Diši po pomladi. Ne bodo izbirali sredstev

Pisal se je 3. marec 2020. Marjan Šarec je odstopil kot predsednik vlade, ker je slabo ocenil, da lahko zmaga na predčasnih volitvah in poveča svojo moč. Namesto tega je pristal trdno na betonu praznega bazena, Janša pa je štel do 46 in tretjič prisegel kot predsednik vlade. Koronavirus je bil za vogalom, v Italiji so že odvažali krste starostnikov, Slovenija pa je drvela v neznano, na poti v zapiranje in druge ukrepe za preprečevanje novega virusa, na krilih katerih je koalicija KUL v spregi z mediji pozneje dobila redne volitve.  

Precej živo se spominjam vzdušja, ki je tistega dne, 3. marca 2020, vladalo v državnem zboru. Novinarski srenji ni bilo do smeha. Zdelo se je, kot da so vsi v šoku, da se je Janša po padcu leta 2013 dejansko pobral. »A se lahko vsaj delajo, da niso tako slabe volje,« je pripomnila novinarska kolegica. Ne bom je imenoval, danes je tako ali tako ni več v medijih. A takrat sem razumel, da smo na začetku dolge, glasne, histerične vojne, v kateri ne bodo izbirali sredstev, da se znebijo »sovražnika«, ki se je vrnil na oblast.  

Tako je tudi bilo. Novinarji so se po začetnem šoku pobrali po tisti famozni Tarči, v kateri je Ivan Gale zažvižgal o baje spornih nabavah medicinske opreme pod taktirko Zdravka Počivalška, pred tem najbolj cenjenega, dolgoletnega ministra v dveh levih vladah. Udarili so z vsemi topovi: obtoževali so ga, da laže in krade, Šarec je po mesecu dni že govoril o interpelaciji celotne vlade. Maščevanje Počivalšku, ker je SMC odpeljal v Janševo vlado, je bilo brutalno. Kriminalisti so ga obiskovali na domu, izbrani novinarji pa so že dan prej vedeli, kako in kdaj bodo ministra vrgli pokonci v pižami.  

Od Tarče naprej se nikoli niso ustavili. Kolesarili so, zažigali lutke, brali Ustavo, kršili zakone. Dve leti in pol popolne histerije. Dodobra so zlezli pod kožo tudi številnim ministrom Janševe vlade, nevajenim takšnega stampeda, ki so naivno verjeli v dobre odnose z mediji. Matej Tonin denimo ni razumel, zakaj so njegov vojaški dan, ko je vrata vojašnice v Vipavi za privabljanje potencialnih mladih vojakov odprl medijem, namesto s pozitivno zgodbo o častivrednem poklicu pospremili z njegovimi fotografijami v beli srajci na tanku in ga osmešili. Anže Logar se je javno poskušal distancirati od dogajanja z Janšo in Twitterjem, Urbanijo in STA, vsakič po vrnitvi iz tujine pa se je tresel, ali bo naslednji dan še minister.  

Razumem ga. Če nisi bil del novinarske srenje, ki je v spregi s koalicijo KUL dve leti povzročala histerijo v upanju, da bo padel še kakšen poslanec strank DeSUS in SMC ter s tem odnesel Janši podporo v parlamentu, je bilo to težko spremljati tudi kot novinarju. Pohlevni psički v času Šarčeve vlade so se čez noč spremenili v pobesnele pse čuvaje in grizli, cefrali in trgali tudi tiste Janševe ministre, ki so bili pred tem pri Šarcu.  

Strah, da bi se matematično trem strankam desne sredine res lahko izšlo, je realen in je vsak dan večji. 

Logarju so očitno tako zlezli pod kožo, da ne verjame več, da je naslednja desnosredinska vlada sploh mogoča. Rekoč, da bi itak imeli kolesarjenje na ulicah od prvega dne. Zato bi se povezoval čez sredino, po možnosti združil Janšo z največjo stranko na levi. Logar najbrž dobro ve, da je to čista fantazija. Z Janšo v vlado ne bo šel nihče na levi. Nedavno Golobovo kosilo je bilo namenjeno izključno ponovni zaobljubi vabljenih, da kljub katastrofi, ki so jo povzročili v zadnjih štirih letih slovenskemu narodu, ne bo samorefleksije. Njihova predvolilna kampanja bo strašenje pred vrnitvijo Janše, fašizma, »zaplinjanja Ljubljane«.  

Da je bilo na Golobovem kosilu točno tako, je na glas priznal Jasmin Feratović iz Piratske stranke. Ker je Zoran Stevanović z Resnico zadnji hip odklonil kosilo in se spustil v populistično pobiranje razočaranih glasov, ki so šli leta 2022 na koncu h Golobu, je bil kaznovan. Mediji so hitro izbrskali, da je bil v preteklosti dvakrat pravnomočno obsojen. Da so bili na njegovem kongresu kriminalci, ki jih v ZDA iščejo s tiralico. Z neposlušno Resnico v parlamentu, ki bi bila po možnosti jeziček na tehtnici, pač ne gre tvegati.  

Dva meseca pred volitvami diši po pomladi. Desna sredina bi lahko sestavila vlado. Centri moči na levi so ugotovili, da glasove na sredini pobirajo predvsem Demokrati. Zato lahko v zadnjih dneh spremljamo agresivno udrihanje Inštituta 8. marec po Logarju. Punce, ki sicer fajtajo za pitno vodo, razen kadar jo ogroža Janković, ki fajtajo proti korupciji, razen kadar je koruptiven Golob, od Logarja zahtevajo, da se zaobljubi, da z Janšo ne bo šel v vlado.  

Strah, da bi se matematično trem strankam desne sredine res lahko izšlo, je realen in je vsak dan večji. Zato Milan Kučan v Reporterju o četrti Janševi vladi, ki da bo najbolj grozna doslej. Zato afera z obiska podmladka SDS v Želimljah, kjer sta bila pred tem brez težav tako Matjaž Nemec kot Milan Brglez. Zato prepoznavanje fašizma v domoljubnih sloganih. Zato na vseh naslovnicah te dni ovadbe štirih poslancev NSi. Pozornost od vladnih afer in težav se v mainstream medijih že radikalno obrača proti opoziciji. Diši namreč po pomladi. Ne bodo izbirali sredstev. Sneli so rokavice. In tako bo dva meseca do volitev. Napadli bodo tudi vaše vrednote. Toda ne upognimo se. Čas je, da udarimo nazaj. Za Slovenijo. Zasluži si. 

(D 236, 3)