Boris Šuligoj, Delo: V nemilosti kozmičnega dežja

»Zdaj ni nobenega dvoma več: kozmični dež obstaja,« svojo satiro za Delo začenja Boris Šuligoj. Dogajanje v parlamentu je za to svež in očiten dokaz. Kozmični dež je namreč »prijateljsko povezal janšiste in meseciste. (Pa ne prvič.) Potem je kozmos inteligentno in tako neusmiljeno sesul samo svobodnjaške tipke, da se jim še zdaj vrti. Še bolj se jim je vrtelo, ko jim je Janez Ivan dodal nestrokovni očitek, da so kozmični vihar sprožili sami. Glave je zares zmešal šele v petek. Tisti, ki so amandma predlagali, lastnega amandmaja niso podprli. Tisti, ki so bili še dva dni prej smrtni nasprotniki Janševega predloga, so ga na kozmično črni petek soglasno podprli. Glasovalni aparat je deloval kot v najboljših jugoslovanskih časih. Golob pa v postelji.« 

Kot nadaljuje Šuligoj, je sedaj jasno, da kozmični dež sesuva »windowse«, koalicije, pa tudi vlade, še posebej ko varčujejo pri upokojencih, revnih družinah, invalidih in bolnikih. »Jasno je tudi, zakaj se vsi bojijo forenzikov, ki bi lahko razkrili, kako pogosto v Državnem zboru pada ta kozmos. Če odkrijejo, da je žarčil ves čas od prvega sklica tega Državnega zbora, ali še huje, da žarči vse od postavitve parlamenta (tudi pri vseh preostalih sklicih državnega zbora), bi lahko postalo jasno, zakaj imamo vse to, kar imamo.« Avtor ugotavlja, da je kozmični dež prinesel več, kot so si lahko izmislili grški tragiki, Shakespeare in Molière skupaj, ter se sprašuje, ali so vse dosedanje odločitve Državnega zbora zaradi »dežja« dvomljive ali pa bo vsaj potrebno postaviti učinkovito protikozmično obrambo in uzakoniti poslanski dodatek na kozmični dež. A stvari je bolje pustiti pri miru kot dregniti v vse posledice kozmičnega dežja, v tem primeru smo namreč pečeni, čeprav »naš parlament očitno leži v samem kozmičnem sevalnem središču«, še piše Šuligoj.