Uvajanje »politike identitet« za potrebe širjenja volilne baze določene politične opcije nikjer ni rodilo sožitja

Zakonu o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ, ki ga je Državni zbor obravnaval 6. marca, se je obetala podpora. SDS in NSi ga sicer ne podpirata, a za njim stoji celotna koalicija. So pa v koaliciji predlagali črtanje njihovega na odboru sprejetega dopolnila o učenju maternega jezika in kulture v šolah.

Čeprav se predlog zakona v 1. členu sklicuje na Deklaracijo Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (DePNNS), ki jo je Državni zbor sprejel leta 2011, med obema dokumentoma obstaja velik terminološki razkorak.

Dasiravno bi tudi sami Deklaraciji iz leta 2011 lahko očitali šibke pravne temelje, se je ta vendarle nanašala izključno na pripadnike narodov nekdanje SFRJ, ki so državljani RS in so v Sloveniji živeli že ob osamosvojitvi. Po drugi strani predlog ZUKPPNS v 2. in 3. členu nediferencirano govori o prebivalcih RS, ki so pripadniki narodov nekdanje SFRJ.

Terminološki preskok

Gre za velik terminološki preskok, ker termin »prebivalci« avtomatično vključuje veliko širši del prebivalstva države, saj poleg državljanov zajema tudi osebe s statusom stalnega in začasnega prebivališča v RS. Predlog zakona za razliko od Deklaracije iz leta 2011 tako ne vključuje več le prebivalcev, ki so v državi živeli ob osamosvojitvi leta 1991, temveč tudi vse tiste, ki so se bodisi kot begunci bodisi kot ekonomski migranti ali iz drugih razlogov priselili po tem.

Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je 1. februarja opozorila, da v Ustavi RS na kolektivni ravni ni podlage za varstvo drugih narodnih skupnosti razen Italijanov, Madžarov in Romov, da pa Ustava RS pripadnikom vseh drugih narodov zagotavlja vse pravice na individualni ravni.

Kljub temu je bil 15. februarja predlogu zakona na seji Odbora za kulturo kot amandma dodan člen 5.a, ki besedne zveze »kolektivne kulturne pravice« sicer ne vsebuje, vendar kaže, da implicitno dodeljuje prav te.

Ministrstvu, pristojnemu za vzgojo in izobraževanje, med drugim daje tudi naslednje naloge: »[...] omogoča osnovno in srednješolsko brezplačno učenje maternega jezika in kulture v okviru fakultativnega ali dopolnilnega pouka ali interesne dejavnosti razširjenega programa šol za otroke pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS [...]« in »[...] gostovanje inštruktorjev za učitelje maternega jezika in kulture iz držav izvora narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ v RS ali pa zagotavljanje učiteljev iz držav izvora narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ v RS za poučevanje maternega jezika in kulture v šolah«.

Ni pravne podlage

Za kolektivne kulturne pravice, kot je brezplačno učenje maternega jezika in kulture v osnovnih in srednjih šolah, pravne podlage sicer ni ne v Ustavi RS ne v Deklaraciji iz leta 2011. Poleg tega se odpira vprašanje, v kakšni obliki in v katerem jeziku bodo učitelji iz držav nekdanje SFRJ za poučevanje v Sloveniji opravljali strokovne izpite.

Ustavno sporen je tudi pasus, ki se pojavi v 6. členu predloga zakona, saj med nalogami Sveta za vprašanja narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS, ki naj bi ga ustanovila vlada, določa, da ta organ med drugim: »[...] prepoznava načine za izboljšanje participacije pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ v RS [...]«.

To določilo počasi odpira vrata uveljavljanju kvot po narodnostnem ključu in v slovenski pravni sistem uvaja nastavke ponekod na zahodu razširjene politike identitet. Podobne predpise so uvedle nekatere zahodne univerze, na katerih za vpis niso več pomembne kvalifikacije, temveč poreklo, »sorazmerno zaposlitev manjšinskih strokovnjakov v državnih ustanovah« pa je nenazadnje predvideval tudi program leta 2018 ustanovljene Socialne stranke Srbov Slovenije (https://www.rtvslo.si/slovenija/za-vstop-v-parlament-se-bo-potegovala-tudi-socialna-stranka-srbov-slovenije-ssss/452097).

Upoštevajoč Ustavo RS, zlasti 14., 61., 62. in 63. člen, ki vsakomur zagotavljajo enake pravice ne glede na narodnost, je v RS sicer prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi narodnosti, nad čimer bdijo pristojni organi, vendar narodnost ipso facto ne more biti razlog za posebne privilegije.

Problematičen bi bil lahko tudi 7. člen predloga zakona, saj v 2. točki določa: »Minister, pristojen za kulturo, izda odločbo o pridobitvi statusa reprezentativne organizacije posamezne narodne skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v RS. Zoper odločbo o zavrnitvi podelitve statusa reprezentativnosti pritožba ni možna, dopusten pa je upravni spor.« V določenih primerih bi to lahko vodilo do podeljevanja statusa reprezentativnosti organizacijam pripadnikov narodov nekdanje SFRJ na ideološki podlagi in v izključevanje.

Kaj zakon pomeni v praksi?

Predlog zakona torej ureja področje, za katerega ustavne podlage ni in drastično presega stališča, ki jih je Državni zbor navedel v Deklaraciji iz leta 2011. Poleg tega bi mu kdo lahko očital tudi, da je diskriminatoren do pripadnikov vseh drugih narodov v RS.

Dodatne težave povzroča dejstvo, da predlog zakona ne omenja nobenih kvantitativnih kriterijev, kakšno število interesentov za pouk, omenjen v členu 5.a, mora na določeni šoli obstajati, da je ministrstvo, pristojno za vzgojo in izobraževanje, takšen pouk dolžno zagotoviti.

Poleg tega predlog za uživanje kolektivnih kulturnih pravic ne navaja nobene časovne omejitve pri pridobitvi statusa začasnega in stalnega prebivališča ali državljanstva RS. Predlog zakona bi zato v njegovi trenutni obliki lahko razumeli tudi tako, da je ministrstvo, pristojno za vzgojo in izobraževanje, »osnovno in srednješolsko brezplačno učenje maternega jezika in kulture« dolžno zagotoviti vsakomur, ki se s področja nekdanje SFRJ šele bo priselil v Slovenijo, in sicer na katerikoli osnovni ali srednji šoli v državi, tako v Ljubljani, Velenju, na Kuteževem pri Ilirski Bistrici kot tudi v Bakovcih pri Murski Soboti.

KOMENTAR: dr. Vanja Kočevar
Zakon odpira Pandorino skrinjico šovinizmov

Kot vnuk dveh oficirjev JLA imam tudi sam, avtor teh skromnih vrstic, četrtino srbske krvi in hrvaške sorodnike v Dalmaciji, poleg tega do nobenega naroda ne gojim nikakršnih resentimentov, vendar po drugi strani menim, da lahko predlog zakona v svoji sedanji obliki že srednjeročno močno načne položaj slovenščine kot uradnega jezika in samo družbeno kohezijo v Sloveniji ter jo v pičlem desetletju drastično spremeni.

Nenavadno je tudi, da se kategorija narodnosti, potem ko je bila po letu 2002 z obrazložitvijo, da sodi med občutljive osebne podatke, umaknjena iz uradnih statistik RS, s predlogom zakona vrača v poslovanje državnih organov.

Kot kažejo primeri z zahoda, uvajanje »politike identitet« za potrebe širjenja volilne baze določene politične opcije nikjer ni rodilo sožitja med pripadniki različnih narodnosti, zato ne gre pričakovati, da bi lahko bilo v Sloveniji kaj drugače.

Veliko bolje od načrtnega ustvarjanja tenzij v družbi bi bilo, če bi vlada poskrbela za plačilno disciplino in, denimo, zagotovila plačilo delavcem, ki so bili opeharjeni pri gradnji Stožic. Vendar so bili v te umazane posle vpleteni isti ljudje, ki so jih zdaj polna usta pravic.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Spomladanska vrtna solata
19. 4. 2026 ob 12:00