Bridka smrt v prezgodnji noči čarovnic

Zgodilo se je tako rekoč neizbežno. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo padla prva žrtev pod krvavo roko podivjanih dolenjskih ciganov. Lahko nas skrbi, da ta ni zadnja, kljub širokoustenju ministrskega predsednika Roberta Goloba, dvakratnega doktorja, doktorja iz tehničnih znanosti in doktorja iz laganja. Tudi dvakratno srečnega človeka, prvič zato, ker je njegova poklicna spremljevalka pred nedavnim dahnila »da« in drugič, ker se je v Novo mesto lahko prihulil z do zob oboroženo specialno policijsko enoto. Varnostniki Miloša Njegoslava Milovića so medtem varovali despojno Tino pred morebitnimi ponudniki še slajšega življenje, ki imajo v hlačah še kaj drugega kot žepe z denarjem.  

Posledice uboja

O okoliščinah in posledicah uboja so se časopisi skopo razpisali. Skrivajo identiteto ubijalca; prva se je z objavo skorajžila Nova 24TV. Izjava direktorja policije Damjana Petriča o stabilnem stanju pokojnika je ali najnovejši policajski vic ali kaplja čez rob za njegovo razrešitev. Dvoživka Petrič v svojem podjetju neguje nohte, cigani in vsi drugi lopovi pa medtem brijejo norca iz poštenih državljanov in policije. Ugibanja o tem, ali je Golob ministrico za pravosodje Andrejo Katič in ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja resnično vrgel čez ramo, so še kako na mestu po vsem doživetem pod Svobodo. V javnost je poslal nov golobizem: oba ministra naj bi odstopila zaradi objektivne odgovornosti, Golob sam pa ne, ker se noče izogniti odgovornosti. Verjetno je imel v mislih subjektivno odgovornost. Slej ko prej pride dan, ko bo moral odgovarjati. Trenutno se obnaša kot piroman, ki je poveljnik gasilcev pri gašenju požara.

Kaj pa minister za delo in socialo Luka Mesec? Skril se je v partizansko zemljanko. Tudi on, če že ne celotna vlada, bi moral odstopiti. Nakopičena in nerešena ciganska vprašanja zadevajo prav njegov resor. Njegov foto-termin ki si ga je organiziral pri prekmurskih Romih, še zdaleč ni rešitev. Morda pa je prezaposlen z božičnico, oprostite, zimskim dodatkom in drugimi bližnjicami v socializem in revščino. Minister, ki mu je zmerjanje s fašisti nekaj tako samoumevnega kot lenarjenje, in čigar zmerjanje odobrava tudi neodvisna sodnica, se je v Slovenskem času (pogovor z Janezom Ciglerjem Kraljem in Urbanom Šifrarjem) razkril, samoobtožil. Med drugim je bistroumno izjavil, da »je skupnost več od človeka ... v skupnosti se postavljajo norme, kaj je uspeh, kaj je smiselno, pravično … znotraj skupnosti se vse to programira …«. Mar se to blebetanje ne more kratko in malo imenovati fašizem, ki ga doživljamo vsi, ki se mu ne damo programirati? Samo še slabe pol leta je Luku Mescu preostalo, da bi kot minister reprogramiral cigane. Luka Mesec je nedotakljiv, ker za Roberta Goloba Levica opravlja vse umazane neo-marksistične posle. Povsem drugačno je sobivanje s Socialno demokratsko stranko, ki jo Robert Golob v interesu Svobode predvsem pa v osebnem interesu neprestano najeda zaradi številnih državnih funkcionarjev iz te stranke, še zlasti pa zaradi kapitala, ki si ga je ta prigrabila v tranziciji.

Robert Golob grozi Romom in hkrati tudi »čivilom«. Slednji smo v očeh Romov vsi, ki nismo Romi. Biti moramo namreč enakopravni in vključujoči. Resnici na ljubo so Romi »enakopravnejši«. Kar zadeva prebujenstvo (wokenizem) je slovenska komunistična in postkomunistična oblast za desetletja prehitela zahodne kolonialne države. Krivdo za genocid nad cigani med revolucijo so skušali oprati s prilizovanjem in podkupovanjem. Z izjavo o enakosti pred policijskim terorjem si je predsednik vlade vnaprej zavaroval hrbet pred nevladniki in mojstri balkanskega marionetnega gledališča ter mafijskega podzemlja. Obljubil je nič več in nič manj kot policijsko državo. Ne pritajeno, kakršna je bila doslej, ampak brezsramno, vsem na očeh. Nihče od žurnalistov ga doslej ni vprašal, kje bo našel armado policistov, ki jih obljublja na dolenjski fronti. Morda med Afganistanci in borci Hamasa? Tolažimo se lahko, da bo do predvolilnega plesa Svobode na to pozabil. Saj vemo, kako se je širokoustil ob vodni ujmi in kako poteka popoplavna obnova.

Celonočni žur, bakanalije, noč čarovnic

Pridružujem se izrazom sočustvovanja z bližnjimi in daljnimi sorodniki, prijatelji in znanci pokojnega Aleša Šutarja. Neizprosna resničnost je, da ga ni več med Novomeščani, ki ga bodo zelo pogrešali. Niso vse smrti enake; uboj je nepredstavljivo težko, verjetno najbridkejše slovo s tega sveta.

Kaj bo prinesel čas?

Čas zdravi rane, a ozdravi jih ne. Rana v družini Šutarjevih se nikoli ne bo zacelila. Pojavile so se prve slutnje, da bo pravosodje dodatno posipalo njihovo rano s soljo. Preiskovalni sodnik je namreč zločin spoznal zgolj kot težko telesno poškodbo. Ne bi se smeli čuditi, če bo sodišče ugotovilo, da se je zločinec iz Šentjerneja odpravil v Novo mesto na obrežje Krke krmiti nutrije in mu je nesrečni Aco prekrižal pot. Saj še nismo pozabili neke druge sramotne sodbe, v kateri je sodnica dala prav obrambi obtoženih, češ da so cigani v Klečah oziroma Savljah lovili ribe v krompirišču.

Nič nas ne sme presenetiti pri naših sodnicah in sodnikih. Tudi to ne, da je po zločinu predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević v Golobovi jati letal po Novem mestu. Ne on ne Golob še nista osvojila prve lekcije o delitvi oblasti na zakonodajno izvršilno in sodno. Šolski primer diktature, v kateri predsednik vlade in predsednik vrhovnega sodišča razkazujeta zaigrano skrb za državljane in jih hkrati terorizirata z roko v roki.