Za svobodo govora: odprto pismo predsednici Evropske komisije zaradi vladnega predloga zakona o medijih

Spoštovana predsednica!

Svoboda govora je temeljna človekova pravica. Je enotna in nedeljiva, saj v primeru kakršnega koli omejevanja oziroma cenzure preneha obstajati. Kadar je svoboda govora kršena, postane demokracija samo še farsa. Svobodo govora oziroma svobodo izražanja in obveščanja, kot jo tudi imenujemo, ščitijo temeljni pravni akti s področja varovanja človekovih pravic, med njimi sta posebej pomembni Splošna deklaracija človekovih pravic (OZN) in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Splošna deklaracija človekovih pravic v 19. členu določa: »Vsakdo ima pravico do svobode mnenja in izražanja; ta pravica vključuje svobodo imeti mnenje brez vmešavanja ter svobodo iskati, sprejemati in širiti informacije in ideje na kakršenkoli način in ne glede na meje.«

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v svojem 11. členu določa: »1. Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. 2. Spoštuje se svoboda in pluralnost medijev.« Vlada Republike Slovenije je na dopisni seji dne 31. 12. 2024 sprejela predlog medijskega zakona, ki je v očitnem nasprotju z navedenima členoma Splošne deklaracije človekovih pravic in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pa tudi z drugimi temeljnimi akti s področja varovanja človekovih pravic, ki sestavljajo pravni red Evropske unije. Predlog zakona naj bi odpravljal problem nedopustne medijske koncentracije, ki je v Sloveniji zelo prisoten, vendar se je ta problem v zadnjih dveh letih dodatno zaostril zato, ker se dosedanjega zakona na tem področju v času sedanje vlade pod vodstvom Roberta Goloba v praksi ni izvajalo, vsaj ne v celoti; in tudi predlagani zakon v tem delu ostaja nedorečen, saj dopušča veliko možnosti za prosto presojo in torej za oblastne posege. Oblastne posege očitno omogoča tudi predlagan sistem financiranja medijev s strani države, saj so v zakonu predpisana merila nedorečena in omogočajo povsem politično arbitrarno odločanje vlade (deloma prikrito za od vlade, ministrstev ali vladne koalicije postavljenih »neodvisnih« teles), komu na medijskem trgu dodeli javna sredstva in torej denar davkoplačevalcev; ter komu ne. Možnost takšnega politično arbitrarnega poseganja na trg je po pravnem redu Evropske unije sporna in nedopustna, saj pomeni očitno možnost nagrajevanje vladi naklonjenih medijev in s tem dejanskega potiskanja do vlade kritičnih neodvisnih medijev v slabši položaj; torej za kaznovanje in načrtno uničevanje do vlade kritičnih medijev. Kar je povsem nedopustno.

Skrajno sporen del predlaganega zakona o medijih je očitno uvajanje cenzure na internetu z oblastnimi posegi, kar je v popolnem nasprotju z zgoraj navedenima členoma temeljnih aktov s področja varovanja človekovih pravic. Tako naj bi se vsakdo, ki redno objavlja javno sporočila na internetnih platformah, moral dejansko registrirati kot medij. Določila o tem so skrajno nedorečena, pravno raztegljiva in očitno zapisana tako, da bo čim več prepuščeno podzakonskim aktom in s tem za arbitrarnost in dodatno oblastno poseganje ter torej omejevanje temeljne človekove pravice svobode govora; torej cenzuro. S tem predlogom zakona se namreč daje možnost, da kar medijski inšpektor ukrepa proti medijem in proti posameznikom ter zahteva odstranitev njihovih objav in jih kaznuje. Do sedaj v Sloveniji veljavna zakonodaja je namreč že ustrezno urejala možnost pregona netenja nestrpnosti ali pozivanja k nasilju, vendar na osnovi odločitve pristojnega sodišča. Sedaj pa se po predlaganem zakonu ta možnost daje kar inšpektorju, ki bo lahko zahteval odstranitev izraženih mnenj ali objavljenih vesti. Ker je inšpektorat vezan na pristojno ministrstvo in torej predstavlja izvršilno vejo oblasti, je očitno da gre za vmešavanje javnih organov v pravico do neoviranega širjenja mnenj in vesti. To pa je v očitnem nasprotju z zgoraj navedenima členoma aktov, ki prav to izrecno prepovedujeta!

Zato sprašujem Evropsko komisijo, kako bo ukrepala, da prepreči sprejem s strani aktualne Vlade Republike Slovenije predlaganega zakona, ki je v očitnem nasprotju s temeljnimi akti s področja varovanja človekovih pravic OZN in Evropske unije ter zaščitila izjemno pomembno temeljno človekovo pravico svobode govora – torej svobode mnenja in izražanja, kot je določena v temeljnih aktih Evropske unije?