400 let Loretske kapele v Nazarjah, slovenskem Nazaretu

V Nazarjah bo od septembra do decembra letos ob različnih dogodkih potekalo praznovanje 400-letnice Loretske kapele, ki jo je dal postaviti deveti ljubljanski škof Tomaž Hren v jubilejnem letu 1625 kot izpolnitev svoje zaobljube Devici Mariji za povrnjeno zdravje. Tako se bo v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja v Nazarjah, v sami Loretski kapeli, pa tudi na gradu Vrbovec in v domu kulture Nazarje zvrstilo nekaj kulturnih dogodkov in bogoslužij. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s patrom dr. Andražem Arkom, župnikom iz frančiškanskega samostana Nazarje.

Pater Andraž Arko nam je pojasnil, da je bila gradnja Loretske kapele pred 400 leti pomembna predvsem z vidika katoliške obnove v avstrijskih dednih deželah. Po obdobju protestantizma, ko je bilo po Augsburškem verskem miru (1555) v cesarstvu uzakonjeno načelo »čigar je dežela, tega je vera«, so Habsburžani v svojih deželah postopoma ponovno uvedli katolištvo. V tem duhu katoliške obnove je škof Tomaž Hren dal postaviti kapelo, ki je postala romarski kraj ter je s čaščenjem Marije utrjevala katolištvo. Posledično so v kraj prihajali romarji, dobrih deset let po postavitvi Loretske kapele pa je Hrenov naslednik škof Rajnald Scarlichi v Nazarje povabil še brate frančiškane. Tako se je začelo vse dogajanje na nazarskem hribu, ki je zaznamovalo ne le okoliške zaselke, temveč pustilo močan pečat v celotni Zgornji Savinjski dolini.

Priprošnja Mariji

P. Andraž nam je povedal, da se je Tomaž Hren sicer rodil v protestantski družini, vendar pa je nanj močno vplival njegov stric, ki je bil katoličan. Ko je Hren kot mladenič hudo zbolel, ga je stric spodbudil, naj se priporoči Mariji. Hren se je v prošnji za zdravje resnično zaobljubil, bil uslišan in ozdravel. Ta izkušnja je zaznamovala njegovo življenje – odločil se je za katolištvo, stopil na pot bogoslovja, postal duhovnik, enajst let pozneje pa je bil posvečen za ljubljanskega škofa. Svoje zaobljube, da bo romal v Loreto, ni mogel izpolniti, kar je tudi sam zapisal v svojih spominih. Ko je leta 1615 Hren kot ljubljanski škof kupil grad Vrbovec (Altenburg) oz. je grad postal last ljubljanske škofije, mu je baron Janez Žiga Wagen podaril grič nad gradom. Prav tam je dal Hren leta 1625 postaviti Loretsko kapelo in s tem izpolnil svojo zaobljubo. Osrednji vzor je bila hišica iz Nazareta (današnji Izrael), v kateri je po izročilu živela Marija. Legenda pripoveduje, da so angeli hišico prenesli v Loreto v Italijo, kjer še danes stoji znamenito svetišče, dejansko pa je kamne Marijine hiške plemiška rodbina Angelos, potem ko so muslimani leta 1291 zavzeli Palestino, z ladjo prepeljala na Trsat, nato pa v Loreto. Od tam so se nato širile številne kopije, tudi tista v Nazarjah, ki je bila prva v tem delu Evrope.

Patra smo vprašali, kaj za kraj in za frančiškane pomeni ta jubilejna obletnica. Odgovoril nam je, da je obletnica priložnost, da se za trenutek ustavimo in pogledamo svoje korenine – od kod izviramo, od kod smo postali vse to, kar smo danes, kje se je vse začelo. »In da se s hvaležnostjo ozremo v preteklost,« je še dodal p. Andraž, ki se mu zdi pomembno zavedanje o tem, kaj nam je dala preteklost. »Namen jubileja ni, da bi prepevali 'Ne bom pozabil na stare čase', ampak da se bomo spomnili, od kod izviramo, kje so naše korenine,« je poudaril in dodal, da ko se znova in znova spominjamo ter ozaveščamo, lahko tudi sedaj živimo svoje poslanstvo na način, ki je pomemben za današnji čas. Pri tem pa je predvsem pomembno, da znamo odgovoriti na potrebe našega časa, kot so se znali odzvati naši predniki v svojem času.

V okviru jubileja bo potekal pester program. Zanimalo nas je, kateri dogodki se patru zdijo še posebej dragoceni. Razložil nam je, da bo nekaj zgodovinskih predavanj, ki so povezana z Loretsko kapelo ali pa s škofom Hrenom. Potekali bodo tudi kulturni dogodki, tudi ustvarjalna delavnica za otroke. Premierno bo predvajan kratki film, predstavili pa bodo tudi prevod dela kronike patra Mavra Fajdige, ki je leta 1777 pisal o Nazarjah. Poleg tega bodo potekala tudi bogoslužja.

Jubilej bodo začeli 21. septembra s slovesno sveto mašo, ki jo bo daroval pater dr. Viktor Papež, zadnjo – ki bo potekala po godu Loretske Matere Božje – pa bo 14. decembra daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Vsi dogodki ne bodo v cerkvi ali kapeli, ampak tudi v domu kulture Nazarje in gradu Vrbovec, ki je bil včasih v lasti škofa Hrena – simbolno so se odločili, da bo prav v gradu imel dr. Luka Vidmar predavanje »Tomaž Hren – požigalec ali podpornik slovenske knjige?«.

Ko je Tomaž Hren kot mladenič hudo zbolel, ga je stric spodbudil, naj se priporoči Mariji. Hren se je v prošnji za zdravje resnično zaobljubil, bil uslišan in ozdravel.

Film Nazarje – slovenski Nazaret

Kot že rečeno, bo med jubilejnim praznovanjem predstavljen tudi kratki film z naslovom Nazarje – slovenski Nazaret v režiji Davida Janušiča. Kot nam je pojasnil pater Andraž, ki je tudi scenarist in producent filma, so snemanje začeli konec avgusta, v njem pa bodo skušali predstaviti 400-letno zgodovino – tudi s ponazoritvenimi prizori, v katerih so nastopili domačini. »Nekateri so se oblekli tudi v patre, zidali samostan, se selili ali pospravljali – kar je bilo zelo zanimivo. Uspel nam je celo nenačrtovan akcijski prizor rušenja skale,« je Arko pripovedoval, kako je potekalo snemanje. Povedal nam je, da bo kratki film sinhroniziran v več tujih jezikov, med drugim tudi v nizozemščino, saj si veliko turistov, med katerimi je precej Nizozemcev, pride ogledat cerkev in muzejsko knjižnico. »Tudi s tem namenom smo se lotili snemanja kratkega filma, saj bo služil za prikaz zgodovine v Nazarjah,« nam je še povedal.

A zakaj pravijo, da so Nazarje slovenski Nazaret? Arko nam je pojasnil, da predvsem zaradi Loretske kapele oz. Marijine hišice, ki je iz Nazareta. Škof Tomaž Hren je prav zaradi Loretske kapele grič poimenoval Marija Nazaret, kar vidimo tudi na starih upodobitvah in bakrorezih. »In to ime se je obdržalo, kraj, ki je pod gričem nastal šele po drugi svetovni vojni, pa je prav zaradi tega dobil ime Nazarje,« nam je povedal in spomnil, da je leta 1999 prišlo tudi do pobratenja bazilike Marijinega oznanjenja v Nazaretu z Loretsko kapelo v Nazarjah. »Ta vez Nazarje – Nazaret, to pobratenje med dvema svetiščema, je tudi po zaslugi komisarja za Sveto deželo p. Petra Lavriha stkalo vez na duhovni in simbolni ravni,« je ocenil pater.

Pater Andraž je tudi scenarist in producent filma Nazarje – slovenski Nazaret v režiji Davida Janušiča. Kratki film bo sinhroniziran v več tujih jezikov.

Kulturna dediščina

Poleg verskega pomena imata kapela in samostan tudi kulturnozgodovinsko vrednost. Kako pater danes povezuje ta dva vidika – vero in kulturno dediščino? P. Andraž je poudaril, da se zaveda, da so tukaj navzoči katoličani kot skupnost in frančiškani kot red, varuhi kulturne dediščine. Ne v tem smislu, da bi bili kustosi in da bi bila cerkev muzej. »Najprej je za vse nas to prostor, v katerem se zbiramo k bogoslužju, da bi slavili Boga.«

Znajo pa v vsakem primeru ceniti umetnostno zgodovino različnih obdobij in kulturno dediščino, s katero so skozi stoletja opremljali in krasili cerkev. Tako je na stranskih oltarjih kar nekaj del baročnega slikarja Valentina Metzingerja, Fortunat Bergant pa je naslikal podobo sv. Frančiška za oltar, ki ga je začel izdelovati Francesco Robba. Poleg tega imajo v cerkvi tudi znamenite orgle, ki jih je izdelal ljubljanski mojster Janez Jurij Eisl, ki sicer kličejo po obnovi. Njihova posebnost pa je v edinstveni zasnovi z dvema pročeljema tako spredaj kot tudi na hrbtni strani, kar je precejšnja redkost. »V tem smislu se zavedamo, da smo varuhi kulturne dediščine. K nam prihajajo romarji in turisti. Ne gre samo za razlaganje zgodovine, ampak tudi za razlago našega poslanstva – kaj v resnici pomeni živeti evangelij, kaj pomeni biti kristjan,« je poudaril pater.

Seveda nas je zanimala še znamenita knjižnica, v samostanu pa je delovala tudi šola. Kot nam je povedal pater, je samostanska knjižnica začela nastajati, ko so bratje prinesli s seboj različne knjige. Dopolnjevala se je z različnimi zbirkami, sploh ko je po uvedbi jožefinskih reform v drugi polovici 18. stoletja frančiškanski samostan Nazarje prevzel pomembno vlogo v izobraževanju. Leta 1786 je bila v samostanu ustanovljena javna ljudska šola, ki je delovala vse do začetka druge svetovne vojne. Šolo so obiskovali predvsem otroci iz okolice, v njej pa so poučevali frančiškani. Šola je delovala vse do začetka druge svetovne vojne, ko so nacisti odgnali patre, predstojnika samostana p. Kerubina Tuška pa najprej zaprli, kasneje pa deportirali v taborišče Dachau, kjer je 14. maja 1943 umrl.

Ker so se seveda izobraževali tudi patri, ki so poučevali, v knjižnici niso le knjige verskega značaja, najdejo se na primer tudi matematika, pa fizika in medicina – v samostanu so namreč delovali tudi bratje kirurgi in lekarnarji. »Ponosni smo, da imamo zelo redek izvod Trubarjevega prevoda evangelijev Ta pervi deil tiga Noviga testamenta iz leta 1557 in kar dve Dalmatinovi Bibliji iz leta 1584, 26 dragocenih rokopisnih fragmentov in pet inkunabul.« Samostanska knjižnica je med drugo svetovno vojno utrpela dvojno škodo, tako od nemškega okupatorja kot partizanov, ko so minirali del samostana. Prenekatere knjige so bile odtujene, preostale pa so postale prave 'begunke' za nekaj desetletij, shranjene v neustreznih prostorih. Leta 1996 so bili v vzhodnem delu nazarskega samostana za ohranjeno knjižno zbirko s pomočjo Ministrstva za kulturo RS in Občine Nazarje urejeni novi, sodobni prostori, ki jih je načrtoval arhitekt Matija Suhadolc, uredil pa Jaro Dolar. Istega leta sta bila na svojo izvorno lokacijo vrnjena tudi že omenjeni Trubarjev in Dalmatinov prevod Svetega pisma.

Ob tem pa kot veliko vprašanje ostajajo nazarske knjige, ki jih je nemški okupator leta 1942 odpeljal v Celje, a so po vojni – verjetno preko celjskega okrožnega centra Federalnega zbirnega centra za kulturno-zgodovinske predmete pri Ministrstvu za prosveto v Ljubljani – prišle v Študijsko knjižnico Celje. Med njimi sta tudi prva izdaja Prešernovih Poezij iz leta 1847 in Pismenost ali Gramatika sa perve shole Valentina Vodnika iz leta 1811 (Vodnik je prav v nazarskem samostanu leta 1775 začel svojo redovno pot). Frančiškanski samostan Nazarje je 26. julija 2023 na vodstvo knjižnice naslovil prošnjo za vrnitev odtujenih knjig na izvorno lokacijo. Med odtujenimi knjigami je bil tudi Codex M. Pirsery doctoris iz leta 1591, ki pa se po zaslugi dveh frančiškanov, br. dr. Jana Dominika Bogataja in br. Bernardina Iljaša, vrača na svoje mesto v nazarsko knjižnico.

K nam prihajajo romarji in turisti. Ne gre samo za razlaganje zgodovine, ampak tudi za razlago našega poslanstva – kaj v resnici pomeni živeti evangelij, kaj pomeni biti kristjan.

Življenje v samostanu

V samostanu v Nazarjah je nekoč delovala lekarna in celo kirurška dejavnost. Se je ohranila kakšna sled tudi o tej dejavnosti? Pater Andraž nam je povedal, da so bili prvi začetki lekarniške in zdravilske dejavnosti zabeleženi že zgodaj po prihodu, verjetno že pred letom 1695, saj se tega leta omenja brat Tadej Windisch kot samostanski lekarnar in ranocelnik. Bratje kot kirurgi ali pa ranocelniki so zdravili ljudi, kar je potem v nekem obdobju šlo v nos civilnim zdravnikom, saj je šlo za nelojalno konkurenco. Dosegli so, da so bratom prepovedali opravljanje te dejavnosti – a so jo opravljali še naprej, saj v njihov okoliš ni prihajal noben zdravnik. »Med lekarnarji je bil najbolj poznan brat Salomon Lipold iz Mozirja, ki je za tisti čas dočakal zelo visoko starost – 88 let,« je izpostavil pater, ki je o Lipoldu povedal, da je 58 let (do leta 1822) vodil samostansko lekarno, poleg tega pa je avtor Salomonovega življenjskega eliksirja – grenčice, ki se je uporabljala kot zdravilo. Slovi tudi po Salomonovem obližu. S smrtjo zadnjih dveh kirurgov in lekarnarjev leta 1825 je bilo konec zdravilske dejavnosti. »Trenutno pa smo v fazi, ko skušamo po receptu br. Salomona ponovno obuditi njegov življenjski eliksir,« je napovedal pater.

Brat Salomon Lipold iz Mozirja je 58 let (do leta 1822) vodil samostansko lekarno, je avtor Salomonovega življenjskega eliksirja – grenčice, ki se je uporabljala kot zdravilo, slovi tudi po Salomonovem obližu.

Patru smo še postavili vprašanje, kako je danes videti življenje v samostanu v Nazarjah, kakšna je skupnost, ki tu živi – je morda kaj posebnega v primerjavi z drugimi frančiškanskimi samostani? »Tisto, kar je pri nas malo specifično, je to, da je bil del samostana pred leti predelan v dom duhovnih vaj, ki je zaseden praktično vsak konec tedna, večkrat pa tudi med tednom. Prihajajo različne skupine,« nam je odgovoril in pojasnil, da imajo tudi veliko lastnega programa, duhovne vaje za zakonce, vikende za moške, za ženske, za mame in hčerke itd. »V samostanu živimo trije frančiškani in dve sestri, ki vodimo te programe. Poudarek je na skupnem delu in gradnji odnosov.«

Del ekipe sta dva terapevta, Marjan Čuk in Mateja Kraševec, ki sta s svojo dejavnostjo aktivna tudi v širši javnosti. »Če so bili pred dvesto leti lekarnarji in zdravilci, je sedaj morda na tak način v samostanu izražen 'zdravstveni' vidik delovanja,« je razmišljal pater, ki je pojasnil, da oba terapevta delata predvsem s posamezniki ali zakonci, pa tudi predavata v okoliških javnih ustanovah. Seveda je tudi župnija pomemben del, pa tudi duhovna oskrba sester klaris, ki so v sosednjem samostanu, vendar skušajo delovati tudi širše in dihati s krajem.

Del samostana je bil pred leti predelan v dom duhovnih vaj, ki je zaseden praktično vsak konec tedna, večkrat pa tudi med tednom.

Svetniki na filmskem platnu

Ker je p. dr. Andraž Arko znan tudi kot poznavalec filma in pisec knjig za otroke, nas je zanimalo, s čim se trenutno ukvarja. »Poleg rednega pastoralnega dela imam trenutno nekaj odprtih projektov oz. so v zaključevanju,« nam je povedal in izrazil veliko veselje, da bo do konca leta v okviru inštituta Integrum izšel strip za otroke, 4. del zbirke Pri nas doma, pri čemer ga zelo motivira tudi ustvarjalna dinamika, ki se je oblikovala med vsemi vključenimi v nastajanje stripa.

Čez dober mesec pa bo v okviru redne zbirke pri Celjski Mohorjevi družbi izšla tudi knjiga Svetniki na filmskem platnu, ki prinaša zbirko 70 filmov o svetnikih in bogoslužnih praznikih, ki si jih je mogoče ogledati skozi vse cerkveno leto. Poleg ocene filma je podan tudi opis kratke vsebine, ki je namenjen predvsem staršem ali katehetom, da se lahko vnaprej seznanijo z vsebino in s tem, ali je film primeren za določeno starost gledalcev. Gre tudi za ovrednotenje samih filmov – do zdaj namreč še ni bila objavljena knjiga z zbirko filmov o svetnikih.

Prihodnje leto bodo frančiškani in vsi drugi Frančiškovi bratje in sestre obeležili 800 let od smrti sv. Frančiška. V okviru te obletnice pater pripravlja še eno knjigo o filmih, in sicer antologijo oz. zbirko vseh filmov o sv. Frančišku ter o frančiškanskih oz. serafinskih svetnikih.

V samostanu in župniji je trenutno, poleg začetka pastoralnega in katehetskega leta, pozornost usmerjena predvsem v prihajajoče dogodke ob 400-letnici Loretske kapele, ki bodo zanimivi ne le za lokalno prebivalstvo v Zgornji Savinjski dolini, ampak tudi širše, še posebej zaradi nabora strokovnih predavateljev, ki bodo predstavili teme, ki so pomembno zaznamovale zgodovino našega naroda.

Čez dober mesec bo v okviru redne zbirke pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Svetniki na filmskem platnu, ki prinaša zbirko 70 filmov o svetnikih in bogoslužnih praznikih.

(D218: 40-43)