Ukrajinci in Kitajci zmagujejo, Rusi izgubljajo

Čeprav je v slovenskih medijih ruska agresija na Ukrajino postavljena vse bolj na stranski tir, je dogajanje vse bolj intenzivno in počasi se približujemo mogoče celo odločilnim trenutkom vojne. Ukrajinska protiofenziva napreduje po pričakovanjih, usoda Wagnerja je zaenkrat še nejasna, v trenutni fazi vojne pa nekoliko preseneča novo pozicioniranje Kitajske kot doslej nevtralne sile, ki je dajala vtis, da želi v Ukrajino prinesti mir.

Sicer se ukrajinsko napredovanje mnogim zdi počasno; predvsem to velja za tiste, ki trenutne operacije primerjajo s hitrostjo protiofenzive na območju Harkova lanskega septembra. A potrebno se je zavedati, da so bile razmere tedaj popolnoma drugačne; ruske sile tedaj niso imele utrjenih položajev, obenem pa so bile zaradi primanjkljaja moštva prisiljene v premeščanje sil na zanje bistveni vzhodni in južni del bojišča, ki ga predstavljajo meje separatističnih LNR in DNR, še bolj pa okupirana dela Hersonske in Zaporoške oblasti, ki predstavljata kopensko povezavo do Krima.

Ukrajinci že "pred vrati"?

Lansko osvoboditev okupiranih ozemelj pri Harkovu so Ukrajinci izvedli po načelu bliztkriega, medtem ko smo danes priča njihovi ofenzivi v pozicijski vojni. Okupacija omenjenih območij na jugu je namreč zaščitena s tako imenovano Surovikinovo linijo (ime je dobila po generalu, ki vodi ruske operacije v Ukrajini), ki jo tvori sistem minskih polj, rovov in fortifikacij.

Zdi se, da so za Ruse v ukrajinskem konfliktu Kitajci rešilna bilka, ki pa ne ponuja nujno ugodnega izida za Kremelj.

Protiofenziva se še vedno odvija v treh smereh: pri Bahmutu na vzhod ter v dveh smereh proti jugu (Azovsko morje), kjer naj bi Ukrajinci po nekaterih podatkih pridobivali celo po več kot kilometer na dan. Njihov namen ostaja jasen: presekati kopensko povezavo Krima z ostalimi okupiranimi ozemlji ter posledično z matično Rusijo.

Po dostopnih podatkih so v smeri Orehov – Tokmak Ukrajinci že tako rekoč pred vrati Surovikinove linije, a verjetno še ni čas za napovedani "ognjemet", torej uporabo težke artilerije in raketnih sistemov, s katerim naj bi linijo prebili. "Očiščeno" območje je namreč dokaj ozko, in preboj bi za Ukrajince predstavljal nevarnost, da Rusi linijo obnovijo in jih s tem odrežejo od zaledja.

Če gre verjeti ruskim virom, pa Ukrajinci delujejo globoko v okupatorjevem zaledju: prvega junija naj bi z raketami Storm Shadow obstreljevali cilje v Berdjansku, mestu, ki leži neposredno ob Azovskem morju. To je močno sporočilo Rusom, da noben del okupiranih ozemelj ni varen pred njihovimi napadi.

Ne Prigožin, kriv je Surovikin

Rusi se ob tem soočajo z velikimi kadrovskimi težavami. Nekateri strokovnjaki špekulirajo, da bodo zaradi ukrajinskih uspehov pri Bahmutu tja prisiljeni premestiti del moštva z južnega odseka bojišča; nekateri celo govorijo o postopnem umiku s slednjega. Vendar s strateškega vidika te špekulacije ne vzdržijo; južno bojišče je za Ruse pomembnejše od Bahmuta, v končni fazi tudi od samih Donecka in Luganska.

Poglejmo še usodo upornega Wagnerja: precej se govori o amnestiji ter o vključitvi borcev v redne ruske strukture. Zaradi pomanjkanja kadrov bo do tega najverjetneje res prišlo, saj je za kremeljski režim to manj tvegan način popolnjevanja sil kot pa ponovna mobilizacija, ki bi lahko s seboj prinesla družbene nemire. Obenem Wagner kot režimu nasprotna oborožena struktura ne bi več predstavljal ideala "pravim domoljubom", ki bi potencialno lahko destabilizirali režim. Putin bi s tem ubil dve muhi na en mah.

Ne ve pa se, kaj se bo zgodilo s samim Prigožinom. Ta sedaj ni več glavni grešni kozel za upor, pač pa se v ruski družbi ustvarja neka nova realnost, po kateri naj bi bil za to odgovoren general Surovikin, ki je (bil) v navezi z vrhom Wagnerja, zaradi česar je bil po poročanju nekaterih medijev pred dnevi tudi aretiran, a kasneje izpuščen. Prigožin pa naj bi bojda našel zatočišče v Belorusiji, kjer naj bi se utaboril tudi del Wagnerja, ki naj bi po dokaj drznih napovedih s severa krenil proti Kijevu.

Kijev pa je kot večmilijonsko mesto za 5.000 borcev Wagnerja prevelik zalogaj in za dosego vsaj minimalnega uspeha bi ga morale podpreti tudi beloruske sile. Predsednik Lukašenko o tej možnosti zaenkrat molči, a ob vse večjih ukrajinskih uspehih na jugu bi eventuelno kot dejanje iz obupa to možnost dolgoročno veljalo vzeti v obzir.

Rusija še bolj pod vpliv Kitajske

Dejstvo pa je, da se je Kitajska dokončno pozicionirala kot podpornica Rusije. Že pred časom je bilo v čečenskih vrstah moč opaziti kitajsko vojaško tehniko, ISW pa poroča, da bo azijska velesila najverjetneje povečala gospodarsko, vojaško in obveščevalno pomoč okupatorski Rusiji.

Do nedavnega se je Kitajska ponujala kot mirovni posrednik, a prizadevanja niso obrodila sadov. Peking je nato namesto v miru svoj interes začel iskati v vojni, s katero se bo Rusija še bolj izčrpala. Zdi se, da so za Ruse v ukrajinskem konfliktu Kitajci rešilna bilka, ki pa ne ponuja nujno ugodnega izida za Kremelj. Kitajci si zaradi gospodarske soodvisnosti z Zahodom to lahko privoščijo, s tem pa si bodo Rusijo še bolj podredili, ne glede na izid vojne.