Da bi se poglabljali v skrivnost Božjega usmiljenja, ki vedno upa, vedno odpušča, ker vedno ljubi.

V središču te nedelje, ki zaključuje velikonočno osmino in jo je sveti Janez Pavel II. poimenoval nedelja Božjega usmiljenja, so poveličane rane vstalega Jezusa. S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med mašo kanonizacije Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. na Trgu sv. Petra. Nadaljeval je: Pokazal jih je že, ko se je prvič prikazal apostolom, na sam večer dneva po soboti, na dan vstajenja. Tisti večer, kot smo slišali, pa ni bilo Tomaža; in ko so mu drugi povedali, da so videli Gospoda, je odgovoril, če ne bo videl tistih ran in se jih dotaknil, da ne bo veroval. Osem dni kasneje se je Jezus ponovno prikazal v dvorani zadnje večerje sredi apostolov in tam je bil tudi Tomaž; obrnil se je nanj in ga povabil, naj se dotakne njegovih ran. In tedaj je ta iskreni človek, ta človek, ki je bil vajen vse osebno preveriti, pokleknil pred Jezusa in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28).

Jezusove rane so pohujšanje za vero, so pa tudi potrdilo vere. Zato na telesu vstalega Kristusa rane ne izginejo, pač pa ostanejo, ker so te rane trajno znamenje Božje ljubezni do nas in so nujno potrebne za verovanje v Boga. Ne za verovanje v obstoj Boga, ampak za vero, da je Bog ljubezen, usmiljenje, zvestoba. Sveti Peter navaja Izaija in piše kristjanom: »Po njegovih ranah smo ozdraveli« (1 Pt 2,24; prim. Iz 53,5).

Sveti Janez XXIII. in sveti Janez Pavel II. sta imela pogum, da sta gledala Jezusove rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram Kristusovega mesa, nista se pohujšala nad njim, nad njegovim križem; ni ju bilo sram bratovega mesa (prim. Iz 58,7), ker sta v vsakem trpečem človeku videla Jezusa. Bila sta pogumna moža, polna paresije Svetega Duha, in sta pričevala Cerkvi in svetu o Božji dobroti, o njegovem usmiljenju.

Bila sta duhovnika, škofa in papeža 20. stoletja. Poznala sta njegove tragedije, vendar ju te niso premagale. V njiju je bil močnejši Bog; močnejša je bila vera v Jezusa Kristusa, človekovega Odrešenika in Gospodarja zgodovine; močnejše je bilo v njiju Božje usmiljenje, ki se razkriva v teh petih ranah; močnejša je bila Marijina materinska bližina.

V teh možeh, ki sta zrla Kristusove rane in sta pričala o njegovem usmiljenju, je prebivalo »živo upanje« skupaj z »neizrekljivim in poveličanim veseljem« (1 Pt 1,3.8). Upanje in veselje, ki ju vstali Kristus daje svojim učencem, ki jim ju nič in nihče ne more vzeti. Velikonočno upanje in veselje, ki sta šli skozi topilnico razgalitve, izpraznjenja, bližine grešnikov do skrajnosti, vse do slabosti zaradi grenkobe tistega keliha. To sta upanje in veselje, ki sta ju sveta papeža prejela v dar od vstalega Gospoda in sta ju tudi sama v obilici dajala Božjemu ljudstvu ter za to prejela večno hvaležnost.

To upanje in to veselje je bilo mogoče zaznati v prvi skupnosti verujočih v Jeruzalemu, o kateri nam govorijo Apostolska dela in smo slišali v drugem berilu (prim. 2,42-47). To je skupnost, kjer živijo bistveno vsebino evangelija, to je ljubezen, usmiljenje, v preprostosti in bratstvu.

In to je podoba Cerkve, ki jo je imel pred seboj drugi vatikanski koncil. Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta sodelovala s Svetim Duhom, da bi Cerkev naredila táko, kot je bila, in jo posodobila po njeni izvirni fizionomiji, fizionomiji, kakršno so ji dali v teku stoletij svetniki. Ne pozabimo, da so prav svetniki tisti, ki dajejo Cerkvi napredek in rast. Pri sklicu koncila je sveti Janez XXIII. pokazal prefinjeno učljivost Svetemu Duhu, se pustil voditi in je bil za Cerkev pastir, vodeni voditelj, voden od Svetega Duha. To je bilo njegovo veliko služenje Cerkvi, zato rad pomislim, da je bil papež učljivosti Duhu.

V tem služenju Božjemu ljudstvu je bil Janez Pavel II. papež družine. Tako je on sam nekoč rekel, da bi želel, da se ga spominjajo kot papeža družine. Rad to poudarjam, ko hodimo po poti sinode o družini in z družinami, po poti, ki jo z nebes on gotovo spremlja in podpira.

Naj oba nova sveta pastirja Božjega ljudstva posredujeta za Cerkev, da bi bila ti dve leti sinodalne poti učljiva Svetemu Duhu v pastoralnem služenju družini. Naj nas oba učita, da se ne bomo pohujševali nad Kristusovimi ranami, da se bomo poglabljali v skrivnost Božjega usmiljenja, ki vedno upa, vedno odpušča, ker vedno ljubi.

(Homilija papeža Frančiška med kanonizacijo Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. , 27. april 2014, vir: hozana.si)