Nekdanji zagovornik evtanazije Theo Boer: »Motil sem se«

Prva država na svetu, ki je legalizirala evtanazijo, je bila leta 2002 Nizozemska. Tudi tam se število primerov tovrstnih usmrtitev z leti drastično povečuje. Med sodelujočimi v postopkih je bil v prvih letih tudi strokovnjak za etiko zdravstvene oskrbe Theo Boer, ki pa je danes med najglasnejšimi kritiki evtanazije. 

Od začetnih 2.000 primerov se je število primerov evtanazije na Nizozemskem v dvajsetih letih povzpelo na več kot 7.500, ocene pa kažejo, da je še dodatnih 15 odstotkov primerov v t. i. sivi coni in ostane neprijavljenih. Na ta način, podobno kot v Kanadi, danes umre najmanj vsak dvajseti Nizozemec, je v poročilu za Evropski parlament pred časom opozoril Theo Boer. 

V prvih letih je bila evtanazija na Nizozemskem dopustna pri terminalno bolnih in duševno zdravih odraslih. Danes pa praksa vključuje tudi kronične bolnike, invalide, duševno bolne in celo otroke od enega do enajstega leta. Oblasti razmišljajo še o širitvi na starejše osebe brez medicinske diagnoze. 

»Diskriminacija« 

Ne glede na restriktivnost tovrstne zakonodaje po posameznih državah (prispevek Thea Boera se je nanašal na uvajanje asistiranega samomora v Veliki Britaniji) se v državah sčasoma zgodi podobno.  

»Zakaj bi evtanazija veljala samo za terminalno bolne, ki imajo dostop do vedno večjega nabora paliativne oskrbe in katerih trpljenje bo relativno kratko, medtem ko lahko kronični bolniki trpijo intenzivneje in dlje? Zakaj izključevati duševne bolnike, trpljenje katerih je res srce parajoče? Zakaj je asistirana smrt dovoljena le ljudem, ki trpijo zaradi bolezni, ne pa tudi tistim, ki trpijo zaradi nepopravljivega občutka nesmisla, odtujenosti, osamljenosti?« 

Vse te pravne dileme v prispevku za Evropski parlament navede Boer in doda, da v svetu ni niti ene jurisdikcije, ki dopušča neko obliko asistiranega samomora, pa se praksa skozi leta ne bi razširila. Razlika je le v hitrosti. Povpraševanje je večje in narašča hitreje, ko postopek izvede zdravnik, kot ko je bolnik glavni akter svoje smrti. 

Še več samomorov 

Podatki pa na Nizozemskem kažejo še en trend. Motili so se tisti, ki so domnevali, da bo asistirano umiranje zmanjšalo število nasilnih samomorov. Nasprotno. V obdobju med letoma 2007 in 2021, ko se je odstotek evtanazije v skupni umrljivosti povzpel z 1,6 odstotka na 4,6 odstotka, se je kar za četrtino povečalo tudi število samomorov, in sicer z 8,3 samomora na 100.000 ljudi leta 2007 na 10,6 leta 2021. 

Pravna pomoč pri umiranju ima tako bistveno širše razsežnosti za družbo od usmrtitve izključno terminalno bolnih. »Potiska nas v smer obupa, v katerem se smrt vse bolj dojema kot resna rešitev za trajno in nerešljivo odvisnost od oskrbe, za osamljenost, staranje in občutek nesmisla. V tem procesu pa se spodkopava človeška odločenost, da prenese oziroma se spopade z resnimi in na videz neznosnimi stiskami,« pojasni nizozemski strokovnjak. 

V prvih letih je bila evtanazija na Nizozemskem dopustna pri terminalno bolnih in duševno zdravih odraslih. Danes praksa vključuje tudi kronične bolnike, invalide, duševno bolne in otroke od enega do enajstega leta.  

Stres izbire 

Ne nazadnje takšna zakonodaja državljane, ki se znajdejo v težavnih okoliščinah, potiska v dilemo, ali bodo prosili druge, naj jim pomagajo, ali ne. Na Nizozemskem se je te dileme oprijel izraz »stres izbire«. »Videl sem dobesedno na stotine poročil o evtanaziji, v katerih je bila želja po zaščiti sorodnikov pred agonijo, ki bi jo občutili ob opazovanju njihovega trpljenja, in pred bremenom dolgotrajne oskrbe eden od razlogov, če že ne bistveni razlog, da so zaprosili za asistirano smrt,« opozarja. 

»Nekoč sem verjel, da je mogoče regulirati in omejiti ubijanje na terminalno bolne duševno sposobne odrasle, ki jim ne ostaja več kot šest mesecev življenja. Verjel sem tudi, da bi s tem drznim korakom lahko regulirali samomore in smrt na način, da bi omejili najbolj znane primere ljudi, ki so končali življenje na ta način. Motil sem se,« prizna nizozemski strokovnjak. 

(D227, 17)