Zdravniki odločno nasprotujejo evtanaziji

Vir: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK

9. junija 2024 bomo Slovenci na posvetovalnem referendumu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja povedali svoje mnenje o evtanaziji. Zdravniki navajajo tehtne argumente proti evtanaziji. 

Večina držav Evropske unije nima zakonov, ki bi dovoljevali evtanazijo. V državah, kjer je ta dovoljena, pa se že kažejo velike zlorabe. Stališče vseh zdravniških organizacij v Sloveniji je jasno: evtanazija je nedopustna in ni v skladu z zdravniško etiko. Nekateri slovenski zdravniki so celo dejali, da bodo zapustili zdravniški poklic, če jo bodo morali izvajati.

Zdravniki proti referendumu

Referendumsko vprašanje, na katerega bomo odgovarjali kmalu, bo: »Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?« Trenutna vlada je namreč pripravila predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki bi legaliziral evtanazijo v Sloveniji. Predlog so vse zdravniške organizacije v Sloveniji takoj odločno zavrnile in dejale, da je v popolnem nasprotju s strokovnimi smernicami in medicinsko etiko. »Poslanstvo zdravnika, ki se mu zavežemo že pri naši diplomi, je varovanje življenja, zdravljenje in pomoč, tudi ko gre za neozdravljivo bolne. V primeru evtanazije pa zdravnik nastopa – se opravičujem izrazu – kot rabelj, kot ubijalec. To seveda ne gre skupaj z medicinsko etiko,« je ob prvi razpravi po predlaganem zakonu dejal predsednik Komisije za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje dr. Božidar Voljč. Ob tem je dodal: »Pri tem zakonu nas zdravnike moti to, da so ga pisali v glavnem tisti, ki niso zdravniki, ampak ljudje, ki se morda nikoli niso srečali s smrtjo.« A predlagatelji zakona vztrajajo, da nekateri hudo bolni nadvse trpijo in da bi morali imeti možnost odločitve, da svoje trpljenje predčasno končajo. Zdravniki pa odgovarjajo, da bi prav zato morali pri nas krepiti paliativno oskrbo in teh težav ne reševati z evtanazijo. »Danes imamo veliko orodij, s katerimi lahko preprečimo neznosno – telesno ali psihično – trpljenje, tako da je ta razlog na trhlih tleh,« je dejal prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenske medicinske akademije. Povedal je tudi: »Imam 45 let zdravniških izkušenj, do nedavnega sem dežural tudi na urgenci, niti enkrat samkrat me bolnik ni prosil, naj mu dam injekcijo, da bi umrl. Niti enkrat samkrat, ponavljam. In zakon pišejo ljudje, ki ne poznajo dogajanja ob koncu življenja. Večkrat sicer bolnik izrazi željo, da bi čim prej umrl, da ne bi trpel, vendar ko pride zadnja ura, je to razmišljanje povsem drugačno.«  

Evtanazija je nedopustna in ni v skladu z zdravniško etiko.

Možnost paliativne oskrbe

Ob sodobnem razvoju medicine je argument, da ljudje trpijo neznosne bolečine, neupravičen, se strinja tudi dr. Božidar Voljč: »Ni res, da je medicina v takih primerih, kjer nekdo trpi, nemočna. Takemu človeku se lahko pomaga. A marsikdo, ki trpi, trpi tudi zaradi tega, ker ni ustrezno obravnavan. Ne samo zdravniško, ampak je osamljen. Svojci ga ne obiskujejo več, ne vidi več vnukov. In to duševno trpljenje je lahko hujše kot telesno trpljenje. Kot kažejo statistike, telesno trpljenje ni glavni razlog, da ljudje želijo umreti. Je še veliko drugih stvari, o katerih se ne pogovarjamo, so pa zelo pomembne in sodijo v okvir paliativne oskrbe.« Prav zato se zdravniki že dolga leta borijo, da bi v Sloveniji okrepili paliativno oskrbo, vendar pa je ta precej dražja od evtanazije, ki v medicini od nekdaj velja za etični prekršek. »V prvotnem predlogu zakona o evtanaziji so izračunali, koliko bi stala usmrtitev pacienta. Znesek je bil 1400 evrov, medtem ko naj bi bila paliativna oskrba mesečno trikrat dražja od usmrtitve. Skratka, življenje je postalo ekonomska kategorija, kar ni dopustno,« je dodal prof. dr. Poredoš. 

Ob sodobnem razvoju medicine je argument, da ljudje trpijo neznosne bolečine, neupravičen, se strinja dr. Božidar Voljč. Vir: Arhiv JSS MOL

Upokojeni zdravnik in dolgoletni sindikalist Fidesa Konrad Kuštrin je pred kratkim v intervjuju na TV Slovenija dejal: »Danes obstaja možnost paliativne oskrbe in to bi bilo treba razvijati. Ob zdajšnjem razvoju medicine noben pacient ne bi smel umreti v mukah. Poleg tega s temi diskusijami veliko starih in nebogljenih ljudi, ki diskusije poslušajo, postavljamo pod pritisk in jih potiskamo v še večjo stisko, zato se morda čutijo celo odveč. To je nekaj neverjetnega in nezaslišanega. Jaz sem prepričan, da ga ni zdravnika, upam – boga prosim, da ga ne bi bilo – če bo ta zakon sprejet, ki bi evtanazijo izvajal.« Podobno odločen je bil pred letom dni tudi kirurg in predsednik vladnega strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj, ki je dejal, da je predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja popolnoma populističen in da krši medicinsko etiko: »Noben zakon ni nad kodeksom zdravniške etike. Raje vrnem zdravniško licenco, kot da izpolnjujem ukaze ljudi, ki leta niso prijeli bolnika za roko.« 

»Pri tem zakonu nas zdravnike moti to, da so ga pisali v glavnem ne zdravniki, ampak ljudje, ki se morda nikoli niso srečali s smrtjo.« 

Če bo zakon sprejet, bo to politična odločitev, ne strokovna, pa pravi dr. Božidar Voljč: »To bo politična odločitev, ki bo zdravništvo postavila v neki položaj, ki ga ne želi. Če bo to sprejeto, bomo prišli do paradoksne situacije. Zdravnik, ki bo pristal na to, da bo bolnike tudi pripravljen usmrtiti, bo delal v skladu z zakonom, ampak v nasprotju z etiko svojega poklica. Prišla bo ena situacija, ki dolgoročno sistemu, ki ima že tako ali tako kup problemov, prinaša nove, zelo, zelo resne probleme.« 

Se zgodovina ponavlja? 

Zdravniki so se pri svojem delu zavezali Hipokratovi zaprisegi, ki pravi, da ne bom nikoli in nikdar nekomu skrajšal življenja. Ta zaprisega je pomemben del zdravniškega poklica, ki se je skozi zgodovino pokazala za pravilno. Prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva, se spomni na čas pred in po 2. svetovni vojni: »Na podlagi katastrofalnih izkušenj iz prve polovice 20. stoletja so po 2. svetovni vojni v okviru zdravniške organizacije sprejeli več ženevskih konvencij, ki se dotikajo stališča, da zdravnik nikakor ne bo nikoli več sodeloval pri posegih, ki jih danes na široko imenujemo evtanazija. Veste, da je znanost v času pred in po 2. svetovni vojni zašla na stranpot, govorilo se je evgeniki, govorilo se je o znanstvenih principih, o rasni teoriji in tako naprej. Vse to se je potem strašansko sprevrglo v zločinsko dejavnost v času 2. svetovne vojne. In da se to nikoli ne bi več ponovilo in da ne bi nikoli več noben zdravnik sodeloval pri takšnih dejavnostih, smo se zdravniki po vsem svetu zavezali spoštovati človekovo življenje in spoštovati principe poslanstva zdravniškega poklica. Zdravniške organizacije smo enotne in večkrat smo se pogovarjali s predlagatelji zakona, naše stališče je jasno, da je kakršnokoli sodelovanje zdravnika pri smrti sočloveka v nasprotju z medinsko etiko.« 

Dosedanja praksa evtanazije v državah, kjer jo izvajajo, je pokazala, da nobena varovalka ne more preprečiti zlorab (prof. dr. Štefan Grosek). Vir: Shutterstock
»Noben zakon ni nad kodeksom zdravniške etike. Raje vrnem zdravniško licenco, kot da izpolnjujem ukaze ljudi, ki leta niso prijeli bolnika za roko.« 

Zakon odpira možnost zlorab

Zakon, ki dovoljuje evtanazijo in pomoč pri samomoru, je v svetu priznala le peščica od 195 držav, ki so priznane s strani Združenih narodov. V Evropski uniji so tak zakon sprejele Belgija (2002), Nizozemska (2002), Luksemburg (2009), Španija (2021) in Portugalska (2023), zunaj Evropske unije Albanija (1999). V ZDA so ga sprejele štiri države (Washington, Oregon, Vermont, Montana), le pomoč pri samomoru sta sprejeli Švica (1942) in Avstrija (2022). Kljub vsemu je držav 195 in večina jih evtanazije ni sprejela. V Sloveniji je predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v DZ vložilo društvo Srebrna nit s podporo več kot 5000 volivcev. Dejanska možnost zlorabe zakona in evtanazije je po ocenah društva Srebrna nit nična, s čimer se zdravniška stroka ne strinja. Pravijo, da se zlorabe v državah, kjer jo izvajajo, že kažejo. Statistika v državah, kjer imajo uzakonjeno evtanazijo, kaže, da niti tretjina ljudi, ki jih evtanazirajo, ne izpolnjuje pogojev za evtanazijo oziroma nima ustreznih soglasij. »Tu gre predvsem za psihiatrične bolnike, pa otroke. Stvari gredo tako daleč, da tudi tisti, ki so se naveličali življenja, lahko zahtevajo usmrtitev. Skratka, zlorabe so. Še en zanimiv podatek prihaja z Nizozemske: da se je pred štirimi leti pogostost usmrtitev pred dopusti povečala za več kot 20 odstotkov. Kar pomeni, da so se svojci želeli znebiti nadležnih starcev, ki so nekoristni. Torej zakon kot tak nikakor ne more preprečiti zlorab, ki se dogajajo,« pove prof. dr. Poredoš. »Dosedanja praksa evtanazije v državah, ki jo izvajajo, je pokazala, da nobena varovalka ne more preprečiti zlorab. Glavna varovalka proti evtanaziji in prostovoljnemu končanju življenja – samomoru je, da takega zakona ni,« je jasen prof. dr. Štefan Grosek, ki še opozori, da je pri razumevanju pomislekov medicinske narave treba spoštovati tudi ustavno pravico, ki določa nedotakljivost človeškega življenja. Sedaj že upokojeni zdravnik Konrad Kuštrin pa je v intervjuju na TV Slovenija dejal: »Nedavno sem spremljal intervju z vodjo klinike, ki izvaja evtanazijo v tujini in ta je, sicer s težavo, priznal, da ima klinika velike zaslužke in dobičke, tako da se tudi denar skriva za tem. Grozljivo. Prišel sem v situacijo, ko te predloge in ideje neham čitati, ker mi povzročajo tesnobo. Pa sem kar dobrega želodca.« 

»Paliativna oskrba naj bi bila mesečno trikrat dražja od usmrtitve. Življenje je postalo ekonomska kategorija, kar ni dopustno.« 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 150, str. 17-19.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike