Moj glas za življenje

Nedeljsko izrekanje na zakonodajnem referendumu o ZPPKŽ bo posebno. Ne vem, da bi imeli v samostojni Sloveniji kdaj priložnost odločati o tako pomembni in daljnosežni temi, kot je medicinska pomoč pri samousmrtitvi. Kliče po številnih etičnih, moralnih, filozofskih in verskih premislekih. 

Premisleki se vrtijo okoli kardinalne vrednote in najpomembnejše pravice, brez katere bi bile ostale človekove pravice, na čelu s človekovim dostojanstvom, prazne in iluzorne. Gre za vprašanje življenja in njegovega konca. In gre za vprašanje, kdo razpolaga s to najvišjo vrednoto – brez katere tudi človekovega dostojanstva ni, kot ni človekove svobode, samouresničitve, veselja, žalosti, upanja in sreče. Ustavna norma, da je človekovo življenje nedotakljivo, je zato stara, kot je stara naša civilizacija. Peta zapoved dekaloga se glasi »Ne ubijaj!«. Zato sta tako v judovstvu kot v krščanstvu samomor in pomoč pri njem prepovedana (Talmud, Bava Kamma 91b; Korinčanom, 6,19–20). Judovsko-krščanska morala je skozi zgodovino močno vplivala na oblikovanje splošno sprejetih moralnih in etičnih norm, ki so usmerjale tudi pravne norme – pravo brez moralno-etične zasidranosti ne bo referenčna točka pravnih naslovnikov, zato ne bo vodilo k normativni integraciji in družbeni koheziji.  

Hipokratova prisega iz davnega petega stoletja pred našim štetjem v točki pet pravi takole: »Prisežem, da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel.« Varovati življenje je osrednje etično vodilo zdravniškega poklica. Vsak zdravnik ga mora vklesati v svoj poklicni in življenjski credo. Brez te samoumevne zapovedi zdravniškega poklica ni. Od nje so odstopali le posamezni poklicni izrodki v času nacizma. Vem, da imajo zdravniki vest kot notranji odsev zapovedi zdravniške etike. In ta vest jim preprečuje razgradnjo etičnega temelja poklica. Zato verjamem, da se bodo zdravniki množično sklicevali na ugovor vesti, če bi zakon stopil v veljavo, ter ga s tem abortirali, še preden bi zaživel. 

Življenje je nedotakljivo 

Vsi vemo, da človeško življenje nima cene, da ni denarja niti drugih dobrin, ki bi ga mogle odtehtati. Edino opravičilo je situacija, ko se s smrtjo rešujejo druga življenja, ko se v resnici bori za življenja. A tudi v takem primeru – kot priča zadeva, ko je nemško zvezno ustavno sodišče presojalo ustavno skladnost zakona, ki je predvideval možnost sestrelitve ugrabljenega letala, če bi obstajala resna nevarnost, da bi bilo uporabljeno za ogrožanje številnih drugih življenj, in če takšne grožnje ne bi bilo mogoče odvrniti na drug način – velja zapoved »Ne ubijaj!«. Nemško ustavno sodišče je zato možnost sestrelitve zavrnilo. Zavrnilo, ker bi usmrtitev potnikov pomenila sredstvo za rešitev drugih, kar pomeni, da bi njihova življenja, njihovo človeško dostojanstvo zavestno žrtvovali in jih s tem popredmetili. Tehtanja tu ni, nemško ustavno sodišče je to metodo kategorično zavrnilo (1 BvR 357/05 z dne 15. 2. 2006).  

Zato kratko: človekovo življenje je nedotakljivo, je absolutna vrednota. »Locus classicus« tega spoznanja je Kantova trditev, da imajo človeška bitja dostojanstvo, ne pa cene. Človek je cilj sam po sebi in ne sredstvo za dosego nečesa drugega. Ker je torej človek cilj sam po sebi, njegova inherentna vrednost ne more biti odvisna od ničesar drugega – ni odvisna niti od tega, ali oseba v svojem življenju uživa, ali je družbeno koristna, ali pa je družbi v breme. Vsako življenje je neprecenljivo, naj gre za življenje bogataša, reveža, mladega, ostarelega, zdravega, bolnega, srečnega, trpečega. Kratko malo, obstajamo, in ker obstajamo, imamo vrednost, neprecenljivo vrednost. Zato nismo sredstvo, tudi če bi s smrtjo rešili življenja drugih ljudi, kot bi jih smrti itak zapisani potniki v ugrabljenem letalu, če bi nemški ustavni sodniki prižgali zeleno luč zakonu, ki je predvideval sestrelitev. Pa niso. Niso, ker je človek cilj in ne sredstvo.  

Ker človek ne sme z drugimi ravnati kot s sredstvom za dosego svojih ciljev, tudi sam ne sme ravnati s seboj kot s sredstvom. Tudi sami moramo spoštovati svojo inherentno vrednost. Večtisočletne judovsko-krščanske verske zapovedi imajo svojo globoko moralno utemeljitev tudi v Kantovi moralni filozofiji. Človek ni sredstvo – in ker sem človek, tudi sam sebi ne smem biti sredstvo.  

Zapoved 17. člena ustave o nedotakljivosti človeškega življenja zato razumem tako, kot se glasi, torej absolutno. Ker je človekovo življenje nedotakljivo, to pomeni, da ima vsak človek neodtujljivo pravico do naravne smrti. V to pravico ni dovoljeno posegati – niti na željo njenega nosilca. Še kako prav ima Komentar Ustave RS, ko pravi, da je ni mogoče prenašati niti se ji odpovedati (Blaž Ivanc, v Matej Avbelj, Komentar Ustave Republike Slovenije, r. št. 12). Zato tudi ne obstaja pravica do smrti, ali kot je reklo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Pretty zoper Združeno kraljestvo (2346/02) brez izkrivljanja jezika, pravice do smrti ni mogoče izvesti iz pravice do življenja. Smrt je namreč diametralno nasprotje življenja. Spet se lahko samo strinjam s stališčem v že omenjenem komentarju, da pravica do življenja posamezniku ne daje »razpolagalne« pravice nad svojim življenjem, ki bi npr. državo obvezovala, da mu pomaga pri samomoru. Ustava namreč zahteva enako vrednotenje življenja vseh posameznikov in kategorično nasprotuje pojmovanju človeka kot sredstva. Pravice do življenja ni mogoče razveljaviti niti v vojnem in izrednem stanju. Ko gre za evtanazijo ali za zdravniško asistiran samomor, tudi splošna omejitvena klavzula iz tretjega odstavka 15. člena ustave po naravi stvari ne pride v poštev. Po tej določbi so človekove pravice omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Pri asistiranem samomoru ali pri evtanaziji pa nič od tega ne pride v poštev. Ustava v 17. členu takega ali drugačnega zakonskega pridržka kratko malo ne predvideva. Da bi bila evtanazija ali asistirani samomor nujna za uresničevanje pravic drugih, ali še huje, da bi bila v javnem interesu, pa lahko pade na pamet le sprevrženi pameti Tretjega rajha. 

Človek je cilj sam po sebi in ne sredstvo za dosego nečesa drugega. Ker je torej človek cilj sam po sebi, njegova inherentna vrednost ne more biti odvisna od ničesar drugega – ni odvisna niti od tega, ali oseba v svojem življenju uživa, ali je družbeno koristna, ali pa je družbi v breme. 

Zdravstveni in sociološki kontekst 

Končno je treba upoštevati še slovenski zdravstveni in sociološki kontekst: katastrofalno stanje zdravstvenega sistema, nedelujočo dolgotrajno oskrbo, čakalne dobe za sprejem v DSO, težave s paliativno oskrbo, ki je odvisna od vsakoletne politične volje izvršilne oblasti, in vpliv vsega tega na bolnikovo odločitev za samousmrtitev. Vprašajmo se, ali lahko v takem kontekstu še govorimo o svobodni in pristni volji brez kakršnihkoli pritiskov, kar je nosilna predpostavka za odobritev PPKŽ, še posebej ko je druga predpostavka, da pacient doživlja neznosno trpljenje. Je volja nekoga, ki je v stanju neznosnih bolečin in brezupa, res pristna in svobodna, ali pa je prav zaradi stanja, v katerem je, izkrivljena? Si tak bolnik res želi smrti, ali bi rad samo, da bolečine prenehajo, se vsaj zmanjšajo? Ali morda bolj kot po smrtonosni učinkovini v svojem telesu ne hrepeni po človeški bližini in toplini, po ljubezni? Bi se, če bi mu bilo to zagotovljeno, še vedno odločil za smrt? Ne verjamem. In ker ne verjamem, tudi ne verjamem v načelno možnost izpolnjenosti bolnikove pristne volje, take, ki je »brez kakršnekoli preslepitve, sile, grožnje ali drugih oblik prisile«. Družba, ki takemu človeku ponudi smrt kot edino alternativo trpljenju, ne da bi mu zagotovila paliativno nego, ljubezen in človeško toplino, je moralno kapitulirala.  

Zato me verski, moralno-filozofski, ustavnopravni in zdravorazumski razlogi v en glas prepričujejo, da glasujem proti ZPPKŽ. In bom tako tudi glasoval. Na tem referendumu se ne bomo izrekali o podpori tej ali oni politiki, o levi ali desni, še najmanj o podpori ali nepodpori obstoječi politični oblasti. Ne, izrekali se bomo o temeljnem vrednotnem vprašanju, o vrednoti življenja.  

Na tem referendumu se ne bomo izrekali o podpori tej ali oni politiki, o levi ali desni, še najmanj o podpori ali nepodpori obstoječi politični oblasti. Izrekali se bomo o temeljnem vrednotnem vprašanju, o vrednoti življenja.  

(D227, 22-23)