodbudili največji investicijski cikel v stanovanja. Verjamem, da so denar res začeli porabljati. Če je Golobovi vladi kaj lastno, je to, da porabi veliko denarja. A kje so stanovanja? Ni jih. To se je zgodilo zato, ker so se problema lotili napačno. Imajo opravka z oviranjem trga, problema pa se lotevajo tako, da na trg mečejo še več denarja in da skušajo rešiti tisto, česar ljudje ne morejo več, ker so stanovanja predraga.

Kje so ga polomili? Osnovna logika stanovanj je razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Graditi stanovanja je že legendarno počasno in drago. Če na to dodajate več regulacije, se stanovanja gradijo še počasneje in še dražje. Na začetku mandata bi morali deregulirati gradnjo in prostor, tako da bi bilo veliko parcel, ki bi bile poceni, in tako da bi se lahko hitro gradilo.

Če je Golobovi vladi kaj lastno, je to, da porabi veliko denarja.

Eden od neuspehov te vlade je nepremičninski davek. To so priznali in v Gibanju Svoboda napovedali, da če zmagajo na volitvah, davek zagotovo bo. Kako je s tem?

Težava nepremičninskega davka je v naši zgodovini. Ljudje, ki so bili po vojni blizu oblasti, so se naselili v najlepše dele Slovenije – v prestolnico, ob morje, na Gorenjsko … Ti deli so danes izjemno dragi, njihovi otroci, ki so vse podedovali, pa niso več tako dohodkovno sposobni, kot so bili njihovi očetje. Normalnega nepremičninskega davka ne morejo dati, ker bi jih prizadel. Če bi bil normalen, bi rekli, toliko odstotkov od hiše ali (še boljše) od zemlje, ker je ekonomsko bolj učinkovito, plačaš, ob tem pa na primer za prvih 200.000 evrov ne plačaš. S tem bi odrezali vse, ki imajo manj vredno premoženje, in obdavčili vse, kar je več vredno od tega. Ampak s tem bi obdavčili elite. Naši parlamentarci imajo veliko nepremičnin, zato tega sebi ne bodo nikoli naredili. Zdaj si izmišljujejo nekaj, kar je hudo ustavno sporno: da bi bilo prvo stanovanje neobdavčeno, vsako naslednje pa obdavčeno, kar povzroči to, da nekdo, ki ima dvomilijonsko vilo, v kateri biva, ne bo plačal ničesar, neki revež, ki je od staršev podedoval kmetijo, pa bo plačal davek. To ruši temeljno načelo davčne pravičnosti, ki pravi, da ljudje v isti situaciji plačajo enak davek.

Vlada razmetava z denarjem. Dejstvo je, da imamo že dve milijardi evrov proračunskega primanjkljaja; celo levi ekonomisti opozarjajo, da smo na meji in lahko zdrsnemo. Še huje je, da se zadolžujemo na Kitajskem in Japonskem, ne da bi se naučili od švicarskih frankov.

Ko ima neka skupina v Sloveniji dovolj veliko moč, da svojo težavo predstavi kot državni problem, vstopi država in v ta problem vrže več denarja. Če ga zmanjka, poviša davke in se zadolži. Mi ne iščemo, kako bi reševali probleme na gospodarske načine, ampak vanje enostavno mečemo več denarja, zato je država vse večja in dražja. Ta vlada je še posebej akutno problematična, ker je bila sestavljena iz ljudi, ki nimajo globokih izkušenj. Zato ne more ničesar reformirati, lahko samo dviguje stroške in točno to počne.

Cel svet je na vrhu gospodarske konjunkture. V tem času bi morali ustvarjati presežke, da bomo lahko trošili, ko nam bo šlo slabo, a ustvarjamo izgubo. Pa čeprav nam gre dobro in smo ljudem pobrali dve milijardi evrov več davkov.

Zadolževanje na Japonskem ni tako slaba ideja, ker japonski investitorji niso navajeni na tako dobre obresti, kot jih plačujemo v Evropi. Tam bomo dobili cenejše obresti, hkrati pa je treba razlikovati med zakladništvom na ministrstvu za finance, ki ve, kaj dela, in navadnimi ljudmi, ki niso tako izobraženi. Jene bodo zamenjali za evre in se dogovorili, da jih bodo v neki prihodnosti zamenjali nazaj po fiksnem tečaju. Na ta način zaščitiš valutno tveganje. Je malo dražje, a cena posojil, cena obresti in obrestna mera bodo še vedno ugodnejše na Japonskem. To ni stvar politike, ampak profesionalcev na ministrstvu, ki to vedo. Druga stvar pa je vprašanje, za kaj bomo to porabili.

V tem letu smo bili priča ideološki vojni zoper zdravnike. Ali je to posledica, recidiv marksizma, socializma, Titove Jugoslavije, samoupravljanja?

Mislim, da je to posledica kulture levičarstva in socializma. Če smo se kaj naučili o socializmu, je to, da nikoli ne prevzema odgovornosti za posledice. Pravijo, da imajo lepe ideje, če nekaj ne deluje, pa je odgovornost na čarovnicah, takrat smo rekli saboterjih delovnega ljudstva.

Posledično smo vztrajali pri sovjetskem modelu zdravstvenega zavarovanja. Nimamo modela, kot ga imata Nizozemska in Švica. To so pregovorno najuspešnejši modeli na svetu, ki kombinirajo zasebno zavarovalništvo z zasebnim izvajanjem in državo kot koordinatorko. Mi imamo državno zavarovanje, državno izvajanje. Če kaj drži, je to, da je država vedno slabši gospodar. Neka šala pravi, da če bi socialistom dal v oskrbo puščavo, bi tam čez nekaj let začelo primanjkovati peska. Glede na naš razvoj imamo relativno drago zdravstvo. Bolj kot si razvit, več vlagaš v zdravstvo. Imamo relativno visoko porabo, a zdravstvo imamo zaradi neučinkovitosti zelo katastrofalno.

Če smo se kaj naučili o socializmu, je to, da nikoli ne prevzema odgovornosti za posledice.

Kaj se nam obeta?

Mislim, da bo ta vlada za privatizacijo zdravstva naredila več kot katerakoli druga, ampak na žalost to ne bo privatizacija, kot bi jo morali izpeljati. To bo hitra in nasilna privatizacija. Če imate predsednika vlade, ki gre v boj z zdravniki – najbolj izobraženimi ljudmi v Sloveniji, ki vse življenje rešujejo življenja – se bo slej ko prej zgodilo, da bodo ljudje nehali verjeti, ker niso tako neumni, da mislijo, da so vsi zdravniki samo zato, ker hočejo biti dobro plačani.

To je nevoščljivost, ki ste jo omenili in ki je pripeljala do visoke obdavčitve podjetnikov. Samostojne podjetnike obdavčimo, podimo na Hrvaško, zdaj pa bi jih radi nazaj.

Temeljni problem je, da je bila stranka, ki je na volitvah zmagala zaradi nujnih koronskih ukrepov, ki so prejšnjo vlado naredili nepriljubljeno, prazna. To so bili povzpetneži in demagogi, ki se jim ni sanjalo, kaj želijo. Ti ljudje niso sposobni voditi zadev tako, kot bi jih morali. Če si tako šibek, te obvlada manjšina, ki točno ve, kaj želi narediti. To se je zgodilo Robertu Golobu. Vlade ne vodi on, ampak skrajni ideologi iz stranke Levica. Posledice so katastrofalne, mi dejansko uvajamo socializem v deželo in stroški tega bodo zelo visoki.

Novi ameriški predsednik Donald Trump je ukinil razna financiranja. Na lepem se je ugotovilo, da je organizacija USAID veliko financirala tudi v Sloveniji. Društvo Parada ponosa je prejelo 25.000 dolarjev. Kaj se dogaja s prebujensko ideologijo?

Miselnost je prišla z ameriškim kapitalom iz Amerike v Evropo. Ta je na žalost postala šampion, ki je boljši od učitelja. Miselnost bo počasi izginjala, a škoda je že narejena. Ena izmed nevarnosti je, da je Donald Trump 50 odstotkov genij in 50 odstotkov norec. Stvari, ki jih počne z izolacionizmom in sodelovanjem s Putinom, so zelo slabe. Stvari, ki jih počne za obrambo svobode govora, pa so zelo dobre. Del Evrope si ne želi sivine, ampak črno-belo sliko. Češ, če smo proti Trumpu, moramo biti proti vsemu. Za nas bi bilo najboljše, da bi bili pragmatični; da bi vzeli tisto, kar je dobro, in zavrnili tisto, kar je slabo.

Marca je bil sprejet medijski zakon. Stanje na tem področju je v Sloveniji zanimivo. Mediji vsako solzo Nike Kovač napihnejo in jo prikažejo kot uspeh.

Mediji v Sloveniji so podaljšek politike. Ko rečete, da je nekaj depolitizirano, pomeni, da je to komunistično. Na medijskem področju delamo napako, ko skušamo ustvariti neodvisne medije, namesto da bi skušali ustvariti raznolikost medijev. Pravimo, da je RTV neodvisen, a žal ni. RTV je bil vedno orodje politike. Bolj bi se morali truditi, da ena televizija ne bi imela prevlade, ampak da bi bilo sedem ali osem televizij z različnimi idejami. Tako bi ljudje lahko videli različne poglede. Rešitev je preprosta: RTV je treba prodati, privatizirati, morda zaradi velikega deleža razdeliti na več televizij, na POP TV je treba sanirati monopol.

Mediji v Sloveniji so podaljšek politike. Ko rečete, da je nekaj depolitizirano, pomeni, da je to komunistično.

V tem letu, pa tudi prej, je bilo veliko lova na sovražni govor, s čimer imate izkušnje. Zakaj vi sodelujete na družbenih omrežjih in kakšne izkušnje imate s tem?

Izkušnje so trpke. V Sloveniji imate nevidne mehanizme nadzora, kaj se sme reči in kaj ne. Ljudje imajo meje, o čem se je spodobno pogovarjati. V tujini ni teh pritiskov, usmerjanj mnenj, ki jih imamo v Sloveniji. Sovražni govor ni posledica druge svetovne vojne. V akademskih krogih se je pojavljal od leta 1980 naprej zaradi Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, da so diskreditirali njuno politično opcijo. Sovražni govor je politična kategorija, ki ne služi ničemur, saj če je res nevaren, ga regulirajo že zakoni. Če se pogovarjate, kako boste izvedli tatvino, kršite zakon. Če boste iste besede uporabili v gledališču, ne boste obsojeni. Torej ni problem govor, ampak dejanje. Sovražni govor je ideološka kategorija, ki pravi, češ, ti zanikaš genocid in to je v Sloveniji kaznivo. Polovica Slovenije pod vplivom silovite propagande misli, da je v Gazi genocid, polovica pa ve, da ga ni. Ali smo mi za zapor? Sovražni govor je treba ukiniti.

Imel sem določene poslovne partnerje in nenadoma sem dobil zagovor. Ugotovil sem, da se je aktivist Domen Savič (skoraj) lažno predstavljal kot novinar. V registru medijev ima svoje podjetje z dvema zaposlenima – njim in svojo ljubico – ki ne ustvarjata ničesar medijskega. Mojim poslovnim partnerjem je začel s stališča novinarja pošiljati pisma in jim zastavljal insinuacijska vprašanja. Na primer, ali je res, da je pri njih zaposlen »fanatik«, »ekstremist«. Presenetilo me je, da 30 let po osamosvojitvi še vedno obstajajo strukture, ki hočejo ljudi oz. izseljence, ki razmišljajo drugače, v tujini uničiti. Če imate nekaj uzakonjeno kot sovražni govor, lahko to namesto posameznikov dela država.

Pred veliko nočjo smo bili priča sojenju Janezu Janši in posameznikom pred celjskim sodiščem. Prišlo je do oprostitve, a je tožilec napovedal pritožbo. Kako gledate na to?

Tožilec je za »zimskododatkovni« praznik, ki mu pravimo božič, napovedal pritožbo, ker so volitve blizu. To je ustaljena praksa avtoritarne levice. Tragično je, ker politika ne tekmuje več v idejah in njihovi izvedbi, ampak tekmuje, koga bodo lahko preko sodišč izločili iz igre. Enak primer je v Braziliji, kjer njihov najresnejši kandidat ne more kandidirati proti njihovemu socialističnemu diktatorju Luli. Mislim, da politični procesi med Slovenci ne delujejo več. To je zadnji poskus, da bi z delom sodne oblasti, ki ga imajo pod nadzorom, poskusili vplivati na politiko.

Zakon o dodatkih k pokojninam za umetnike je maja na referendumu padel. Ali smo res taki ujetniki socializma, da bi se usedli na vse nagrade, položaje? Očitno čutijo, da je to zadnja priložnost.

Mogoče nismo mi ujetniki socializma, ampak je socializem naš ujetnik. V običajnih državah je že storil samomor ali so mu ponudili pomoč pri samomoru, pri nas pa mu dajemo vse mogoče koktajle, da ne bi umrl. Za tem je izključno ekonomski interes. Razmerja moči v družbi imamo urejena socialistično. Če se pri tem karkoli spremeni, bo zelo veliko ljudi moralo delati tako kot drugi. To je glavni razlog, da se socializem pri nas ohranja. Mi smo že leta 2000 spoznali, da ta naš model ne deluje. Imeli smo paket reform pregovorno najboljših slovenskih ekonomistov, a ga niso sprejeli, ker vlada ni bila desna, ampak sredinska. Od takrat nismo ničesar spremenili. Imamo praktično iste ljudi ali njihove otroke in nobenih priložnosti za navadne ljudi, ker ni reform, liberalizma. Ti, ki držijo politično-medijski kompleks, šolstvo in sindikate, se trudijo na tako radikalnih stvareh, kot je Tito, ustvarjati socializem kot vrednoto samo zato, da se ne bi nič spremenilo. Če je socializem vrednota, potem sta vrednoti državno lastništvo podjetij, visoka državna poraba in tam se lahko napajajo; državna kultura je vrednota in tam lahko oblikujejo, kogarkoli hočejo – navadni kulturniki ne morejo uspeti, ker država daje desetkrat več denarja izbrancem. Ko sem bil 11 mesecev na ministrstvu za finance, sem videl, da smo plačevali – ne vem, ali danes še vedno, ker se ljudje starajo – precej izjemnih pokojnin za španske borce. Jasno, da je NOB zanje vrednota – vrednota, ki se lahko spravi v denarnico.

Julija so nam začeli pobirati en odstotek za dolgotrajno oskrbo. Sistem ne deluje, za nameček so ukinili dodatek za pomoč in postrežbo. Gospodarska zbornica je izračunala, da se bo v prihodnjem letu pobralo 370 milijonov evrov, ki jih nimamo nikjer porabiti. Že zdaj jih porabljajo za druge stvari. Ali se strinjate, da je to državni kriminal?

Tega so se lotili napačno, ker vlada ni najbolj sposobna. Vlada v Sloveniji bi se tega tipično lotila tako, da bi najprej določili nabor pravic. Potem bi ocenili, kako bi to izvajali. Iz tega bi prišel strošek in določili bi davek. Trenutna vlada je bila nepripravljena: uvedli so davek in ga začeli pobirati brez protistoritve. To je fiskalno plenjenje navadnim ljudem; za nič so jim znižali neto plače in pokojnine.

Vprašanje je, ali je v Sloveniji to sploh potrebno. Na Norveškem je breme davkov in prispevkov na povprečnega zaposlenega bistveno nižje. Če imajo oni lahko znotraj tega, kar plačujejo, dolgotrajno oskrbo, zakaj mi, ki plačujemo bistveno več, potrebujemo dodatni davek, da bomo dobili to, kar oni že imajo? Odgovor je jasen. To je potrebno zaradi socialistične vere, da je vse, kar je v javnem sektorju, optimalno in se ne da popraviti. Dolgotrajno oskrbo bi lahko financirali iz neštetih virov, ki jih država meče v prijateljske medije; stavb, ki jih kupijo; rabljenih računalnikov; sredstev za nevladnike in subvencije.

Dolgotrajno oskrbo bi lahko financirali iz neštetih virov, ki jih država meče v prijateljske medije; stavb, ki jih kupijo; rabljenih računalnikov; sredstev za nevladnike in subvencije.

Namesto da bi spodbujali zasebnike, smo s to vlado potopili popolnoma vse.

Vlada dejansko uvaja socializem. Zasebniki so statistično vedno učinkovitejši od vlade, kar pomeni, da stvari naredijo ceneje. Z omejevanjem zasebnikov ožimo ponudbo, ki jo imamo. Jasno, da v zdravstvu ni osebnih zdravnikov, ginekologov, opreme, bolnišnic, zato številnih zasebnih pobud, kot so zasebna oskrba za starostnike in zasebni vrtci, nismo razvili. Mislim, da imate v Švici samo za zdravstveno zavarovanje skoraj 50 zasebnih zavarovalnic, ki vam nudijo zavarovanje, ki ga pri nas samo ena, le da lahko izbirate.

Benjamin Netanjahu je bil v Sloveniji razglašen za persono non grata. Poleti je aretacija grozila vojaku izraelske vojske, ki je bil na dopustu v Trenti. Koliko nam ta ženska zunanja politika, ki je v osnovi islamistična, škodi?

Temu pravijo feministična zunanja politika, a to nima zveze z ženskami, pač so si izposodili têrmin, da bi bili varnejši pred kritiko. Ko so v Gazi sklenili mir, so bili zelo nesrečni, ker so upali, da bo predvolilna kampanja o Gazi, namesto da bi bila o slovenskih temah. Tem iz daljnih dežel ljudje ne poznajo, ne morejo presojati, kaj je res in kaj ne, lahko presojajo bolj emocionalno. Če pa nekoga zebe, ker je elektrika draga, to čuti. Teme, ki so posledica nesposobnosti v tem mandatu, so želeli pospraviti pod preprogo in se pogovarjati o Gazi.

Ministrica Tanja Fajon je privatizirala zunanjo politiko, kar je nenavadno, saj je socialdemokratka. Išče si službo po mandatu in dela kompromise z ljudmi v organizacijah, kjer bo službo potencialno našla, trpi pa naš ugled.

Novembra smo se srečali s t. i. romsko problematiko, ko smo ugotovili, kako živijo Romi v Sloveniji. Ali menite, da bo to predvolilna tema?

Najbrž bo, je pa to kompleksna problematika. To so Slovenci in mi imamo lastne državljane, ki so v težavah, hkrati jih tudi povzročajo. Nismo pa samo izvedeli, kako živijo oni, ampak tudi, kako živijo Slovenci, ki so izpostavljeni tej vladavini neprava. Razlog je verjetno permisivnost in prebujenstvo, posledično se določenih tem ne smemo dotakniti in se posamezniki iz teh skupin, kriminalci, ki počnejo družbeno nezaželene stvari, skrijejo za skupino. Mislim, da je rešitev enaka obravnava vseh.

Novembra je padel zakon o pomoči pri samomoru. Zakaj?

Nekaterim je zakon problematičen s stališča morale in etike. Do izraza so posebej prišli zdravniki, ki se trudijo, da bi reševali življenja. Mene je prepričala predstavitev, kako se takšna zakonodaja z leti z dopolnili spreminja in postaja dovzetna za zlorabe. Lani sem preko paliativne oskrbe izgubil mamo. Paliativa je asistirana smrt na način, da osebe ne ubiješ, ampak ji pustiš umreti. Nevarnost je, če bomo državi pustili ubijati.

(D233: 23-26)