V Celju so »zavezniki« ubili vsaj 83 ljudi (15. del)

Tako kot v mnogih drugih »zavezniških« letalskih uničevanjih po Sloveniji tudi v Moravčah in Vačah ni bilo ne industrijskih objektov, ne železniške proge, ne pomembnih mostov. To seveda za »zaveznike« ni bilo pomembno, saj so uničevali po navodilih partizanov, za katere pa je bilo to, kot vidimo, očitno zelo pomembno. Samo da se je uničevalo.

Stane Stražar je v knjigi Mengeš in Trzin skozi čas (Mengeš, Trzin, 1993) opisal »zavezniško« uničevanje v Mengšu (str. 650–651). »Od jeseni 1944 do konca vojne se je zvrstilo precej letalskih napadov, ki so med domačini terjali tudi nekaj žrtev. Partizanska letala so 1. novembra ob pol treh popoldne pri Dobravi napadla kamniški vlak. Lovci so s strojnicami poškodovali lokomotivo. Dve ženski sta bili mrtvi, pet potnikov pa ranjenih.«

»Dne 18. novembra so partizanski lovci ali titovci, kot so jim rekli, bombardirali železniško postajo na Črnučah. Kurjač na lokomotivi je bil ubit, osem potnikov je bilo ranjenih; tri lokomotive so onesposobili za vožnjo. Naslednji dan zračni napad ni terjal človeških življenj.

Med zračnim napadom 20. novembra dopoldne so bili na železniški postaji na Črnučah, kjer je bilo večje železniško križišče, trije potniki mrtvi, 12 pa je bilo ranjenih. Med ubitimi je bil tudi Feliks Škrlep – Francetov iz Mengša, ki se je kot krojač peljal na delo v Kranj.

V zračnem napadu 8. decembra zgodaj zjutraj so titovci napadli črnuško železniško postajo in savski most – temu mostu so namenili devet bomb, a so na srečo vse zgrešile. Tako ob tem napadu ni bilo žrtev in ne večje škode.«

Uničevanje Mengša

»V soboto, 17. februarja 1945, ob pol treh popoldne je zavezniško letalo, nekateri pravijo, da na povratku, že po bombardiranju v Nemčiji, nekoliko zaostalo za drugimi in, kot kaže, v sili odvrglo sedem bomb. Prva je padla na pašnik ob loški cesti [Loka pri Trzinu], druga samo nekaj metrov od hiše Janeza Podborška – Matijevega Johana in Jožeta Krušnika – Ukovega Jožeta. Močan zračni puh je obe hiši odkril in poškodoval, posebej Podborškovo. Drugih pet bomb je padlo v enaki razdalji na travnik med Pšato in Mlinščico. Bližnji kozolec je povsem polomilo. Jože Jankovič je v svoji kroniki zapisal, da so eksplozije povzročile veliko škodo. V Loki je v oknih popokala več kot polovica šip, nekaj pa celo v precej oddaljeni loški cerkvi. Ljudje so jame s premerom 12 metrov in 4 metre globoke še dolgo hodili ogledovat.

9. marca istega leta, kmalu po polnoči, so titovci bombardirali Mali Mengeš. Letala so odvrgla 15 lažjih bomb. Človeških žrtev sicer ni bilo, nastala pa je velika škoda na stanovanjih.

Loka je 4. maja doživela še en bombni napad. Letalo, ki je letelo zelo visoko od vzhoda proti zahodu, je odvrglo dve bombi. Padli sta na Polakov travnik Na gmajni na zahodni strani Loke, komaj nekaj deset metrov od Krtačarjeve hiše. Ker je bila hiša lesena, ni bilo škode, ostali pa sta dve jami, osem metrov široki in dva metra globoki.«

9. marca 1945, kmalu po polnoči, so titovci bombardirali Mali Mengeš. Letala so odvrgla 15 lažjih bomb. Človeških žrtev sicer ni bilo, nastala pa je velika škoda na stanovanjih.

Protiletalska flaka

Marko Žerovnik je v knjigi Po trnovi poti (samozaložba, Komenda, 2014) napisal (str. 86): »V začetku leta 1945 so Nemci postavili na polju blizu Mengša dva protiletalska flaka, štiricevnega in enocevnega. Zanimivo je, da so flaka vkopali na njivo, ki jo je v začetku leta 1947 od Mengeške godbe na pihala kupil moj oče Štefan. Na kraju, kjer sta stala flaka, sem kasneje našel bakelitno ustno piščalko, s katero je poveljnik dajal znak za alarm in streljanje na njim sovražna letala. S teh dveh flakov so od začetka leta 1945 redno streljali na angloameriška letala, zrušili pa niso nobenega. Ker so bile izstreljene krogle dum-dum, so eksplodirale v zraku, tudi če niso zadele. Železni delčki teh krogel, rekli smo jim šrapneli, so padali na tla, na zemljo. Bili so nevarni za ljudi in tudi živali. Izvedel sem, da je nekemu moškemu padel železni delec na prst in mu ga presekal. Če bi večji delec padel nekomu na nepokrito glavo, bi lahko bile posledice zanj usodne.«

Dež padajočih šrapnelov

»Neko popoldne je bilo zame joj, joj. Znašel sem se v dežju padajočih železnih šrapnelov. Ko sem krenil s kostanjevega drevoreda po travniku pod Gobavico, se je kar naenkrat pojavila velika formacija angloameriških letal. Po opravljeni nalogi so se vračala iz Reicha, Nemčije. Ravno v času, ko so letala letela nad menoj, so Nemci začeli nanje streljati z obeh flakov. Ker sem se železnih šrapnelov zelo bal, sem na vso moč tekel v zavetje do okoli sto petdeset metrov oddaljenega bunkerja. Bil sem prepozen, saj so že med tekom okoli mene padali železni delci. Na srečo me ni nobeden zadel.

Ko so letala odletela, sem izstopil iz varnega zavetja bunkerja in pot nadaljeval proti mengeškemu kamnolomu. Takrat pa je priletela nova formacija letal, in to v približno enaki, dokaj nizki višini kot prej. Vedel sem, da bodo Nemci streljali tudi na ta letala, zato sem z vso silo začel teči proti bližnji strugi reke Pšate. Tod sem si želel poiskati zavetje pred padajočimi šrapneli. A na mojo grozo zavetja ni bilo nikjer. Ostal sem na prostem, okoli mene pa so začeli ob udarcu na kamenje cingljati železni šrapneli; imel sem občutek, kot da bi bil na fronti. Bil sem zelo prestrašen. Bal sem se, da se mi ne bi kateri izmed šrapnelov zasadil v glavo, večji železni šrapnel bi me lahko celo ubil. Tudi tokrat sem imel neizmerno srečo. Čeprav so na gosto padali okoli mene, me ni nobeden zadel. Ko so letala odletela, sta flaka utihnila, in ker novih letal ni bilo več, mi je močno odleglo, zahvaljujoč, da sem zdrav in cel.«

Uničevanje Moravč

Stane Stražar je v knjigi Moravška dolina (Moravče, 1979) opisal, kako so »zavezniška« letala napadla Moravče (str. 739). Uporabljal je sicer izraza odmetavanje bomb in bombardiranje, verjetno pa je šlo za raketiranje: »Lahka in hitra zavezniška letala, ljudje so jim rekli titovci, so 15. februarja 1945 ob 15. uri napadla Moravče. Menda so v naselju opazila sovražnika. Odvrgla so okrog 25 bomb in naselje obstreljevala s strojnicami.

Zgorele so stavbe: Jakobov hlev, pod, svinjaki, Mesarjeva kajža Balijev hlev, pod, svinjaki ter Vrečarjeva delavnica. Zrušena pa je bila Mesarjeva hiša, hlev in pod. Dve kravi in konja so morali zaklati. Na Tomanovo hišo je padla bomba in jo precej poškodovala. Pri Klopčarju je bomba padla na čop hiše. Od napada je bila na pol zrušena tudi Janežičeva hiša.

Poškodovano zavezniško letalo je 21. februarja odvrglo šest bomb na Barličevo njivo v Podkraju. Bile so močne eksplozije. Dne 23. februarja so bombardirali Vače.«

Neki drugi vir navaja (še) druge datume: Vače pri Litiji so »zavezniški« lovski bombniki Beaufighter raketirali 15., 26. in 27. februarja 1945.

Samo da se je uničevalo

»Naslednji dan, 24. februarja, je poškodovano zavezniško letalo odvrglo šest bomb v gozd nad Drtijo. Prav tako poškodovano letalo je v gozdu nad Preskami odvrglo dve bombi. Ena je eksplodirala, druga pa ne, zarila se je tri metre globoko in je še v zemlji.

Ob drugem bombnem napadu 26. februarja popoldne je pogorelo Jurkovo gospodarsko poslopje. V hlevu so ruševine pokopale štirinajstletnega Ivana Bizilja – Baljevega iz Moravč, ki je krmil živino. Eksplozija in ruševine so ubile tudi pet ali šest govedi. Porušil se je novi Jančigajev hlev, razkrilo je Benkusovo hišo. Močno poškodovana sta bila tudi Napokojeva hiša in hlev.

Naslednji dan, 27. februarja, ob 16. uri so letala ponovno bombardirala Moravče. Pogorelo je župnijsko gospodarsko poslopje (hlev in kolarnica). Porušena je bila Lavričeva hiša. Močno poškodovane so bile Martinkova, Petrova in Markeskova hiša. Razbita so bila vsa stekla. Moravče so bile prazne. Ljudje so zbežali v sosednje vasi. Mrliče so pokopavali zvečer. Ta dan so bombardirali tudi Domžale.«

Tako kot v mnogih drugih »zavezniških« letalskih uničevanjih po Sloveniji tudi v Moravčah in Vačah ni bilo ne industrijskih objektov, ne železniške proge, ne pomembnih mostov. To seveda za »zaveznike« ni bilo pomembno, saj so uničevali po navodilih partizanov, za katere pa je bilo to, kot vidimo, očitno zelo pomembno. Samo da se je uničevalo.

Bombardiranje Celja

Celje strateško ni sodilo med najpomembnejše vojaške cilje, zato je precej časa veljalo za mesto, varno pred letalskimi napadi. Vendarle pa se je strah pred napadi iz zraka z razvojem vojnih dogodkov vedno bolj krepil, zato so od leta 1943 naprej tudi oblasti v Celju okrepile in razširile ukrepe na področju protiletalske zaščite. Vendar se mestu, predvsem zaradi njegove lege ob železniški progi Maribor–Zidani Most, ni uspelo izogniti zračnim napadom »zavezniškega« letalstva.

Prvič so na mesto odvrgli bombe že februarja 1944, od jeseni tega leta do pomladi 1945 pa je Celje postalo tarča bolj ali manj sistematičnih letalskih napadov. V skupno 38 letalskih napadih so mestu prizadejali precejšnjo materialno škodo. Najhuje je bilo 14. februarja 1945, ko so »zavezniški« bombniki ob napadu na železniško postajo s srednje velikimi rušilnimi bombami zasuli središče mesta, popolnoma uničili 22 in poškodovali še več kot 100 stanovanjskih stavb. Ob uničevanju vojaških in civilnih objektov so bombe iz zraka sejale tudi smrt. »Zavezniki« so ubili vsaj 83 ljudi, v veliki večini civilistov, tudi otrok.

Najhuje je bilo 14. februarja 1945, ko so »zavezniški« bombniki ob napadu na železniško postajo s srednje velikimi rušilnimi bombami zasuli središče mesta, popolnoma uničili 22 in poškodovali še več kot 100 stanovanjskih stavb. »Zavezniki« so ubili vsaj 83 ljudi, v veliki večini civilistov, tudi otrok.

Ena sama bomba

Uroš Košar iz Celja je Janezu Črneju pripovedoval o povojnih pomorih na območju Celja, med drugim mu je omenil tudi bombardiranje Celja (Janez Črnej, Grobišča na Štajerskem, samozaložba, Ivo Žajdela, Ljubljana, 2009, str. 32): »Med vojno in po njej ni bilo televizije, ni bilo filmov, še žog ni bilo dobiti. Otroci s Teharske ceste, stari od deset do 15 let, bilo nas je okoli deset, smo se vsak dan zbrali in pohajkovali od Štor, Marovška, Jožefovega hriba do Starega gradu. Tako smo videli v začetku poletja, bilo je proti koncu šolskega leta 1944, kako je ameriški bombnik, ki je prihajal zelo visoko, od Maribora sem, odvrgel samo eno bombo, ki je razrušila železniški most čez Voglajno. Otroci smo se šalili, da so nizko leteči 'titovci' (tiffligarji) škilili, ko so ta most že štirikrat bombardirali, bombe pa so padale v gozd na Miklavškem hribu. Ta bombnik pa je letel zelo visoko in je z eno samo bombo zadel sredino mostu. Njegova prevoznost je bila dolga leta zmanjšana tako, da so tisti, ki so se hoteli zastonj voziti do Laškega ali na kopanje v Rimske Toplice, kar pri mostu vstopali in sestopali.«

Uničenje v Laškem

Zavezniška letala so od novembra 1944 večkrat bombardirala Laško. Leta 1938 so proizvodnjo v Pivovarni Laško obnovili. Toda »zavezniki« so jo tik pred koncem druge svetovne vojne med bombardiranjem popolnoma porušili. Uničili so kotlovnico s 35-metrskim dimnikom, skladišče premoga, štirinadstropni stolp sladarne, dvonadstropno strojnico s skladišči, enonadstropne manipulativne prostore s pralnico ter polnilnico sodov in steklenic, skladišče embalaže in podporne delavnice.

Že leta 1944 so med bombardiranjem porušili del kina. Uničili so stare sodne zapore vzhodno od vzhodnega trakta, ki so nekdaj sodili k dvorcu Laško.

9. maja 1994 je pred preiskovalno komisijo državnega zbora o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti pričal Jakob Ugovšek, rojen leta 1913 v Sv. Florijanu pri Gornjem Gradu. Med drugim je povedal, da je takoj po vojni po Savinjski dolini s tovornjakom pobiral material. Neko noč mu je neki šofer zaupal, da je ponoči peljal »cel avto, ki so jih pobili«. Nekega večera so ga poklicali v celjski zapor Stari pisker. Poleg njegovega tovornjaka je bil še nekdo drug z avtobusom. Na obe vozili so naložili moške, ženske, starejše in mlajše ter jih odpeljali v Laško pred železniško postajo. Tam so bili kraterji, ki so nastali ob eksplozijah bomb. Ujetnike sta zapeljala tik ob krater. Dva po dva so pred Ugovškovimi očmi pobirali iz avtomobila, vsakemu nekaj prebrali, nato pa so jih ustrelili in vrgli v jamo. Prepeljala sta okrog 50 ljudi, vsi so bili civilisti. Izvajalci pomora so bili Slovenci. Tako so »zavezniške« jame koristile za grobišča povojnih pomorov.

Konec prihodnjič.

Tam so bili kraterji, ki so nastali ob eksplozijah bomb. Ujetnike sta zapeljala tik ob krater. Dva po dva so pred Ugovškovimi očmi pobirali iz avtomobila, vsakemu nekaj prebrali, nato pa so jih ustrelili in vrgli v jamo. Prepeljala sta okrog 50 ljudi, vsi so bili civilisti.

(D196: 52-54)