Za sobodajalce je predlog, ki omejuje kratkoročno oddajanje, nesprejemljiv

»Sobodajalstvo je pri nas regulirano, prebiti se je treba skozi 72 strani dokumentacije« je Katja Rezman dejala in tudi opozorila, da smo ena redkih držav, kjer mora sobodajalec odpreti dejavnost in celo leto plačevati prispevke. Izpostavila je, da v demokratičnih državah urejajo področja na način, da se ustvarja pravno in ekonomsko predvidljivo okolje za vse deležnike. Pri nas pa urejanje pomeni uničevanje dejavnosti. Koordinacija sobodajalcev Slovenije je ponovno opozorila, da je skrajno neodgovorno, da pristojno ministrstvo uničuje vitalno gospodarsko panogo s številnimi multiplikativnimi učinki, ki polni družinske, občinske in državne proračune.

Konec junija oz. ko je vlada potrdila predlog amandmajev na predlog novele Zakona o gostinstvu, so v Združenju sobodajalcev vlado opozorili na neprimernost predvidene sheme časovnih omejitev kratkotrajnega najema in pomanjkljivo implementacijo temeljne uredbe o regulaciji dejavnosti. Poleg tega so zahtevali tudi opravičilo ministra Matjaža Hana za neresnične izjave o petkratnem povečanju števila stanovanj v turistični ponudbi v obdobju od 2019–2024. Ker državni zbor hiti – zakon bi radi sprejeli še pred parlamentarnimi počitnicami – so na tiskovni konferenci predstavniki sobodajalcev, lastnikov nepremičnin in Zavoda Gostoljubnost slovenskih domov ponovno opozorili, da je treba stanovanjske razmere v državi popraviti, a ne s tem zakonom. »Regulirati je treba pametno, ne kar na počez in se odreči eni četrtini nastanitvenih zmogljivosti,« je opozoril Edo Pirkmajer, predsednik Združenja lastnikov nepremičnin. »Ne pristajamo na vlogo poskusnih zajčkov eksperimentov politike, ki ne zmore povedati, koliko bivališč za mlade družine bi pridobili z uničevanjem sobodajalske dejavnosti,« pa je med drugim dejala predsednica Združenja sobodajalcev Katja Rezman.

Kratkoročno oddajanje se ni petkrat povečalo, v Centru poslovne odličnosti so šteli oglase

Predstavnik Zavoda Gostoljubnost slovenskih domov Uroš Buda je med drugim izpostavil vprašanje, ali je res kratkoročno oddajanje tako problematično in za družbo škodljivo, da se lahko sprejmejo posebni pogoji za to določeno dejavnost. Temelj za regulacijo najema po zakonu o gostinstvu je petkratna rast stanovanj, ki so iz dolgoročnega najema prešla v kratkoročno. Vendar pa je Buda pojasnil, da je ta petkratnik rezultat analize Centra poslovne odličnosti Ekonomske fakultete, kjer so v analizi od leta 2015 do 2023 ugotovili, da je prišlo do petkratnega povečanja oglasov na platformah Airbnb in Vrbo.

A vlagatelji predloga zakona o gostinstvu govorijo, da se je v tem obdobju petkratno povečalo število stanovanj, ki oddajajo kratkoročno – spomnimo, sobodajalci so zaradi napačnih navedb zahtevali opravičilo ministra Hana. Vprašanje je torej, koliko je dejansko teh stanovanj, ki so prešla iz dolgoročnega v kratkoročni najem. Statistični urad Republike Slovenije pravi, da je bila rast od 2019 do 2023 13-odstotna. Predlog zakona o gostinstvu je po besedah Bude poseg v ustavne pravice in svoboščine ter ustavna načela, kot so pravica do zasebne lastnine, svobodna gospodarska pobuda, načelo enakosti med dejavnostmi, načelo pravne države – zlasti njegovih podnačel varstva zaupanja v pravo ter jasnosti in predvidljivosti predpisov, tudi načelo socialne države in načelo zakonitosti delovanja uprave. »S tega vidika smo zelo zaskrbljeni, kako bo to potekalo naprej,« je dejal. 

Posledice zakona bo poleg sobodajalcev občutil tudi proračun

Gregor Majnik (ZLAN) je spomnil, da je bila prva različica predloga zakona popolnoma drugačna od zadnje različice – zadnja je po njegovih besedah na prvi pogled videti zelo všečna, saj je bilo veliko odpustkov in veliko popravkov. »Vendar pa se skrivajo majhne pasti in zanke in ko bo šel zakon v operativo, se bomo znašli pred težavami,« je dejal Majnik in opozoril, da je zanimiva zgodba recimo uporabno dovoljenje, ki ga je treba predložiti – vendar pa ni točno definirano, za katero uporabno dovoljenje sploh gre. »Če spremeniš namembnost objekta, lahko 365 dni na leto opravljaš to dejavnost, vendar pa potem naletimo na celo vrsto problemov z drugo zakonodajo,« je še opozoril in izpostavil tudi problematiko kvadrature oz. kategorizacije stanovanj.

»Popolnoma smo izenačeni s hotelsko dejavnostjo, ki se pritožuje, da smo nelojalna konkurenca. To žal ne drži,« je dejal in dodal, da gre za dober namen, vendar pa so rezultati vprašljivi. Koliko bomo naredili škode, ko bomo dobesedno prepovedali sobodajalstvo? Zakon bo imel na trg le simboličen vpliv, umetna inteligenca govori o 0,6 odstotka vpliva na cene. Po ocenah nepremičninarja bi po implementaciji zakona dobili na trg nekaj sto stanovanj in nič več. Potem pa so tu še druge posledice, tudi na proračun – sobodajalci plačujejo turistično takso, od katere se del izteka v državni proračun, del pa v občinski. Vsi plačujejo seveda tudi davke in prispevke, če so davčni zavezanci, pa tudi DDV. »Kakšne bodo pa posledice za sobodajalce? Ni pomembno, teh je le 10.000,« je Majnik opisal odnos države do sobodajalcev in opomnil, da sobodajalstvo za nekatere predstavlja vir dohodka za celotno družino, nekaterim pa je to nadgradnja sociale. 

Lastniki pri dolgoročnem oddajanju stanovanj niso ustrezno zaščiteni

Edo Pirkmajer se je tematike lotil s stališča stanovanjske politike. Stanovanjske politike v preteklih obdobjih ni bilo prav dosti, ta vlada pa se je zadeve lotila na napačen način. Pomanjkanje stanovanj je problem, s katerim se srečujejo prebivalci evropskih držav in vsega razvitega sveta. Ta problem pomeni, da posameznik nima možnosti, da bi sebi in svoji družini zagotovil cenovno dostopno stanovanje. Nasploh velja, da je ta problem treba reševati z večanjem ponudbe stanovanj, z gradnjo novih stanovanj,« je dejal Pirkmajer in opomnil, da odločevalci puščajo vnemar tista stanovanja, ki so že zgrajena, in ki niso primerno uporabljena. Ne spodbuja se sodelovanja s privatnim sektorjem, ki je preko 90-odstotni lastnik stanovanj. Mnogo stanovanj je neizkoriščenih, čeprav statistika zajema tudi tista stanovanja, ki v resnici sploh niso prazna. Gre za sekundarna bivališča, stanovanja, ki se uporabljajo za poslovne prostore itd.

»Lastniki se bojijo stanovanja oddati za stanovanje, ker so pri tem povsem nezaščiteni,« je ponovno opozoril na našo zakonodajo. To seveda najbolj občutijo majhni lastniki – zgodi se namreč, da najemnik ne plačuje najemnine in stroškov, lastnik pa ga iz stanovanja tudi po več let ne more odpraviti. »Tega se država ne zaveda oz. če se zaveda, nič zoper to ne ukrepa,« je bil jasen in dodal, da je prav, da država gradi javna najemna stanovanja. Vendar pa bi morala tudi več storiti za to, da se aktivira zasebni sektor. »Vlada je proti investiranju,« je spomnil še na besede vodilnih predstavnikov vlade in ministrstva za solidarno prihodnost, ki so ponavljali, da je stanovanje za bivanje in da ni investicija. »Oprostite, mi smo ekonomsko gledano kapitalistična država, kar pomeni, da moraš za svoj vložek tudi nekaj dobiti,« je spomnil Pirkmajer in ocenil, da se očitno trudijo, da se s stanovanji in oddajanji ne bi nič zaslužilo. Češ, da bodo tako ta stanovanja dosegljiva za mlade družine in ranljive skupine – kar pa ne drži.