80. obletnica smrti Franceta Balantiča: »Slovenska beseda je v njegovi poeziji neskončno lepa in čista«

Uredništvo

POSLUŠAJ ČLANEK
France Balantič, poštna znamka

Pred natanko je 80 leti je pri komaj 21 letih tragično umrl eden največjih slovenskih pesnikov France Balantič

Rodil se je 29. novembra 1921 v Kamniku. Po gimnaziji, ki jo je obiskoval v Ljubljani, se je vpisal na študij slavistike. Konec junija 1942 je bil v velikih italijanskih racijah aretiran in odpeljan v taborišče Gonars.

Po vrnitvi je pristopil k vaškim stražarjem in 24. novembra leta 1943 ob partizanskem napadu zgorel v postojanki na Grahovem. Njegova prva pesniška zbirka V ognju groze plapolam je izšla leta 1944, istega leta pa je izšla še bibliofilska izdaja Sonetni venec z ilustracijami Marijana Tršarja. Balantičeva umetnost je bila sicer vse do osamosvojitve prepovedana.

»Le dvajset let je okušal življenje. V pomladnem dežju je bil muževna steblika. Njegovi dnevi so kipeli čez rob. Bili so polni iskanja, napajali so se v čisti studenčnici želja, iz katerih je vzkalil prečuden cvet preroške in mistične poezije. Slovenska beseda je v njej neskončno lepa in čista,« je pred dvema letoma, ob stoletnici Balantičevega rojstva, zapisala njegova sestra Tilka.

Zasuta usta 

Nekje pokopališče je na hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.

Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!

 

»Kar neverjetno se zdi, da bi Balantič že pri devetnajstih letih v sebi zaslutil vso tragičnost, ki je bila pred njim, seveda v okvirih svetovnega vzdušja, v katerem se je že napovedovala apokalipsa,« je zapisal France Pibernik. »Občutje smrti je moralo tičati globoko v njem, da je tako vztrajno vznikalo na površje njegove lirične izpovedi«.

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike