Dr. Aleš Štrancar: Svoboda govora je temelj svobodne družbe

Dr. Aleš Štrancar, kemik, inovator, mecen, aktivni državljan

Svoboda govora je temelj svobodne družbe, kakršnokoli omejevanje je pot v fašizem, na burno polemiko okoli njegovih zapisov na družbenih omrežjih odgovarja dr. Aleš Štrancar, znanstvenik, inovator in podjetnik, v zadnjem času pa vse bolj tudi družbeno angažirani mislec. V pogovoru za Domovino dr. Štrancar razkriva tudi skorajda kriminalno zgodbo o izsiljevanju, podkupovanju ter spregah v avstrijskem sodstvu, ki je zaznamovala del obdobja njegove sicer izjemno uspešne znanstveno-poslovne zgodbe o BIA Separations.

Dr. Štrancar, v zadnjem času ste se precej aktivirali na družbenih omrežjih. V čem vidite prednost izražanja preko omrežja X?

V času, ko mediji vedno bolj postajajo PR-službe finančnih ter političnih lobijev z levičarsko-fašistoidnimi agendami uničevanja vsega dobrega, kulturnega, poštenega, so vsaj nekatera družbena omrežja edini način svobodnega izražanja ter svobode govora. In svoboda govora vseh in vsakega posameznika je temelj svobodne družbe. Kakršnokoli omejevanje je pot v fašizem.

Kako gledate na buren odziv v zvezi z enim zadnjih zapisov, v katerem predsednika vlade postavljate ob bok italijanskemu diktatorju?

Kot zaveden Slovenec, ki sem protifašizem pil z materinim mlekom, imam že od otroštva izostren občutek za vse, kar je diktatorskega, od fašizma do komunizma in sedaj 'lgtb+izma'. Moji stari starši ter starši so zaradi vseh treh -izmov mnogo pretrpeli. Tata je bil večkrat pred nemškim mitraljezom, mama že na kamionu za Nemčijo ...

Izjemno rad sem imel tudi zgodovino, predvsem dogodke v 20. stoletju sem veliko študiral. Zato tudi dobro poznam način vladanja fašistov in mnogo njihovih metod najdem tudi v Golobovi vladi, še posebno pri Robertu Golobu samemu. Njegove korenine so zelo drugačne, kot so tiste od večine avtohtonih Vipavcev, in Golob je dokaz, da jabolko ne pade daleč od drevesa.

Sicer pa, Golob bo vladal le še dobrega pol leta. No, pa saj ni vladal, večino časa je bil na dopustu, občasno pa pred kamerami neumnosti stresal. Mojstri javnega mnenja že izbirajo naslednika politike »samo da ni Janša«.

Tudi sami ste ob znanstveni in podjetniški karieri dejavni v medijih, vanje ste vložili precej denarja. Kaj vas je motiviralo za vstop v medijski prostor in kako vidite svojo vlogo pri zagotavljanju njegove neodvisnosti?

Iskanje resnice, vrniti novinarjem možnost novinarska dela, možnost presoje, kaj je prav in kaj ni prav, brez politične agende.

V zapisih, predvsem na omrežju X, ste dokaj ostri do levih in desnih igralcev v slovenski politiki, obenem poudarjate, da biti kritičen še ne pomeni sovražiti. Nekateri vam očitajo, da s svojimi izjavami delate razdor, predvsem na desnici. Kako odgovarjate na te očitke?

Resnica, samo Resnica nas bo osvobodila. Trudim se delati v skladu s tem (Lk 12,49–53): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni! Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: Oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«

Brez jasne besede, brez odprte in poštene izmenjave stališč se je nemogoče poenotiti ter priti do zaključkov in učinkovitega dela.

Brez jasne besede, brez odprte in poštene izmenjave stališč se je nemogoče poenotiti ter priti do zaključkov in učinkovitega dela.

V čem vidite glavni problem slovenske družbe, politike?

Laž, manipulacija, lenoba. Dejanja, nasprotna besedam. Še posebej to velja za tiste »kristjane«, ki s svojimi dejanji od Cerkve odvračajo ljudi, ki še premorejo poštenje.

Izrazili ste pripravljenost, da bi se potegovali za mandatarja, pod pogojem, da bi imeli svobodo pri izbiri ministrov in da bi ekipa sprejemala zakonodajo brez ideološke navlake. Je to napoved vstopa v slovensko politiko še pred volitvami? Razmišljate o stranki?

Kardinal Joseph Ratzinger, kasnejši papež, je v knjigi Cerkev, ekumenizem in politika (španski prevod, 1987) zapisal: »Prva usluga, ki jo vera daje politiki, je osvoboditi človeka od iracionalnosti političnih mitov, ki dandanašnji predstavljajo pravcato nevarnost.« Slovenija je v oblasti iracionalnosti politike PROTI. Dokler tega ne obrnemo v politiko ZA, za skupno dobro večine državljanov, bomo še naprej tonili. Zato sem se ponudil kot nadstrankarski kandidat.

Da na podlagi dejstev dosežemo dogovor vseh, ki nam je Slovenija intimna opcija, ne glede na vero, stan ali politično opredelitev, kdo smo in kam želimo. In nato te dogovore hitro ter učinkovito izvedemo. Direktor sem že 35 let, izkušen v vodenju, predvsem v najbolj stresnih situacijah. Trenutno vodim kolektiv z več kot 250 redno zaposlenimi, pokrivamo več kot 2.000 kupcev širom po svetu, moji nadrejeni so v Nemčiji.

Do nedavnega sem sam vodil tudi kadrovsko službo. Ogromno usklajevanj, vsakodnevno delo z ljudmi, da kljub hudi konkurenci dosežejo najboljše rezultate v svetovnem merilu, ogromno službenih potovanj, več kot 12-urno delo šest dni na teden, moj dopust nikoli daljši kot deset dni ... Vse to je popolno nasprotje sedanjega predsednika vlade, zato bom njegove »rezultate« z lahkoto presegel.

Slovenija je v oblasti iracionalnosti politike PROTI. Dokler tega ne obrnemo v politiko ZA, za skupno dobro večine državljanov, bomo še naprej tonili. Zato sem se ponudil kot nadstrankarski kandidat.

Politiko bi peljali strogo v smer zdravega gospodarstva, ste zapisali. Kako v tej luči dojemate vladno samohvalo s podatki, ki kažejo precejšnjo enakost dohodkov in dostopa do javnih storitev?

Vlada, katera vlada? Mislite tiste, ki imajo vladne funkcije? Ti ljudje živijo v utvari, mehurčku laži, ki so ga ustvarili preko nekritičnih ter skorumpiranih medijev, in so popolnoma nesposobni dojeti, kaj se v državi resnično dogaja. Cesar je nag, popolnoma nag. Ti politiki ne dojamejo niti tega, da bodo v mehurčku le še dobrega pol leta. Potem bo mehurček počil in padec bo zelo boleč.

Ti politiki ne dojamejo niti tega, da bodo v mehurčku le še dobrega pol leta. Potem bo mehurček počil in padec bo zelo boleč.

Do konca decembra vas vendarle še veže pogodba s Sartorius BIA Separations. Od 90. let do prodaje leta 2020 ste razvili res mogočno podjetje. Kaj je bilo ključno, da je bila zgodba tako uspešna?

Odličen kolektiv, katerega vrednote so pošteno delo, zaupanje, učinkovitost, vsakodnevna borba za projekte ter vrhunska izvedba teh projektov. Odločitve na podlagi dejstev, brez lobiranja. Kolektiv, ki je na svojem področju v svetovnem merilu daleč najboljši na svetu. Dokaz, da Slovenija premore tudi odlične znanstvenike ter strokovnjake z dosežki, podobnimi Tadeju Pogačarju v športu.

Podjetje se ukvarja z razvojem in proizvodnjo monolitnih kromatografskih kolon za čiščenje in analizo velikih bioloških molekul. Je mogoče to znanstveno terminologijo prevesti v bolj poljudni jezik in na katerih področjih se najbolj kažejo učinki vaših inovacij?

Gre za neke vrste »pametne« filtre, ki so sposobni čiščenja najbolj kompleksnih bioloških učinkovin.

V zadnjih letih lahko beremo o številnih sodnih postopkih, ki v zvezi s podjetjem potekajo na slovenskih in avstrijskih sodiščih. Bi lahko v nekaj besedah opisali, za kaj gre?

Podjetje BIA Separations, d. o. o., je bilo ustanovljeno leta 1998 v Sloveniji kot visokotehnološko podjetje, ustanovljeno s pomočjo tveganega kapitala, kot odcepljeno podjetje iz BIA, d. o. o., ustanovljenega leta 1989.

Od leta 2007 je bilo podjetje v lasti avstrijske družbe BIA Separations GmbH. Njen vodja nadzornega odbora, direktor ter finančnik Franz Krejs in vlagatelj Josef Schroll, beloovratniški kriminalec, ki je bil v Avstriji že pravnomočno obsojen na zaporno kazen, sta očitno imela načrt, da prevzameta nadzor nad podjetjem z visoko vrednostjo ter ga nato drago prodata.

Za to sta bila pripravljena storiti marsikaj. Že leta 2007 sta delničarje zavajala glede selitve sedeža podjetja iz Slovenije v Avstrijo. Schroll, Krejs in pozneje tudi odvetnik podjetja Dubsky so po moji oceni avstrijsko podjetje v ta namen potisnili v prezadolženost. Leta 2015 je morala zaradi sovražnih dejanj Schrolla BIA Avstrija vložiti zahtevo za insolventnost. Mimogrede, Schroll je podjetje BIA Avstrija po mojem vedenju uporabljal tudi za pranje denarja, kar je policija v Moedlingu, Avstrija, že preiskovala.

Oba sta me tudi skušala podkupiti – oziroma Krejs v imenu obeh – da bi jima pomagal pri njunih načrtih.

Leta 2015 je morala zaradi sovražnih dejanj Josefa Schrolla BIA Avstrija vložiti zahtevo za insolventnost.

Kako se je to zgodilo?

Ponujala sta mi štirikrat do petkrat višjo plačo za tako imenovano kooperativnost glede posojil tveganega kapitala. Seveda sem ju zavrnil. A nečednosti sežejo še precej višje.

Sliši se kot kriminalka.

Saj tudi je. Domnevam, da je njun načrt prevzema podpiral tudi stečajni upravitelj Michael Wagner, z njimi pa je tesno sodelovala tudi sodnica Scheidl na sodišču v Eisenstadtu. Wagner in Scheidlova sta me grobo izsiljevala, da bi pomagal pri uresničitvi načrta Schrolla glede »NewCo«, torej vzpostavitvi novega podjetja, kamor bi se stekla vrednost slovenskega in avstrijskega podjetja, potem ko bi Wagnerju uspel načrt bankrota obeh. S tem bi opeharil vse upnike ter solastnike podjetij, razen Schrollovih. Med drugim tudi slovenske banke za več kot pet milijonov evrov.

Izsiljevala?

Sodnica Scheidl (»Shatzi«) mi je grozila, da me bo zaprla skupaj z begunci in migranti ter to v svojem protokolu (v prevodu ga je moč najti na sodišču v Novi Gorici ali portalu: Objave sklepov in pisanj, izdanih v postopkih zaradi insolventnosti) tudi jasno zapisala. Izdala je celo protizakonit tajni priporni nalog.

Tudi sicer je sodišče v Eisenstadtu tesno povezano s stečajnim upraviteljem Wagnerjem, Schrollom in drugimi v »klubu«. Z nezakonitimi dejanji skuša popraviti njihove napake, ki so nastale, ker slovenskega podjetja niso mogli spraviti v bankrot. Predsednik sodišča v Eisenstadtu je na primer zamenjal štiri sodnike in potreboval deset let, da je našel sodnika, ki je izdal zelo pristransko, še ne pravnomočno sodbo. Po drugi strani pa na mnoga opozorila o kriminalnem vodenju postopkov Wagnerja ter sodnice »Shatzi« ni nikoli odreagiral.

Ponujala sta mi štirikrat do petkrat višjo plačo za tako imenovano kooperativnost glede posojil tveganega kapitala. Seveda sem ju zavrnil.

Pohlep torej, želeli so se polastiti rastočega podjetja. Na čem je temeljila tako impozantna rast?

Vse se je začelo leta 1992 med mojim doktorskim študijem, ko sem testiral nove materiale za čiščenje proteinov iz krvne plazme s poudarkom na proteinih za pomoč hemofilikom. Material, ki ga je razvil inštitut v Sankt Peterburgu in so ga pozneje poimenovali »monoliti«, se je izkazal za najbolj obetavnega. Leta 1994 smo monolite začeli proizvajati v podjetju BIA d. o. o. Ljubljana, ki sem ga vodil. Glavni cilj je bila dobava na trg genske terapije.

Za pospešitev razvoja smo leta 1998 delničarji podjetja BIA d. o. o. in sklad tveganega kapitala Horizonte ustanovili novo podjetje BIA Separations, d. o. o. Sklad tveganega kapitala Horizonte, ki so ga zastopali Krejs, Alfred Matzka in Matej Penca, je vložil približno milijon evrov lastniškega kapitala za približno 35-odstotni delež v novem podjetju.

Ustanovljen je bil nadzorni odbor, Krejs pa je bil izbran za njegovega predsednika. Vsem delničarjem je bilo takrat jasno, da bo za finančni uspeh in preboj potrebnih od 20 do 25 let raziskav in razvoja ter več novih naložb tveganega kapitala. V skladu s pogodbo o sodelovanju je bil Krejs odgovoren za novo financiranje, jaz pa kot znanstvenik za razvoj tehnologije in prodaje.

Krejs je od mene zahteval, naj ne iščem dobičkonosnosti podjetja, temveč naj razvijam nove tehnologije in izdelke, ki bodo povečali vrednost podjetja in omogočili prodajo podjetja po visoki vrednosti strateškemu kupcu. To je bil tipičen cilj vlagateljev visokotehnoloških podjetij.

V letih 2002/03 je bila izvedena druga naložba tveganega kapitala s strani Alpe Adria Venture Fund, ki so ga zastopali Krejs, Matzka in Penca, in zasebnega vlagatelja tveganega kapitala v vrednosti 1,5 milijona evrov v zamenjavo za delež v podjetju. Leta 2007 je bila potrebna tretja naložba, a je Krejs nadzornemu odboru poročal, da ni našel vlagatelja, ki bi ga zanimala naložba v Sloveniji.

Je bil to že del njegovega načrta?

Na podlagi dokumentov, ki so nam danes dostopni, lahko tako sklepamo. Zato je predlagal selitev podjetja v Avstrijo. Z Josefom Schrollom, generalnim direktorjem investicijskih skladov Schilling ter Livit, se je dogovoril, da bo vlagal v podjetje s sedežem v Avstriji. Oktobra 2007 je bilo v ta namen ustanovljeno novo podjetje BIA Separations GmbH, ki je pridobilo 100 odstotkov delnic slovenskega podjetja BIA Separations.

Schilling je vložil kapitalsko naložbo v višini dveh milijonov evrov. Ustanovljen je bil tudi nov nadzorni odbor, tako imenovani odbor delničarjev. Za predsednika je bil izvoljen Krejs, vendar pa je Matzka zahteval, da ima podjetje dva generalna direktorja, Krejsa in mene. Krejsu ni zaupal.

In imel je dober razlog, kajne?

Pridemo do tja. Skratka, ostati sem moral tudi generalni direktor BIA Slovenija. Odbor delničarjev se je strinjal, da je Krejs odgovoren za novo financiranje, jaz pa kot imetnik ključnega znanja za razvoj tehnologije in prodaje. Schroll je dobil mesto opazovalca v nadzornem svetu in presenetljivo izbral Krejsa za svojega zastopnika. Takrat drugi člani nadzornega sveta še niso vedeli, da je Krejs, hkrati predsednik in zelo dobro plačani generalni direktor BIA Avstrija, tudi partner Schrollove skupine Schilling in tudi od njih dobro nagrajen.

Konflikt interesov?

Očitno navzkrižje interesov in začetek smrtonosnega posla, ki je privedel do stečaja BIA Avstrija. Ker dva milijona evrov lastniškega kapitala nista bila dovolj za razvoj podjetja, sta se Krejs in Schroll dogovorila, da bosta podjetje dodatno podprla s posojili tveganega kapitala.

Krejs je od nadzornega odbora dobil odobritev za podpis takšnih posojil tveganega kapitala s Schrollom; skladov Schilling in Livit. Vendar pa Krejs nadzornega odbora ni obvestil niti o morebitnih tveganjih niti o ozadju, ki se je kasneje izkazalo za pranje denarja. Podpisane pogodbe je pred drugimi člani nadzornega odbora skril.

Posojila, ki jih je zagotavljal Schroll, so bila namreč zelo draga in jih je bilo običajno treba vrniti v enem letu. A iz finančnih poročil bi moralo biti Krejsu in Schrollu zelo jasno, da posojil ni mogoče vrniti, kar pa je očitno zelo dobro služilo njunim ciljem. Po eni strani sta lahko oprala denar, po drugi strani pa podjetje pahnila v prezadolženost.

Krejs nadzornega odbora ni obvestil niti o morebitnih tveganjih niti o ozadju, ki se je kasneje izkazalo za pranje denarja. Podpisane pogodbe je pred drugimi člani nadzornega odbora skril.

Zakaj nihče v nadzornem odboru ni posumil, da s posojili nekaj ni v redu?

Ker je Krejs te smrtonosne pogodbe o posojilih tveganega kapitala hranil stran od podjetja, na svojem domu. Šele leta 2013 jih je od njega zahteval novi finančni direktor Martin Wodak. V začetku leta 2013 je med drugim odkril, da je podjetje Schillingu vrnilo 550.000 evrov veliko posojilo pred zapadlostjo, kar je bilo v nasprotju s pogodbo in tudi v nasprotju z avstrijsko zakonodajo glede tovrstnih tveganih kreditov. Vračilo pa je zahteval – Krejs.

Kako se je na odkritje odzval Krejs?

S podkupovanjem. Kot sem dejal – v začetku leta 2013 me je v imenu Schrolla večkrat obiskal in mi ponudil štirikrat do petkrat višjo plačo za kooperativnosti glede Schrollovih posojil tveganega kapitala. Ponudbo sem seveda zavrnil ter o tem obvestil druge člane nadzornega odbora, kar je vodilo v zamenjavo Krejsa.

Še več, čeprav naj bi kapitalske naložbe multinacionalk JSR leta 2011 in SDK leta 2012 v višini deset milijonov evrov strogo uporabili za nadaljnji razvoj podjetja, je Krejs zahteval, da se del naložbe uporabi za odplačilo posojil družbi Schilling oziroma Livit.

Do 1. marca 2013 je bilo odplačanih več kot tri milijone evrov posojil tveganega kapitala, čeprav bi moralo biti Krejsu kot finančnemu direktorju podjetja, Schrollu kot delničarju in ponudniku posojil tveganega kapitala ter Dubskemu, odvetniku podjetja, ki sta ga izbrala Krejs in Schroll, jasno, da je to nezakonito in bi vodilo v insolventnost. Predvsem bi moral Dubsky opozoriti Krejsa in Schrolla ter me obvestiti, da se posojil tveganega kapitala ne sme odplačevati, če je družba v likvidnostnih težavah, temveč jih je treba pretvoriti v kapital.

Šlo je torej za namerno finančno izčrpavanje podjetja?

Drži, z idejo pripraviti vse, da prevzamejo nadzor nad podjetjem. Danes upniki družb Schilling/Livit trdijo, da niso prejeli nobenega denarja. Toda kje so vrnjeni trije milijoni evrov? Šlo je za Schrollovo pranje denarja, ki ga je že preiskovala tudi policija v Moedlingu.

Zaradi teh dejanj je Krejs izgubil verodostojnost in zaupanje večine članov nadzornega odbora. Sredi leta 2013 je moral odstopiti s položaja finančnega direktorja in generalnega direktorja, kasneje pa ga je nadzorni odbor zamenjal tudi kot predsednika nadzornega odbora.

Odgovornost za BIA Avstrija sem takrat, sredi leta 2013, moral prevzeti sam. Finančni položaj sem skušal rešiti s pomočjo podjetja tveganega kapitala Smart Capital z Dunaja, ki je bilo pripravljeno vložiti tri milijone evrov lastniškega kapitala. A po predstavitvi pisma o nameri mi je Krejs zagrozil, naj ne podpišem nobenega posla s Smart Capital, češ da ima Schroll ekskluzivno pravico do zagotavljanja instrumentov tveganega kapitala. Še eno presenečenje, ki ga drugi člani nadzornega odbora niso poznali.

Ste ubogali Krejsa?

Nisem. A sklepam, da sta Krejs ali Schroll – ali pa oba – najverjetneje obiskala Smart Capital in blokirala posel. Sva pa skupaj z Emmerichom Zoechbauerjem kot novim predsednikom nadzornega odbora začela iskati nove vlagatelje. Nihče ni hotel vlagati brez zagotovila, da se lastniški krediti Schilling/Livit pretvorijo v lastniški delež. Zato sva poskusila podjetje prodati. Maja 2015 sva končno našla kupca, ki je bil pripravljen kupiti celotno podjetje za 65 milijonov evrov. Rešitev, ki je omogočila poplačilo vseh upnikov in bi nagradila vse investitorje.

Skrbni pregled se je kmalu začel in konec junija 2015 je Zoechbauer na seji upravnega odbora poročal o možnosti prodaje podjetja za 65 milijonov evrov, kar je upravni odbor sprejel.

Krejs in Schroll najbrž nista kar odnehala.

Daleč od tega. Samo dva tedna pozneje je Schroll od mene zahteval sklic izredne skupščine, na kateri bi ponudil kapitalsko naložbo v višini 1,5 milijona evrov in pretvorbo vseh tveganih posojil v kapital. Na skupščini 12. avgusta 2015 večina delničarjev Schrollovega predloga ni sprejela. Zahteval je namreč več kot 75 odstotkov družbe kot nadomestilo, to pa je precej več, kot bi bilo ustrezno glede na takratno vrednost družbe. Pogoltnost, s katero bi opeharil vse druge vlagatelje.

Družbo sem nato skušal zaščititi s takojšnjim sklicem nove skupščine 3. septembra 2015. Predlog družbi Schilling in delničarjem je bil, da vsa tvegana posojila Schilling/Livit pretvorijo v kapital pod pogoji, na katere je pristal zadnji investitor, multinacionalka SDK iz Japonske.

Niti Schroll niti nihče od njegovih predstavnikov se te skupščine ni udeležil, sam pa sem moral takoj začeti postopek prisilne poravnave. Ta se je začela 15. septembra 2015 v Eisenstadtu v Avstriji. Za stečajnega upravitelja je bil imenovan Michael Wagner.

V njegovi pisarni je potekalo več sestankov, na katerih sta bila poleg mene prisotna tudi predsednik nadzornega sveta Zoechbauer in predstavnik največjega lastnika Matzka. Vsi smo se strinjali, da bo Wagner od Schillinga zahteval vrnitev nezakonito vrnjenih 550.000 evrov. Prav tako je bilo dogovorjeno, da posojila tveganega kapitala ne bodo priznana kot posojila, temveč bo Wagner zahteval, da se pretvorijo v lastniški kapital. S tem bi bilo mogoče prisilno poravnavo enostavno ter uspešno zaključiti, podjetje pa bi bilo likvidno in bi lahko še naprej raslo.

A Wagner je 9. novembra 2015 na sodišču, sklepam, da v dogovoru s Schrollom, spremenil vse ključne dogovore. Vsa posojila tveganega kapitala je priznal kot običajna bančna posojila, pri čemer Schroll sploh ni imel dovoljenja avstrijskih organov za plasiranje posojil, ki niso namenjena tveganemu kapitalu. Wagner je s tem dejanjem povzročil nepopravljivo škodo vsem upnikom in delničarjem družbe avstrijske družbe.

Omenjali ste, da vam je sodnik grozil, da boste pristali za zapahi med migranti in begunci.

Tako je, drugo presenečenje se je zgodilo 15. februarja 2016. Wagner je na sodišču v Eisenstadtu lažnivo trdil, da mu nisem predložil zahtevanih dokumentov. Sodnica Scheidl, ki jo je Wagner med sestankom večkrat poimenoval kar »Shatzi« (ljubkovalni izraz za 'draga'), pa mi je zagrozila, da me bo zaprla skupaj z migranti in begunci, če ne izpolnim vseh Wagnerjevih zahtev, torej tudi nezakonitih in škodljivih.

Ker sem vztrajal, da sem poslal vse, kar je Wagner zahteval, je ta obljubil, da bo v 24 urah predložil seznam zahtevanih dokumentov, ki naj mu jih ne bi posredoval. Seznama do danes ni predložil.

Sodnica Scheidl, ki jo je Wagner med sestankom večkrat poimenoval kar »Shatzi« ('draga'), mi je zagrozila, da me bo zaprla skupaj z migranti in begunci.

Torej sprega stečajnega upravitelja, sodnika in Schrolla.

Tako je. Aprila 2016 je Wagner brez mojega soglasja družbo BIA Separations GmbH, torej avstrijsko družbo, poslal v stečaj. Ker je ta slovenskemu podjetju dolgovala več kot tri milijone evrov, je s tem povzročila finančne težave slovenskega podjetja. Bančni računi družbe BIA Slovenija so bili v začetku leta 2016 blokirani tri mesece. Kot generalni direktor sem bil dolžan razglasiti insolventnost in pripraviti načrt prestrukturiranja. Vrednost podjetja je ocenila družba Deloitte, plan potrdila družba PIT Revizija, dodatno ga je preverila tudi finančna pooblaščenka sodišča. Avgusta tega leta je sodišče v Novi Gorici dovolilo začetek prisilne poravnave.

V skladu z načrtom prestrukturiranja bi bile banke poplačane v višini 100 odstotkov plus odstotek obresti, navadni upniki pa 80-odstotno. Vsi upniki so imeli možnost pretvoriti svoj dolg v kapital. K vlaganju so bili povabljeni tudi delničarji in morebitni novi vlagatelji. Vse to je bilo Wagnerju zelo dobro znano.

Namesto da bi Wagner zavaroval svoj 75,01-odstotni delež v BIA Slovenija ter pomagal do uspešne sanacije, je Wagner od sodišča v Novi Gorici vztrajno zahteval, da BIA Slovenija pošlje v stečaj. Vse v skladu s Schrollovim načrtom »NewCo« (novega podjetja).

Ker Schrollovega scenarija »NewCo« nisem bil pripravljen podpreti, me je Wagner preko avstrijskih sodišč začel obtoževati različnih domnevno kriminalnih dejanj, da bi popustil in sodeloval pri njihovem nezakonitem poslu. Doslej se je že šest primerov končalo oprostilno, sedmi še poteka. Sam pa sem proti Schrollu, Wagnerju ter Hureku (slamnatemu posredniku) avgusta lani vložil ovadbo zaradi podkupovanja ter groženj, pripravljam pa še novo ovadbo na podlagi dokumentov, ki smo jih pridobili v zadnjem času.

Je pa sodišče v Novi Gorici maja 2018 končno potrdilo načrt prestrukturiranja in sledila je uspešna zgodba.

Wagner je v vseh postopkih naredil ogromno napak. Sodišče v Eisenstadtu zato zdaj poskuša prikriti njegovo slabo delo ter napake z zelo pristranskimi odločitvami. Očitno obupani Wagner zdaj napada tudi slovenska sodišča z zasmehljivimi ter podcenjevalnimi izjavami. Argumentov mu je zmanjkalo. Zadnja ura bije.

Očitno obupani Wagner zdaj napada tudi slovenska sodišča z zasmehljivimi ter podcenjevalnimi izjavami. Argumentov mu je zmanjkalo. Zadnja ura bije.

Očitno jih zelo boli, da jim ni uspelo prevzeti podjetja, saj je bilo podjetje leta 2020 za 320 milijonov evrov prodano nemškemu Sartoriusu. Nazadnje vendarle zgodba o uspehu, mar ne?

Človek obrača, Bog obrne!

(D215, 19-24)