Kaj imajo domovina, narod in vera z uspehi slovenskega športa?

V preteklih tednih smo napeto spremljali Tour de France in na njem predvsem trud naših Slovencev. Kot že tolikokrat, se je na koncu zopet izkazalo, da smo Slovenci glede na statistiko prebivalcev, pa tudi glede na investirana sredstva, v športu izjemno uspešen narod.

In sedaj vprašanje: ima narod sploh kaj opraviti z uspehi naših športnikov? O tem sem se začel spraševati, ko se je izkazalo, kako alergični so nekateri sodržavljani na to, da se v bližino naših športnikov prikaže kakšen predstavnik naroda. Še bolj zanimivo pa je postalo, ko so se na twitterju odprle nekatere manjše debate na račun dejstva, da se kakšen športnik celo javno pokriža pred tekmo in da kakšen drug izhaja iz verne družine. Pa so se zopet vrstili komentarji, da »naj se ideologije vsaj v šport ne meša«.

Imajo torej narodna identiteta, politika, predstavniki naroda in domača (verska) vzgoja sploh kaj opraviti z uspehom naših športnikov? Namreč, če lahko rečemo, da je prisotnost predstavnikov naroda v športu ideologija, in isto trdimo ob dejstvu, da nenavadno veliko naših vrhunskih športnikov izhaja iz vernih katoliških družin, potem se je treba resno vprašati, zakaj bi se kot Slovenci veselili uspeha slovenskih športnikov. Kaj pa ima narod sploh opraviti z njimi? Mar je narod treniral? Mar ne trenirajo sami in bi morali na koncu tudi sami žeti uspehe?

Mislim, da tu obstajajo nekatere nevidne vzporednice, ki se jih težko definira, so pa prisotne. Za izjemen uspeh na nekem področju – pri športu je to še najbolj očitno – so potrebni poštenost, spoštovanje, vztrajnost in odgovornost. Zato mislim, da je za Slovenca nujno, da se veseli uspeha svojega sodržavljana. V naših najboljših športnikih, pa tudi strokovnjakih z drugih področij gospodarstva in družboslovja, v starostah naše države … v vseh teh ljudeh se izkaže tisto najboljše, kar ima slovenska družba pokazati.

Poštenost, spoštovanje, odgovornost, vztrajnost, požrtvovalnost, pa celo to, da poraženec zmagovalcu privošči uspeh … to so slovenski biseri.

Poštenost, spoštovanje, odgovornost, vztrajnost, požrtvovalnost, pa celo to, da poraženec zmagovalcu privošči uspeh … to so slovenski biseri. To so vrednote, ki jih mnogi narodi sveta ne poznajo in ne cenijo na tak način.

In točno zato ima narod kaj opraviti z uspehom svojih šampionov: rastli so v družbi, ki jim je vse te značilnosti postavljala kot vzor. Zato se ne čudim, da je mnogo naših vrhunskih športnikov iz vernih katoliških družin: poštenje, spoštovanje, odgovornost, žrtev … to so vrednote veroučne in klasične slovenske družinske vzgoje, ki je stoletja oplajala naš narod, in na koncu so to postale vrednote same na sebi, nepovezane s svojo versko osnovo. To so pravzaprav tudi deklarativne vrednote (krščanske) Evrope.

Je to vnašanje ideologije tja, kamor ne sodi? Mislim, da ne. Gre za to, da se skupaj veselimo tistih članov naše družbe, ki pred nas postavljajo visoke ideale, priučene skozi dolgo zgodovino, in se ob tem tudi zavedamo, od kje ti ideali izhajajo in kam gremo brez njih.

Naši vrhunski športniki, ki tekmujejo pod slovensko zastavo, nas spominjajo na glavne vrednote naše družbe. Zato si zaslužijo pozornost vseh državljanov in njihovih predstavnikov, zaslužijo si našo pohvalo in celo občudovanje. In spominjajo Slovenijo, da je dolgoročni uspeh tam, kjer se razvijajo vrednote poštenja, spoštovanja, odgovornosti in žrtve, požrtvovalnosti.

S to mislijo bi z dobršno mero hudomušnosti najprej sebe, pa marsikaterega drugega Slovenca, povabil, da se zopet udeleži kakšne ure verouka, za zgled pa si vzame naše vrhunske športnike.