Dejan Steinbuch: Henry Kissinger (1923-2023)

Uredništvo

Foto: Flickr

Kot na +Portalu piše Dejan Steinbuch, je Henry Kissinger bil velik občudovalec “našega” (avstrijskega) kanclerja, diplomata in zunanjega ministra Metternicha, enega izmed zmagovalcev nad Napoleonom, ki ga je Kissinger prepoznal kot genija t.i. realpolitik, katero je vtkal v strategijo oziroma doktrino ameriške zunanje politike. Kissinger, srednjeevropski Žid, je pomembno sooblikoval zahodno diplomacijo zadnje tretjine 20. stoletja, pustil pa je izjemen pečat tudi v teoriji mednarodnih odnosov.

Kissingerjevim nasprotnikom, ki jih nikoli ni bilo malo, mednje pa načeloma lahko uvrstimo levičarje, liberalce, skrajne desničarje in antisemite, gre še danes omemba tega imena tako na živce, da ga zmerjajo z vojnim zločincem oziroma se zatečejo v šovinizem in antisemitizem. Toda Kissinger je Nixona v resnici potegnil iz te krvave vojne v nekdanji francoski Indokini, kamor so Združene države zapletli Demokrati. 

Levičarji in drugi Kissingerjevi nasprotniki še vedno niso preboleli, da je leta 1973 prejel Nobelovo nagrado za mir. Očitajo mu politiko brutalnega pritiska na Vietnam, da bi privolil v mir, pa tajno bombardiranje Kambodže, kar je kasneje pripeljalo do padca vojaške hunte generala Lona Nola in revolucije Rdečih Kmerov, kot tudi stalno vpletanje v notranje zadeve držav, ki jih je Washington prepoznal kot svoje “dvorišče”, torej strateško pomembne države, v katerih je bilo kakršno koli rovarjenje Sovjetske zveze nesprejemljivo. 

Po padcu Berlinskega zidu je sčasoma postalo moderno relativizirati zablode socializma na eni ter pretiravati v kritikah in obsodbah “gnilega zahodnega kapitalizma”. Zaradi tega je lažje razumljivo, zakaj je bil Henry Kissinger tak trn v peti liberalcem in levičarjem ter zakaj so ga zmerjali z vojnim zločincem in pošiljali pred sodišče. Kissinger je razumel, da naivnosti ni, samo argument moči je tisti, ki šteje. Komunisti se bojijo samo sile, spoštujejo le nasprotnika, nikakor pa ne zaveznikov. Pogajanja so znak šibkosti, milost pa je privilegij močnejšega. 

A Realpolitik v Evropi je mrtev, pokopala pa ga je Kissingerjeva domovina, ki se ji je že kot petletni deček odrekel...

Celoten prispevek lahko preberete na spletni strani +Portala.

Vabljeni k branju.

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki