Zorko Jelinčič (1900–1965): borec za slovenstvo in član organizacije Tigr

Prva svetovna vojna se je za primorske Slovence končala s katastrofo. Bližnje in daljno zaledje soške fronte je bilo temeljito opustošeno. Štiriletni boji in strahovite izgube na Soči in Piavi so bile zaman.  

Nova meja med Kraljevino Italijo in pravkar ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, dogovorjena leta 1919 v Rapallu, je tekla globoko v notranjosti slovenskega narodnega ozemlja, med Ratečami in Reko. Zunaj njenih meja je ostalo približno četrtina slovenskega narodnega ozemlja. 

Italijanske oblasti so se takoj po zasedbi Primorske lotile raznarodovalne politike. Namen je bil jasen: v čim krajšem času odstraniti vse sledi slovenstva in deželo narediti italijansko. Razmere so se še poslabšale po letu 1922, ko so s pohodom v Rim oblast prevzeli fašisti in uvedli diktaturo. 

Boj proti fašistom 

Silovit pritisk je rodil odpor in leta 1927 je bila ustanovljena organizacija Tigr. Njeno ime pove, da si je prizadevala za vrnitev Trsta, Istre, Gorice in Reke v Slovenijo oziroma Jugoslavijo.  

Eden izmed njenih ustanoviteljev je bil tudi Zorko Jelinčič. Rojen je bil leta 1900 v Logu pod Mangartom. Po maturi leta 1918 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in se nato leta 1923 prepisal na Univerzo v Padovi. Študija ni dokončal in se je zaposlil kot tajnik pri Zvezi prosvetnih društev v Gorici. Kot tak je bil najprej na udaru italijanskih oblasti. Bil je med ustanovitelji in voditelji ilegalne revolucionarne organizacije Tigr. Ta v boju proti fašistom ni izbirala sredstev, zato so jo italijanske oblasti hitro prepoznale kot teroristično organizacijo.  

Leta 1930 je bil aretiran in naslednje leto obsojen. Posebno sodišče v Rimu, ki je bilo nadaljevanje 1. tržaškega procesa, ga je kot glavnega obsojenca obsodilo na 20 let ječe. Odslužil je devet let in bil izpuščen tik pred začetkom nove vojne. Italijanske oblasti so ga ob izbruhu vojne ponovno prepoznale kot grožnjo in internirale. Po zlomu fašizma poleti 1943 se je prebil domov in se takoj pridružil partizanom. 

Ti so imeli do tigrovcev poseben odnos. Po eni strani so jim priznavali boj proti fašistom, po drugi strani pa so sami sebe pojmovali kot edine voditelje odpora in revolucije. Tako niso trpeli nobenega alternativnega odpora in so tigrovce ali sprejeli v svoje vrste ali pa so jih, kot Maksa Rejca, odstranili.  

Leta 1930 je bil aretiran in naslednje leto obsojen. Posebno sodišče v Rimu ga je kot glavnega obsojenca obsodilo na 20 let ječe. Odslužil je devet let in bil izpuščen tik pred začetkom nove vojne. 

Publicist in planinec 

Zorko Jelinčič se je od leta 1924 ukvarjal s publicistiko. Od leta 1958 je bil sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja in med pobudniki za nastanek etnografskega zemljevida tržaškega ozemlja z ledinskimi imeni.  

Poslovil se je leta 1965, ko je umrl v Trstu. V slovenskem kolektivnem spominu pa ne bo ostal toliko zaradi svojega boja proti fašizmu. Bil je namreč zagnan planinec in eden izmed ustanoviteljev slovenskega tajnega planinskega društva Krpelj.  

Spodnje bohinjske gore so greben gora, ki se vleče od Bogatina na skrajnem zahodu in Ratitovca na vzhodu. V času med obema vojnama je po njem tekla meja med obema državama. Črna prst je bila del italijanskega alpskega zidu, verige utrdb med Švico in Jadranskim morjem. Na vrhu Črne prsti je nekdaj stala italijanska vojaška karavla. Ta je preživela vojno, Planinsko društvo Podbrdo jo je prevzelo, obnovilo in povečalo, planinska koča pa še danes nosi ponosno ime Zorka Jelinčiča. 

(D214, 44-45)