Žrtve iz Macesnove gorice ne najdejo miru, saj jih minister Sajovic meče iz enega skladišča v drugega

Ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar ob prazniku vseh svetih (oz. dnevu spomina na mrtve) javno pozvala, da je čas za narodovo spravo in zaprtje bolečega poglavja o dogodkih druge svetovne vojne in tik po njej, je marsikdo pričakoval, da bo to spodbudilo Golobovo vlado, da bo naposled le našla primerno mesto za zadnje počivališče žrtev povojnega komunističnega nasilja. A včeraj je člane vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč močno začudila izjava obrambnega ministra Boruta Sajovica, da so posmrtne ostanke iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico v teh dneh prenesli v državno kostnico v Škofji Loki. Vlada je to odločitev sprejela mimo volje članov komisije, ki želi, da žrtve likvidacije dostojno pokopljejo v Ljubljani. Nad novim teptanjem pravic žrtev so ogorčeni – vladi celo predlagajo, naj člane komisije razreši, če jih noče upoštevati. 

Minister za obrambo Borut Sajovic je v ponedeljek zjutraj javnost presenetil z izjavo, da so začeli s prenosom posmrtnih ostankov žrtev, izkopanih v jami pod Macesnovo gorico (ti so bili začasno shranjeni v neprimernih kletnih prostorih kočevske komunale), v okolico kostnice, ki so jo na pokopališču Lipce pri Škofji Loki leta 2009 bojda zgradili v ta namen. Sajovic meni, da sta na novi lokaciji, kamor naj bi v prvem tednu aprila prepeljali približno 3.450 žrtev, mogoča prižig sveč in spoštljivo spominjanje.  

Izkop žrtev revolucionarnega nasilja v jami pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, enem najbolj množičnih odkritih morišč na Slovenskem, se je zaključil jeseni 2023. Sajovic meni, da država zdaj, ob skorajšnji 80. obletnici, na ta način zapira boleče obdobje naše zgodovine. »Vsakdo od teh ljudi je bil nekomu mož, oče, brat, in to je treba spoštovati in razumeti,« je na tiskovni konferenci razlagal Sajovic, ki pa ob tem ni pozabil pripomniti, da so zgodovinski okvir in zgodovinska dejstva tistih časov jasna. Danes se po njegovem mnenju pogovarjamo samo o pieteti, spoštljivosti in spominu.  

A to še zdaleč ni tisto, kar so se lani jeseni na posvetu pri predsednici republike Nataši Pirc Musar dogovorili s člani vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jo vodi dr. Jože Dežman. Svojci umrlih in predstavniki Katoliške cerkve so bili soglasni s člani komisije, da se ne strinjajo s prenosom posmrtnih ostankov z ene začasne lokacije na drugo začasno lokacijo, dokler ne bo odločeno o kraju, načinu in času dokončnega pokopa. Na sestanku je bil prisoten tudi minister Sajovic. Zato so člani komisije v javnost že v ponedeljek popoldne poslali protestno noto, rekoč, da so izjavo Sajovica sprejeli z velikim začudenjem in hkrati ogorčenjem, »saj smo novembra lani sodelovali na srečanju predstavnikov političnih strank, komisije in civilne družbe, ki predstavlja svojce umorjenih, ki ga je gostila Predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Prav tam je bilo soglasno stališče svojcev in predstavnikov Katoliške cerkve, da se ne strinjajo s prenosom posmrtnih ostankov iz ene začasne lokacije na drugo začasno lokacijo, dokler ne bo odločeno o kraju, načinu in času dokončnega pokopa, ki naj bi bila Ljubljana – glavno mesto države.« 

Svojci umrlih in predstavniki Katoliške cerkve so bili soglasni s člani komisije, da se ne strinjajo s prenosom posmrtnih ostankov z ene začasne lokacije na drugo začasno lokacijo, dokler ne bo odločeno o kraju, načinu in času dokončnega pokopa. 

V strogi tajnosti 

V pismu trdijo, da je komisija ministra seznanila z vsemi svojimi dosedanjimi sklepi, ki obravnavajo pokop vseh izkopanih žrtev iz prikritih morišč in grobišč. »Razočarani ugotavljamo, da Vlada Republike Slovenije odklanja kakršnokoli vsebinsko in z argumenti podprto razpravo o lokaciji pokopa, kljub predstavljenim argumentom različnih deležnikov. Na ta način dovoljuje, da se vprašanje o lokaciji zlorablja v politične namene in da se žrtve še naprej obravnavajo diskriminatorno ter omalovažujoče.« Sprašujejo se, ali glede na dejstvo, da je minister sam odločil o stvareh, ki so v zakonu izvirna pristojnost komisije, to lahko razumejo v kontekstu jasne odločitve vladne koalicije, da je opredelila pokopno mesto nepokopanih žrtev v Ljubljani. »Minister in člani komisije lahko v bodoče konstruktivno sodelujemo v medsebojnem zaupanju, le če se dogovori in sklepi spoštujejo.« 

Komisija tako vztraja pri svojih sprejetih stališčih, soglasno podprtih pri civilni družbi, da dostojnost in spoštljivo ravnanje s posmrtnimi ostanki nista zgolj vprašanje lokacije začasne hrambe, ampak odnos do pokojnih kot 3.450 posameznikov, ki so revolucionarno likvidacijo doživeli v odročnosti kočevskih gozdov in bili potem izbrisani iz spomina. Člani komisije zdaj pričakujejo, da jih v prihodnje vlada, minister in strokovne službe predhodno obveščajo o vseh svojih namenih, ki sodijo v njihovo pristojnost, ali pa člane komisije razrešijo, ker jim evidentno ne zaupajo. 

Kot nam je v torek povedal član komisije dr. Mitja Ferenc, ki je vodil izkop žrtev v Macesnovi gorici, je svoje razočaranje sam že izrazil predsednici republike. »Pričakujem, da bo pogovor slej ko prej stekel, saj tako ne more ostati. Minister nas ni obvestil o svoji nameri, čeprav smo bili še pred desetimi dnevi na skupnem sestanku, čeprav smo mu razložili problematiko zadnjih let, kar se tiče trajnega pokopa. Kazalo je, da bo izvršna oblast vendarle razumela, da država išče parcelo v Ljubljani, potem pa je prišlo to presenečenje, vse je bilo v tajnosti,« je razočaran Ferenc. Ministrove izjave obžaluje, saj ne gre za zaključek žalostne zgodbe ob njeni 80. obletnici. »Žalibog, dobila je ponovni politični pridih, čeprav smo upali, da se politika ne bo več vtikala, da bodo šli postopki civilizacijsko naprej. Je to tako težko, se ne najde pokopno mesto in se žrtve še naprej skladišči?«  

Ferenc dodaja, da so zadeve ostale enake, vreče enake, vrata pa še slabša kot v skladišču v Kočevju. »To ni dostojno za državo, ki se ponaša s civilizacijskimi normami. Tudi lani v Evropskem parlamentu smo opozorili, da pri nas manjka dostojen pokop žrtev. Dostojno se spominjamo samo žrtev dveh totalitarizmov, fašizma in nacizma, tretjega, komunizma, pa ne.« Ferenc zaključuje, da je Ljubljana primeren kraj za pokop, ker gre za prestolnico vseh Slovenk in Slovencev, kjer se spominjamo zmagoslavij, naravnih katastrof, pa tudi bolj bolečih spominov, kot je revolucionarno nasilje. 

Dr. Mitja Ferenc: »Tudi lani v Evropskem parlamentu smo opozorili, da pri nas manjka dostojen pokop žrtev. Dostojno se spominjamo samo žrtev dveh totalitarizmov, fašizma in nacizma, tretjega, komunizma, pa ne.« 

Rehabilitacija 

Dr. Janez Juhant je v imenu Združenja ob lipi sprave za Domovino potrdil, da so bili lani novembra na sestanku pri predsednici predstavniki svojcev žrtev revolucionarnega nasilja jasni, da želijo pokop v Ljubljani. »Želja svojcev torej ni bila upoštevana, nujnost tega dejanja pa je povezana tudi s tem, da se prizna, da so bile žrtve nedolžne, da jih ustrezno rehabilitiramo, sprejmemo v slovensko zavest, da se izdajo mrliške knjige. Vse to so zadeve, ki so potrebne, da človeka dostojno pokopljejo in da država to uradno prizna.«  

Predsednica republike je sicer v pisnem sporočilu za javnost izrazila upanje, da bo čim prej dosežen dogovor o trajni lokaciji pokopa, s selitvijo v Lipce pa je po njenem mnenju zagotovljena »vsaj začasna« dostojna hramba teh žrtev. 

Dr. Janez Juhant: »Želja svojcev torej ni bila upoštevana, nujnost tega dejanja pa je povezana tudi s tem, da se prizna, da so bile žrtve nedolžne, da jih ustrezno rehabilitiramo, sprejmemo v slovensko zavest.« 

(D194, 28-29)