Delati torej tako, da bodo talenti, ti darovi, ki nam jih je Gospod dal, za druge, se množili in s pričevanjem obrodili sadove

POSLUŠAJ ČLANEK

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje je prilika o talentih (25,14-30). Pripoveduje o človeku, ki je, preden je odpotoval, sklical svoje služabnike ter jim zaupal svoje imetje v obliki talentov, starodavnih kovancev zelo velike vrednosti. Gospodar je prvemu služabniku zaupal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega. Med gospodarjevo odsotnostjo naj bi ti trije služabniki to imetje pomnožili. Prvi in drugi služabnik sta podvojila začetni kapital; tretji pa je iz strahu, da bi vse izgubil, zakopal prejeti talent v luknjo. Ob gospodarjevem povratku sta prva dva prejela pohvalo in nagrado, medtem ko je bil tretji, ki je samo vrnil prejeti denar, pograjan in kaznovan.

 Koliko oseb smo opogumili s svojim upanjem? Koliko ljubezni smo podelili s svojim bližnjim?

Pomen tega je zelo jasen. Človek iz prilike predstavlja Jezusa, služabniki smo mi in talenti so imetje, ki ga nam je Gospod zaupal. V čem je to imetje? To je Njegova Beseda, evharistija, vera v nebeškega Očeta, odpuščanje … Skratka, veliko stvari, njegove najdragocenejše dobrine. To je imetje, ki nam ga On zaupa, ne samo, da ga varujemo, temveč da ga množimo! Medtem ko v splošni rabi izraža pojem 'talent' izredno kvaliteto posameznika, na primer glasbeni talent, športni, itd., pa talenti v priliki predstavljajo Gospodove dobrine, ki nam jih On zaupa, da bi se po nas množile. Luknja, ki jo je v zemljo izkopal »hudobni in leni služabnik« (v. 26), pa označuje strah pred tveganjem, ki ohromi ustvarjalnost ter rodovitnost ljubezni. Strah pred tveganjem, ki izhaja iz ljubezni, nas ohromi. Jezus od nas ne zahteva, da Njegovo milost ohranimo v trezorju, ne, tega Jezus od nas ne zahteva, temveč hoče, da jo uporabimo v korist drugim. Vse dobrine, ki smo jih prejeli, so zato, da jih damo drugim ter jih s tem množimo. Kot da bi rekel: »Tukaj imaš moje usmiljenje, nežnost, odpuščanje, vzemi jih in na veliko uporabljaj.« In mi, kaj smo storili? Koga smo 'okužili' s svojo vero? Koliko oseb smo opogumili s svojim upanjem? Koliko ljubezni smo podelili s svojim bližnjim? To so vprašanja, ki nam bodo dobro dela, če si jih bomo postavili. Katero koli okolje, tudi tisto najbolj oddaljeno in neprimerno, lahko postane kraj pomnožitve talentov. Ni namreč že vnaprej izključenih situacij ali krajev za krščansko navzočnost in pričevanje. Pričevanje, ki ga Jezus od nas zahteva, pa ni zaprto, odprto je in je od nas odvisno.

Ta prilika nas spodbuja, naj ne skrivamo svoje vere in svojega upanja v Kristusa, naj ne zakopljemo Besede evangelija, ampak storimo, da kroži v našem življenju, v naših odnosih, v konkretnih situacijah, kot moč, ki privede v krizo, da očisti ter prenovi. Tako tudi odpuščanja, ki nam ga je Gospod še posebej podelil v zakramentu sprave, ne držimo zaprtega v nas samih, temveč pustimo, da sprosti svojo moč ter podre tiste zidove, ki jih je zgradila naša sebičnost, nam da moč, da napravimo prvi korak pri ohromljenih odnosih, da začnemo s pogovorom, kjer ni komuniciranja … In tako naprej. Delati torej tako, da bodo ti talenti, ta darila, ti darovi, ki nam jih je Gospod dal, za druge, da se bodo množili in s pričevanjem obrodili sadove.

Bog ima zaupanje v nas, nam zaupa. To pa je enako za vse. Ne razočarajmo ga! Naj nas strah ne preslepi, temveč mu zaupanje vrnimo z zaupanjem. 

Mislim, da bo danes res lepo dejanje, če bo vsak od vas doma vzel v roke evangelij in bral ter malo premišljeval 25. poglavje Matejevega evangelija od 14. do 30. vrstice, torej Matej 25, 14-30: »Talenti, bogastvo, vse to, kar mi je Bog dal duhovnega, dobroto, Božjo Besedo, kako delam, da to raste v drugih? Ali pa jih samo hranim v trezorju?«

Poleg tega pa Gospod ne daje vsem istih stvari ter na isti način. Osebno nas namreč pozna ter nam zaupa tisto, kar je ravno prav za nas. Vsem pa da nekaj skupnega in to je njegovo neizmerno zaupanje. Bog ima zaupanje v nas, nam zaupa. To pa je enako za vse. Ne razočarajmo ga! Naj nas strah ne preslepi, temveč mu zaupanje vrnimo z zaupanjem. Devica Marija je to udejanjila na najlepši in najpopolnejši način. Ona je prejela in sprejela najbolj odličen dar, Jezusa osebno, in ga človeštvu darovala z velikodušnim srcem. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo 'dobri in zvesti služabniki' in tako deležni 'veselja našega Gospoda'.

Ne pozabite danes doma vzeti v roke Matejevega evangelija, 25. poglavje, ter ga brati od 14. vrstice in si postavljati vprašanja, ki ob tem prihajajo.

(Papež Frančišek, Angel Gospodov, nedelja, 16. november 2014, vir: hozana.si)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike