[VIDEO] Roman Prosen, žrtev slovenskega pravosodja: »Spisal sem poslovilno pismo, zakaj to delam – in odšel v gozd.«

 

V Domovini smo že poročali o uspešnem podjetniku in gostincu Romanu Prosenu, ki je želel s Slovenijo deliti svojo neverjetno zgodbo o kar tri desetletja dolgem iskanju pravice na slovenskih sodiščih. Čeprav so mu že leta 2003 sodni izvedenci prikimali, da je avstrijski banki v celoti vrnil – in celo preplačal – posojilo ter da slednja svojih zahtevkov za izvršbo nikoli ni utemeljila s papirji, so slovenski sodni mlini brez končnega epiloga mleli vse od leta 1996.  

Šele pred nekaj dnevi je dosegel svojo pravico, da so mu po 28 letih vendarle izbrisali hipoteko z njegovega hotela Kanu. Tudi po pravnomočni sodbi, da je vse plačal, Avstrijci s hiše niso želeli umakniti hipoteke, slovensko pravosodje pa ni znalo ukrepati. Ker je naša zgodba o Prosenu naletela na močan odziv javnosti, smo ga povabili v podkast Vroča tema, kjer je osebno še enkrat predstavil svoje duševno trpljenje, ki je zaznamovalo tudi njegovo družino. Tragična figura te zgodbe je postal Prosen, ki mu je banka začela očitati, da ji ni vrnil kredita, a danes za tri desetletja dolgo sodno kalvarijo krivi slovensko pravosodje.

Glavni poudarki iz podkasta:

»Šlo je za dve kreditni pogodbi pri Posojilnici bank v skupni višini 1.200.000 mark, odplačeval sem oba kredita mesečno. – Vodja poslovalnice se je nekega dne ves shujšan pojavil pri meni in me prosil, če lahko denar čimprej vrnem. – Odločil sem se, da prodam svojo hišo in kredit v celoti poplačam. -  Pričakoval sem izbrisno pobotnico hipoteke, z banke pa so me obvestili, da je Šimenc pod ključem. - Namesto izbrisnega dovoljenja so mi z banke po pošti čez nekaj tednov poslali predlog za izvršbo, kot da ne bi nikoli plačal niti enega centa. – Sodni izvedenec Bakovnik je jasno napisal, koliko denarja sem dobil, kako sem ga vračal in katerega potrdila sem predložil. Sodnik je razsodil, da nisem plačal, milo rečeno je spregledal izvedensko mnenje.«

 

Del intervjuja:

Gospod Prosen, na začetku 90. let ste bili uspešen slovenski podjetnik, imeli ste picerijo Romano v Kranju, ki je bila znana daleč naokoli tudi zaradi prve krušne peči v Sloveniji, kajne? 

Res je, imel sem picerijo Romano v Kranju, poleg tega tudi okrepčevalnico na smučišču na Soriški planini. Picerija je imela renome, obiskovalci so me začeli prepričevati, šlo je za pokojnega Matijo Okorna, naj kupim hotel Kanu ob Zbiljah v bližini Medvod. Hotel se je znašel na dražbi po tragični nesreči lastnikov na Korziki. Mi smo Kanu dejansko kupili, saj je imel objekt renome še iz časov Jugoslavije, v 70. letih je bil tam ugleden hotel, mi pa smo v kletnih prostorih uredili diskoteko, ki je bila zelo uspešna in poznana res daleč naokoli. Kapaciteta je bila za 700 ljudi, imeli smo odlično glasbo, plesalke, sedemkrat je bil naš gost Oliver Dragojević.  

Diskoteko smo odprli leta 1993, nekega dopoldneva leta 1994 pa se je začela moja kalvarija, ko se je na naše dvorišče pripeljal avto z avstrijsko registracijo in sta iz njega stopila dva gospoda. Želela sta nekaj pojesti, a sem jima povedal, da restavracija ni odprta. Usedli so se na igrišče ob bazenu, kjer so spili kavo. Kratek pogovor sta imela s Slovencem, ki se je zanimal za financiranje pri avstrijski banki. Potem sta tudi mene začela zasliševati, kaj nameravam s hotelom, ali tudi sam potrebujem financiranje. Aleks Šimenc je bil poslovodja Posojilnice bank v Celovcu, drugi gospod pa je bil Alex Pichler, Avstrijec, ki je imel trgovino z gradbenim materialom. Posojilnica bank je bila slovenska banka v Celovcu. Ponujali so mi možnost, da Pichler ugodno priskrbi gradbeni, kopalniški in drug material. Ker je moja nemščina slaba, ni pogovorna, sem se pogovarjal s Šimencem, ki je bil avstrijski Slovenec, on pa je prevajal Pichlerju. Pogovor sem zaključili s tem, da bom razmislil. Dal sem jima svoj kontakt, takrat nisem imel maila, ampak faks.  

Obrnil sem se na svojega nadzornika objekta, pokojnega Rudija Kavčiča, povedal sem mu za ponudbo. Zdela se mu je zanimiva, ker so imeli Avstrijci bolj sprejemljive cene, kot so bile pri nas. Naredili smo popis materiala in ga poslali na Koroško, nakar sem dobil po nekaj dneh cenik in ga primerjal z avstrijskimi – materiali so bili dejansko ugodni. Možnost je bila, da naredimo hotel s 15 sobami, apartmaji, restavracijo in pripadajočo infrastrukturo. To smo želeli zgraditi v nekaj letih, bila je možnost to zgraditi hitreje. Posojilo sem zavaroval s hipoteko Kanuja, picerijo Romano pa sem prodal, ker sem vedel, da bom za gradnjo potreboval tudi nekaj svojega denarja. 

Povejte več o Aleksu Šimencu, vodji poslovalnice, s katerim ste bili dogovorjeni, da mu osebno odplačujete posojilo. Vsak mesec se je vozil iz Celovca in vam izdajal potrdila, da ste mu plačevali? 

Šlo je za dve kreditni pogodbi, ločeni, ker je bila višina ene omejena na približno 600.000 mark. Skupaj je šlo za znesek v višini 1.200.000 mark. Odplačeval sem oba kredita mesečno, ker smo imeli zelo dobro poslovanje z našo diskoteko, včasih smo že ob 11. uri zvečer zapirali vrata, ker je bilo preveč ljudi, nismo več spuščali noter. Res zlata 90. leta. Hotel smo dokončali v samo šestih mesecih, gradilo se je noč in dan. Posojilo sem normalno odplačeval skoraj dve leti. Dogovor je bil, da smo denar nosili v Ljubljano k uradnemu odvetniku banke v Sloveniji, Veljku Franku. Velikokrat je ob ponedeljkih k nam prihajal kar Šimenc, ki sem mu izročal denar, imel je vpisno knjigo, v katero sva se vedno oba podpisala. Vedno mi je tudi povedal, koliko sem še dolžan. Včasih, ko smo imeli dober vikend, smo odplačali tudi dva obroka. Hotel smo postopoma odpirali, po letu dni nekako na pol … 

Včasih, ko smo imeli dober vikend, smo odplačali tudi dva obroka. 

Potem pa so se Avstrijci čez noč nehali oglašati … 

Takrat še ni bilo mobitelov kot danes. Ko se mi je Šimenc nehal oglašati, sem nekajkrat preko stacionarnega telefona klical na avstrijsko banko, kjer so mi vsakič povedali, da ga ni. Klical sem večkrat, nekaj mesecev ni bilo odziva, Šimenc pa ni več prihajal po denar. Vmes smo denar nosili gospodu Franku, odvetniku. Tudi on ni vedel, kje je Šimenc. Ker sem imel dogovor z banko, temu nisem posvečal večje pozornosti, saj je bil Šimenc pač uslužbenec banke. No, potem se je Šimenc nekega dne pojavil pri nas, ves shujšan, pretepen, prosil pa me je, naj denar čim prej vrnem, da pa mi bo ob tem poskušal zagotoviti nov, ugodnejši kredit z nižjo obrestno mero. Te so bile takrat pri njih v višini 13 odstotkov.  

Kako ste sprejeli, kar vam je dejal, vas je presenetilo? 

Seveda sem bil šokiran, sem se pa posvetoval s svojim odvetnikom, kaj naj naredim. Dejal mi je, da je to nekaj, o čemer se moram sam odločiti. Edina možnost, da bi kredit čez noč v celoti poplačal, je bila, da prodam svojo hišo. Ta možnost je obstajala, saj smo vmes v hotelu Kanu uredili tudi lastne bivanjske prostore.  

Bili ste zavarovani, papirji so bili podpisani z banko, zakaj ste sploh razmišljali o tem … 

Premamila me je možnost, da bi lahko prišel do ugodnejšega kredita. Če bi takrat vedel to, kar se je potem zgodilo, v to ne bi šel. Ampak hiše v Medvodah dejansko nisem potreboval, zato sem ravnal kot je predlagal Šimenc.  

Ampak, ali vas ni zanimalo, zakaj je prišlo do te spremembe, da je banka želela, da ji vrnete kredit? 

Verjel sem mu, da želi dobro, ni se mi zdel pokvarjen, do tistega trenutka je vedno vse »štimalo«, gradbeni material smo dobili v nekaj dneh po sklenitvi pogodbe, dve leti sem normalno odplačeval kredit. Našel sem kupca za svojo hišo, denar sem osebno, do zadnjega centa, izročil Šimencu, računajoč, da bom dobil še ugodnejši kredit. Potem pa gospoda Šimenca spet nekaj časa ni bilo. Tudi na telefon se ni oglašal, zato sem osebno odšel v Celovec, zanimalo me je, kako naprej, pričakoval sem izbrisno pobotnico hipoteke, pričakoval pa sem tudi nov kredit, da bom lahko gradil naprej. Na banki pa so mi dejali, da je Šimenc pod ključem. Še danes mi odmeva v ušesih ta beseda. Spraševal sem, kako in zakaj, gospa na banki mi je rekla, naj raje ne sprašujem preveč. Precej me je razburilo.  

Čez nekaj tednov so me spet poklicali v Avstrijo, banka je želela sestanek z mano. Poklical me je nek Hermann Kelih. Vse to se je dogajalo leta 1996. Ko sem prišel v Celovec v njihovo pisarno, so bili na drugi strani štirje z banke. Rekli so mi: »Gospod Prosen, povejte nam vse detajle o tem, kaj sta z gospodom Šimencem imela, če boste vse priznali, vam bodo vse, kar ste dolžni, izbrisali.« Rekel sem: »Saj nimate kaj brisat, vse sem vrnil.« Odvetnik pa je vehementno odvrnil: »Smo na trgu, koliko vi date nam in koliko mi vam, vse je odprto.« Spraševali so me, kaj bi lahko povedal o Šimencu. Kam je hodil, s kom je prihajal v Slovenijo. Eden od uslužbencev banke je potem dejal, da za sodišče nisem uporaben. Očitno so zbirali dokaze v sodnem postopku proti Šimencu. Morda so me želeli uporabiti kot pričo proti svojemu nekdanjemu uslužbencu. 

Na banki so mi dejali, da je Šimenc pod ključem. Še danes mi odmeva v ušesih ta beseda. Spraševal sem, kako in zakaj, gospa na banki mi je rekla, naj raje ne sprašujem preveč. 

Ste se začeli bolj zanimati, kdo je Šimenc sploh bil? 

Ne, ampak sem potem od prijateljev s Koroške izvedel, da je bil kmalu potem zaprt za štiri leta. Ampak danes vem, da je bil samo igralec v rokah drugih v večji, bolj umazani igri. Mag. Marina Einspieler-Siegert, nekdanja okrožna sodnica na Koroškem, mi je po objavi prvega članka v Domovini osebno pisala in dejala, da nima besed za ves nateg okrog Posojilnice. Kaj takega ne bi nikdar pričakovala. Pravi, da so se v preteklosti dogajale velike goljufije, da so tudi nadzorni odbori v posameznih poslovalnicah raje zatisnili oči, kot da bi resnica prišla na dan in v časopise. Če jo citiram, pravi, da so se tega pristojni bali. Edini, ki je bil obsojen, je bil Šimenc (in njegova tajnica), čeprav bi dala zanj roko v ogenj, da ni delal za svoj žep, ampak je bil le tako naiven in tudi nesposoben za vodjo poslovalnice. To so bili drugi časi, danes se kaj takega ne bi moglo več zgoditi. 

Kaj je potem sledilo? 

Pričakoval sem pošto, ampak namesto izbrisnega dovoljenja so mi z banke po pošti čez nekaj tednov poslali predlog za izvršbo, kot da ne bi nikoli plačal niti enega centa. Šlo je za znesek, večji od mojega kredita, saj so bile zraven pripisane še obresti. Skratka, glavnica, obresti, zamudne obresti in stroški postopkov, šlo je za 15 milijonov tedanjih šilingov, to je bil trikratnik zneska, ki mi ga je banka posodila. 

Kaj človek naredi, ko ga banka tako šokira? 

Takrat sem se obrnil na odvetnika, ki me je miril, da bomo vložili ugovor, da nič od tega ni res in da bo sodišče že odločilo v našo korist. Itak sem imel čisto vest, vedel sem, koliko sem vrnil, da sem čist. Potem pa je sledila obravnava na škofjeloškem okrajnem sodišču, kjer sem povedal svoje, ampak tudi banka je trdila svoje, češ da niso ničesar dobili. Povedal sem, kaj in komu sem izročil denar. Da imam potrdila, komu sem plačeval. Sodišče pa je določilo sodnega izvedenca. Potem sem vse te papirje, kar sem jih imel, predal sodnemu izvedencu. Šlo je za Mihaela Bakovnika, eksperta na svojem področju. On je izdelal mnenje, ki je bilo v celoti v mojo korist.  

Sledila je obravnava na škofjeloškem okrajnem sodišču, kjer sem povedal svoje, ampak tudi banka je trdila svoje, češ da niso ničesar dobili. 

Se je pa že do te točke vleklo več let? 

Pritožbe in naroki, vse to traja, izvedensko mnenje je bilo izvedeno nekje po šestih letih. S tem izvedenskim mnenjem pa seveda banka ni bila zadovoljna. Bakovnik je jasno napisal, koliko denarja sem dobil, kako sem ga vračal in katera potrdila sem predložil. 

Vaše mnenje sem imel v rokah. Izvedenec je med drugim zapisal, da ste kredit celo preplačali, banka pa kljub pozivom ni predložila nobenih konkretnih dokazov, od kod njena zahteva za izvršbo … 

Ja, ampak banka ni bila zadovoljna, pri istem izvedencu je naročila dodatno mnenje, češ, naj izračuna po novih, dodatnih parametrih, a je bilo mnenje nato spisano še bolj v mojo korist. Naj povem, da sem sam vsakič predložil vse zahtevane dokumente, banka pa mu ni izročila ničesar. Izvedenec je celo pisal na sodišče, da mu banka ne izroči ne izpiskov ne dvižnih dokumentov, skratka ničesar. To se je vleklo več kot leto dni. Vmes je prišel na sodišče za pričo tudi Aleks Šimenc, ki je odslužil zaporno kazen in je še enkrat na obravnavi v Škofji Loki potrdil mojo zgodbo, da sem vse odplačal. 

Bral sem njegovo pričanje v sodnem spisu. Priznal pa je, da je na vašem računu odpiral neke dodatne konte, za katere vi niste vedeli … 

Res je, zlorabil je moje ime, odpiral je dodatne konte, da je razbil zneske, bojda je denar posojal drugim osebam. On ali nekdo drug je imel stranski posel, za katerega nisem vedel. 

A kljub izvedenskemu mnenju in pričanju Šimenca je sodišče sodilo vam v škodo. 

Milo rečeno je sodnik pozabil pogledati to izvedensko mnenje. Njegova sodba je bila zame šok – češ, banki nisem poplačal dolga. In morali smo se pritožiti na višje sodišče. Slednje je sodbo razveljavilo. Zadeva se je vrnila na prvo stopnjo. Na prvi stopnji se je zadeva spet vlekla, obtičala v nekem predalu, menjali so se sodniki, tisti, ki mi je najprej sodil, je umrl, nova pa je spet sodila, da nisem plačal, in spet ni upoštevala izvedenskega mnenja. Spet sem se moral pritoževati in zadeva je šla tako daleč, da so o tem odločali na vrhovnem sodišču. Šele slednje je to potem spet vrnilo na prvo stopnjo z argumentacijo, da je bil postopek nepravilen, ker je izvršbo proti meni vložila pravna oseba, ki je vmes prenehala obstajati.  

Kako se ena zadeva lahko vleče toliko časa? 

Banka je v tem času zamenjala tri odvetnike. Ko niso imeli osnove za pritožbo, so najeli drugega odvetnika. Najprej so vložili izvršbo za 600.000 nemških mark, potem pa so vložili novo tožbo za 300.000 mark. Odpirali so nove in nove zadeve. Ves čas, vsa ta leta, sem hodil s svojim odvetnikom Vinkom Šimcem v Celovec na banko, naj nam pokažejo izpiske, koliko smo jim sploh dolžni po njihovem mnenju, pa tako kot izvedenec tudi mi nismo dobili ničesar. Če imaš kredit na banki, ti vsako minuto povejo, koliko je glavnica in koliko obresti. Skratka, izogibali so se sodelovanju.  

Kako ste vi to doživljali? Da se vam to dogaja? 

Na začetku sploh ne moreš verjeti. Potem pa ti pride v podzavest, začneš se prebujati ponoči, razmišljati začneš, kaj si narobe naredil. Počasi te začnejo načenjati živci. Šel sem do zdravnika, vse sem mu razložil, napotil me je do psihiatra. Potem sem se začel zdraviti, jemati zdravila, nisem več vedel, kako naj se izkopljem iz te situacije. Napisal sem svojo oporoko in pojasnilo, zakaj bom to naredil – in odšel v gozd. Nekako sem preživel noč. Temne misli so me nekako zapustile. Poiskal sem si dodatno pomoč. In borbal sem naprej. 

(celotno zgodbo Romana Prosena in njegov boj za pravico, ki ga je dosegel šele v tem mesecu, si lahko ogledate na YouTube kanalu Domovine).

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Drsanje
17. 2. 2025 ob 15:15