Tuja delovna sila in izgubljeno desetletje v Sloveniji

Veseljačenje se počasi končuje. Celo najbolj potratna vlada, je za naslednje leto znižala proračunske odhodke za sto milijonov. Glede na to, da Evropi preti nova gospodarska kriza, gre šele za začetek. Članek nekako povzema dogajanje na slovenskem trgu dela, po recesiji 2008. Rezultati so milo rečeno porazni.

Vse govoričenje o krizi kot priložnosti za prestrukturiranje in tehnološki preskok, se je izkazalo za mlatenje prazne slame. Nič ni narobe, da se v Slovenijo priseljujejo tujci. Težava je v njihovi strukturi kajti prav veliko znanstvenikov, programerjev ali zdravnikov med njimi ni. Podatki kažejo, da so se v veliki večini priseljevali neizobraženi delavci, ki opravljajo najmanj cenjena ter plačana dela. Tipičen primer je gradbeništvo. Na večjih slovenskih gradbiščih, slovenske besede ne slišiš. Zakaj ne, če pa tako poveličujemo delo ter mu dajemo čast in oblast? Pustimo tistega, čigar sinovi niso zmogli preživeti brez 29 milijonov, kolikor 100 delavcev skupaj ne zasluži celo življenje. Komunizem je v boju za delo najbolj uničil ravno delavca. Tako so po vojni organizirali delovne brigade, ki so gradile ceste in ostalo infrastrukturo. S tem je Partija pokazala, da je to delo ničvredno. Opravlja ga lahko kdorkoli, razen kakopak rdeče buržoazije.

Tito, Kardelj in kompanija bi si raje odsekali roko kot z njo vihteli kramp in lopato. Seveda delovne brigade niso imele kaj iskati pri operacijah bolnikov, na sodiščih ali v novinarstvu in šolstvu. To ni za rajo. Dokončno so delo zatolkli z ukinitvijo sistema vajeništva, kjer je izkušeni mojster, za komuniste izkoriščevalec, uril svojega vajenca in mu predajal najdragocenejše – znanje. Samo iz knjig se gradnje objektov ne da naučiti. Na zadovoljivem nivoju so gradbeništvo ohranjali zgolj pred vojno izučeni mojstri. Po njihovi upokojitvi naslednikov ni bilo in danes ta dela opravlja vsak, ki se mu ljubi. S tem je cena dela padla tudi v praksi in komunistična mentaliteta je dokončno zmagala. Za mizerno plačo pa Slovenec ne bo garal. Lahko bi jo sicer dvignili ampak lažje je pripeljati siromašnega tujca.

Pred krizo je slovensko gospodarsko rast poganjalo predvsem gradbeništvo. Po njej je stvar podobna. Namesto prestrukturiranja v smeri spodbujanja inovativnih, visokotehnoloških podjetij z visoko dodano vrednostjo, smo spet povečali število gradbišč. Akrapoviča ali Boscarola, ki bi morala postati zgled, kot kugo izganjamo v tujino. Tja se je izselilo še okoli 150 tisoč visoko izobraženih Slovencev, ki doma niso mogli početi nič pametnega.

Zamenjalo jih je 182 tisoč slabo izobraženih tujcev, ki lahko v Sloveniji opravljajo samo najtežja dela z nizko dodano vrednostjo. Pri razvoju novih tehnologij si z njimi ne moremo pomagati kar nam bo tudi v bodoče omejevalo tehnološki napredek. Kriza najprej prizadene gradbeništvo torej bodo tujci postali socialni problem ali odšli, kar je manj verjetno, ker nimajo kam. Trenutno predstavljajo tri četrtine na novo zaposlenih, ob tem pa je na Zavodu prijavljenih prek 70 tisoč Slovencev. Nekateri nočejo delati, drugi pa ne morejo, ker je za univerzitetnega izobraženca potrata časa, če nima na razpolago intelektualno najzahtevnejših del.

Postkrizno obdobje lahko mirno imenujemo izgubljeno desetletje. Struktura delovne sile se je zaradi demografije ter menjave izobraženih z neizobraženih, le še poslabšala. Izvedli nismo nobene reforme zato bomo prihajajočo krizo pričakali goli in bosi.