Ali Bog obupa?

Ali Bog obupa? Najbrž ne smemo gledati vse z našimi, človeškimi očmi in merili. Vemo, da se mnogokrat v odnosih, družini, med prijatelji, v službi, karieri (v Cerkvi!) trudimo do onemoglosti. Projekt ali ideja sta celo zelo dobra, koristna za vse. Pa ni učinka in uspeha … Velikokrat si celo deležen posmeha ali vsaj posmehljivih pogledov. Na koncu še sam zamahneš z roko in si rečeš: Mar bi se odpočil in se malo umiril, ne pa da sem se trudil za nič in porabil moč za to, kar je obsojeno na propad!

Ne, ni prav! … Res ni prav, da na vse gledamo s človeškimi očmi! Verujemo Bogu, ki ne obupa. Katerega potrpežljivosti ni konca. Ki mu volje ne zmanjka. Njegovim idejam se lahko samo čudimo. Kakšne možnosti in priložnosti, da bi se človeštvo rešilo!

Svoje delo za človeka primerja kar naravnemu pojavu. Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, daj sejalcu seme in uživalcu kruh, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel in uspela v tem, za kar sem jo posla.

Bog ima rad, to pa je popolno nasprotje obupa(nja). Če imaš rad, boš vedno znova poskusil prepričati, čeprav se zdi, da ni uspeha.

Ali torej Bog obupa? Nesmiselno vprašanje. Če dvomimo o njegovi vsemogočnosti, se podre prav vse. Če bi obupal, ne bi bilo rojstva v Betlehemu. Potem se zgodovina odrešenja ne bi razvijala v tej smeri ali pa se sploh ne bi! Bog ima rad, to pa je popolno nasprotje obupa(nja). Če imaš rad, boš vedno znova poskusil prepričati, čeprav se zdi, da ni uspeha.

Tako je s krstom. Jezusovo dejanje v Jordanu je več kot simbolika. Je temelj, je ponovni začetek dela, za katerega se zdi, da je brez smisla. Saj vemo, da ne bo vse vzklilo, a tisto, ki bo, bo včasih rodilo nad pričakovanji! Tudi naš krst se zdi oddaljen in tolikokrat razočaramo v svojem prizadevanju za živeto krščanstvo. Ampak temelj je postavljen in kar Bog obljubi, ne pozabi. Vedno imamo možnost, da obnovimo stavbo na tem temelju.

Ko smo se nekoč s prijatelji pogovarjali po napornih praznikih, češ, ali je bilo kaj smisla. Ljudstvo pozabi, kar zvesto obljubi. Ljudstvo se ne udeležuje obredov. Ljudstvo živi tudi brez božjega. Kolega je na to odgovoril: »Oh, potrpimo! Če Bog potrpi z vsemi ateisti, antikristi, pogani in ostalimi verstvi, bo pa že nekako moral vse zveličati. Ne, Bog ne obupa. To je prva resnica. Druga pa je, da vedno poskuša. In preseneča. Kakor dež, ki pade. Vedno napoji. Včasih še tako sušna obdobja …

Avtor nedeljskega nagovora je duhovnik Sebastjan Likar.