Zakaj Golob ni Drnovšek in zakaj Gibanje Svoboda kljub željam nikoli ne bo ponovilo vladavine LDS-a

vir: Wikimedia (World Economic Forum) in gov.si, fotomontaža Domovina

Širjenju kaosa v trenutni slovenski vladi ni videti konca. Vojni vseh proti vsem, ki je več kot očitno v zadnjem tednu popolnoma prevzela Socialne demokrate, je sledila nepričakovana »bomba« iz mlajše Golobove partnerice Levica, kjer se »zaradi zlorabe položaja« želijo znebiti svojega že dolgo najbolj revolucionarno navdahnjenega člana Mihe Kordiša. Očitno je, da predsednik vlade Robert Golob preko sebi ustrežljivih medijev želi sprožiti uničenje oz. samoukinitev obeh manjših, a bolj strankarsko organiziranih partneric, da bi zagotovil preživetje svojega političnega »gibanja« na levem polu. A iz tedna v teden se zdi, da obstaja velika verjetnost, da se mu bo taktika požgane zemlje maščevala ter da svojega tako želenega cilja, ponovitve trdnega ter utrjenega vladanja več mandatov po navdihu Janeza Drnovška ter njegove LDS, kljub odličnim povolilnim izhodiščem po vsej verjetnosti nikoli ne bo dosegel.

Ob vsej zmedi, ki spremlja delovanje 15. slovenske vlade, smo že pozabili, da je takrat še bodoči premier Robert Golob še pred potrditvijo svoje ekipe v Državnem zboru samozavestno zatrdil, da igrajo na dolgi rok in želijo združiti celoten levosredinski prostor z namenom dolgoročne zgodbe, se pravi zgodbe, ki bo preživela naslednjih šest mandatov, ne dva. Ob hipotetičnem predvidevanju, da bi leva koalicija v različnih oblikah dejansko zdržala šest polnih mandatov po štiri leta, to prinese 24 let vladavine novega »wannabe« LDS-a. Ne pozabimo, Drnovškova Liberalna demokracija Slovenije je medtem (če upoštevamo tudi zadnji dve leti pod Antonom Ropom pred sesutjem celotne zgodbe) vladala samo za Goloba »skromnih« 12 let.

Da je nekaj zelo narobe, je seveda dokončno postalo jasno, ko je korupcijska hobotnica ob koncu Drnovškovega predsedovanja kljub vsemu od znotraj do konca razžrla stranko.

Da ne bo nesporazuma, namen članka ni nekritično poveličevanje Drnovškovega obdobja LDS-a. LDS je namreč preprečil učinkovit prelom z ureditvijo izpred osamosvojitve, pod njegovimi budnimi očmi se je zgodilo tranzicijsko uničenje številnih delov gospodarstva, razrasli so se številni lobiji od gradbenih pa do zdravstvenih, javni sektor je prvič dobil domovinsko pravico odločanja o višini ter namembnosti pobranih davščin, tranzicijska korupcija z gradualizmom in nacionalnim interesom pa sta zavrli poosamosvojitvene kreativne potenciale Slovencev. Da je nekaj zelo narobe, je seveda dokončno postalo jasno, ko je korupcijska hobotnica ob koncu Drnovškovega predsedovanja kljub vsemu od znotraj do konca razžrla stranko, ki ji je umirjeni predsednik s pomočjo takrat prevladujočih časopisno-televizijskih medijskih kanalov nudil lepo »zglancano« zunanjo podobo.

A čeprav ima trenutno najbolj leva vlada v samostojni Sloveniji na voljo vso podporo ter naklonjenost etabliranih medijev, ki jim celotno še ne oddelano prvo polovico mandata pri vsakomur ter vsem krijejo hrbet, in je od svoje predhodnice podedovala polno proračunsko malho, gospodarstvo ter privatni sektor pridno in tiho polnita v tem mandatu ješči proračun države, vladi do sedaj do živega niso prišle stavke interesnih skupin, družbenopolitični delavci pa učinkovito preprečujejo razrast masovnih protestniških gibanj, kot smo jim trenutno priča povsod po Evropi; vse to ni dovolj za stabilizacijo prostora na levem polu, kot je to bil zmožen storiti Janez Drnovšek.

Curljanja za povprečni »plebs« prepovedanih ne samo kriminalnih, ampak skorajda mafijsko »navdahnjenih« podrobnosti iz vladnih logov je toliko, da jim le stežka sledimo. Preokretov od zanikanega do potrjenega odstopa ministrice za pravosodje, do ugibanj »čigava« ministrica v resnici sploh je, SD-jeva ali »Golobova«, pa od enotnosti predsedstva stranke SD do njenega internega razkrajanja na nivoju lokalnih odborov, do strankarskih sekretarjev, ki so se ujeli v koruptivne mreže paradržavnih poslov ter do preventivne koruptivne samoovadbe poslanske skupine najmanjše koalicijske partnerice; nihče ne ve, kdaj se bo politično-korupcijski kaos končal, in še pomembneje, kako globoko lahko gremo in katere akterje bo politični vrtinec posrkal vase.   

Ravno globok spor z obema koalicijskima partnericama je pokazal, da Robert Golob obrti politike več kot očitno ne razume. 

Ravno globok spor z obema koalicijskima partnericama je pokazal, da Robert Golob obrti politike več kot očitno ne razume. Veliko politično zmago dojema kot mandat, da si podredi obe manjši koalicijski partnerici, ki sta vsem zelo upravičenim kritikam navkljub politični stranki v pravem pomenu besede, z jasno strukturo, članstvom ter idejo. To, da gre v primeru SD-ja za članstvo z nezdravo razvejanimi paradržavnimi lovkami in v primeru Levice v vseh primerih za katastrofalno politično idejo, ne pomeni, da ne operiramo z dvema delujočima političnima strankama s strukturo. Medtem je Golobova Svoboda, to je zdaj očitno, samo združenje ljudi, ki jih druži najmanjši skupni interes, tj. interes po javnem denarju, za dosego katerega je treba uničiti vse in vsakogar.

Za primerjavo, Janez Drnovšek svojih statistično nedvomno izjemnih volilnih rezultatov nikoli ni dojemal kot »bianco menico« za podreditev celotnega političnega levega prostora. Tudi nikoli ni dopuščal ideološke razklanosti narodnega telesa ter je vedno sklepal koalicijske kompromise široko čez sredino. Njegove vlade so kljub vsemu spodbujale tržni razvoj gospodarstva in niso nikogar »terale« v morje ali grozile z nacionalizacijami. Zadale so si velike razvojne programe, kjer so politično raznolike ministrske ekipe delovale skupaj na nacionalnih projektih, kot je bila izgradnja nacionalnega avtocestnega križa. Ob trenutnem zapletu z nakupom ene same stavbe lahko torej ob sedanji vladni garnituri, ki dlje od posameznega proračunskega milijona ne vidi, na projekt, kot je npr. gradnja NEK2, kar pozabimo. Seveda je Drnovšek tudi nesporno zasledoval evroatlantske integracije na Zahod, medtem ko se trenutna vlada nekritično brati s podporniki terorističnega Hamasa, obuja nekakšno gibanje »Neuvrščenih« ter očitno išče zaveznike v sibirskih stepah, kjer čaka ponovno inkarnacijo Sovjetske zveze.

Prav tako iz vidika politične obrti Janez Drnovšek ne bi nikoli dopustil takšnih amaterskih napak, kot si jih je Robert Golob privoščil v samo zadnjem mesecu dni. Tako je predsednik vlade s pomočjo svojih »prostih strelcev« v Gibanju Svoboda v le nekaj tednih udaril po obeh političnih zaveznikih ter pomagal politično uničiti svojo drugo najmočnejšo partnerico ter sprožil samoovadbo iz strahu v najmanjši politični partnerici, ki jo je sicer do nedavnega z užitkom uporabljal kot glavnega vladnega ideologa.

Pravzaprav se zdi, da se je tudi obema manjšima vladnima partnericama začelo svitati, da bo morda Golobova vlada krajšega diha, kot sta si obe nadejali še do pred kratkim. Socialni demokrati in Levica v tej vladi več kot očitno nista enakovredni del ekipe, temveč so finančni apetiti Svobodnjakov v že tako ideološko finančno pogoltni vladni koaliciji sprožili spor za vsak milijon, ki ga je mogoče posrkati iz davkoplačevalskih virov. Ko pa pridemo do denarja, za katerega se zdi, da ga bo v prihodnjih letih zaradi morebitne recesije ali krize prej manj kot več, to pomeni, da je treba s finančnimi »načrti« za prihodnost pohiteti. Za Svobodnjake (pre)veliki apetiti obeh manjših partneric, ki jih generira neučakano članstvo paradržavnih omrežij v primeru SD-ja, ter mreža nevladnih organizacij v primeru Levice pa pomenijo, da v ringu na levici hitro ostanemo brez rokavic, kot smo to videli v zadnjih tednih.

Socialni demokrati in Levica v tej vladi več kot očitno nista enakovredni del ekipe, temveč so finančni apetiti Svobodnjakov v že tako ideološko finančno pogoltni vladni koaliciji sprožili spor za vsak milijon, ki ga je mogoče posrkati iz davkoplačevalskih virov.

Razvoj dogodkov, kot smo mu trenutno priča, za predsednika vlade vsekakor predstavlja veliko tveganje. Za razliko od predsednika v devetdesetih skorajda večne LDS namreč Robert Golob ne razume, da njegovo vlado pri življenju lahko ohrani edino parlamentarna večina v Državnem zboru. Večino pa predstavljajo sedeži v parlamentarni dvorani, ki jih ima Golobovo gibanje sicer impresivnih 41 mandatov, a še vedno manj od potrebne večine. 400.000 volilnih glasov pa je medtem že pozabljenih in nanje že na evropskih volitvah predsednik v večini ne more več računati.

Trenutni politični »ravs« na levici je posledica dejstva, da je javni, davkoplačevalski denar številnim pošteno zameglil oči. In očitno so v boju za državne milijone okoli slovenskega proračunskega studenca, ki grozi, da bo v prihodnosti presahnil v prazno blatno korito z le nekaj centi, najbolj agresivni ravno člani najnovejšega prišleka na levem polu. Pozabljajo pa, da imata obe manjši partnerici nekaj, česar oni sami nimajo, tj. članstvo na terenu, ljudi, ki imajo politično agendo, za razliko od Golobovih, ki so bili »napaberkovani« na vseh koncih in krajih. Ob vseh željah Roberta Goloba je njegovo Gibanje prav to: združenje ljudi, ki zase na koncu vedo le eno; da na politično in finančno tako vplivni poziciji ne bodo nikoli več, ker za kaj takšnega niso sposobni.

Če je Golob ob nastopu mandatarstva zase prav zares menil, da je nova inkarnacija Drnovška, tega ne bomo nikoli vedeli. Toda če ga je po političnem vodenju koalicije, vlade in države želel posnemati, mu že po dveh od skupaj predvidenih 24 let lahko zatrdimo, da je daleč od uspeha. To pa je za prihodnost Slovenije morda ključno ter nekaj, česar se ob vsem blatu, ki je v zadnjih mesecih dokončno priplavalo na dan, lahko pošteno veselimo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike