France Prešeren (9/12): »Sem dolgo upal in se bal ...«

Prešeren je bil dolgo časa zamolčan. Ko so izšle njegove Poezije, bogata zbirka tako rekoč vseh njegovih najpomembnejših pesmi – razen Zdravljice – je naš veliki pesnik pričakoval, da bo šlo to dobro v prodajo. Zbirko so natisnili v za tedanje razmere veliki nakladi, 1.200 izvodov. A se je pri tem močno uštel.

Tako rekoč vsaka oblast si želi, da bi jo umetniki hvalili, se ji dobrikali in peli slavospeve. Kot po pravilu so prav umetniki ponavadi kritični do trenutne oblasti, po drugi strani pa pričakujejo vsaj nekaj drobtinic z njene mize. To navadno ne gre skupaj. Umetniki imajo še posebej kritičen odnos do preteklih dogodkov, ki jih lahko končno vendarle prikažejo v pravi luči. Od oblasti je tudi veliko odvisno, ali umetnika sprejme ali ga porine na rob družbe.

Srečno leto 1846

Leta 1846 je našega največjega pesnika doletela dvojna sreča. Oblasti so ustregle njegovi prošnji, da je končno le dobil samostojno pisarno, z Dunaja pa je dobil tudi uradno dovoljenje za izdajo Poezij. Odločil se je, da samostojno odvetniško pisarno odpre v Kranju, torej na Gorenjskem, ne predaleč od svojega rojstnega kraja Vrbe. Več težav pa je imel z izborom pesmi, ki naj bi bile v zbirki.

Razmišljal je verjetno takole. Pesniška zbirka mora prikazati vso njegovo dolgo pesniško pot od prepesnitev ljudskih pesmi do mladostne poezije, mladeniških poskusov, balad in romanc, gazel, trioletov in zbadljivih napisov pa vse do dveh osrednjih pesnitev – Sonetnega venca in epa Krst pri Savici. V Poezijah naj bodo soneti, napisani v spomin prijateljem ob smrti, morda tudi kak nemški sonet.

Pri tem je imel nekaj težav s pisavo, saj se je prav v njegovem času spreminjala. Poleg tega so bile mnoge pesmi raztresene po različnih časopisih in almanahih, od Ilirskega lista do Kranjske čbelice ter po Kmetijskih in rokodelskih novicah. Dolgo časa je premišljeval tudi o motu celotne zbirke. Ko je prišel do spoznanja, da sta ga ves čas spremljala tako upanje kot strah, je to prelil v kratko štirivrstičnico, ki je povedala vse. Pravzaprav sta upanje in strah sestavni del vsakega človeka, sam se od drugih razlikuje samo v tem, da zna to povedati v vezani besedi.

Pesniško zbirko mu je natisnil tedaj najbolj znani ljubljanski založnik in tiskar Jožef Blaznik. Izšla je pred božičem leta 1846 z letnico 1847. Veliko izvodov je podaril prijateljem in znancem, v prvem trenutku pa je bilo prodanih le tristo izvodov, kar je bilo za Prešerna precejšnje razočaranje. Zato ni bilo nič nenavadnega, da so potem njegove Poezije prijatelji prodajali celo po gostilnah. Največ izvodov se je prodalo ob njegovem pogrebu leta 1849 in pozneje. Slovenci smo radi taki, da človeka, dokler živi in dela nekaj na videz manj koristnega, gledamo malce postrani, ko pa umre, ga na vse pretege hvalimo in povzdigujemo v nebo.

Slovenci smo radi taki, da človeka, dokler živi in dela nekaj na videz manj koristnega, gledamo malce postrani, ko pa umre, ga na vse pretege hvalimo in povzdigujemo v nebo.

Stritarjeva izdaja

Prvo pravo ovrednotenje Prešernovih pesmi je priobčil šele pesnik Josip Stritar leta 1866. V uvodu v ponatis Poezij je zapisal:

»Kaj je prišlo za Vodnikom – Prešeren! Po prvih poskusih v preprostih pesmicah – dovršena lirika, obenem narodna in umetna. Zastonj bi iskali v literarni zgodovini enake prikazni … Ljubezen je središče, okoli katere se sučejo vsi pesnikovi čuti – središče njegovega pesniškega značaja … Ko bi se sklicevali narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti, kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike: smel bi se mali slovenski narod brez strahu pokazati pred drugimi z drobno knjigo, kateri se pravi: Prešernove Poezije.«

Ker je bil Stritar tedaj – poleg Levstika seveda – najuglednejši kritik in pesnik, in to tako na Dunaju kot v Ljubljani, so tako rekoč vsi drugi začeli postavljati našega največjega ljubezenskega pesnika na najvišji tron.

Prešernova pesem je nato z leti poletela po vsem svetu. Samo Gorenjski muzej in Mestna knjižnica Kranj hranita 120 različnih knjižic oziroma prevodov njegovih pesmi. Od nemščine do angleščine, od španščine do kitajščine, od albanščine do romskega jezika itn. Kakšni pa so ti prevodi, je seveda drugo vprašanje. Kot primer slabega prevoda rad na svojih predavanjih o Prešernu navedem naslednji primer:

»Ko brez miru okrog divjam, prijatlji vprašajo me: kam?«

Nekdo je to v hrvaščino prevedel takole:

»Pitaćete me svi sigurno, kuda lutam tako žurno ...«

Prešernova vera

Prešeren je bil za komunistične in socialistične oblasti zelo primeren tudi zato, ker je bil menda brezverec. Oziroma vsaj svobodnjak, svobodni duh, »frajgajst«. V današnjem norem času bi skorajda rekli, da je bil podporni član Gibanja Svoboda, morda celo kak direktor direktorata za akrostihe. En direktorat več ali manj, to se pač ne bi poznalo. A tudi tu je resnica precej drugačna.

Ko je še študiral na ljubljanskem liceju, je bil eden od njegovih sošolcev Matej Svetličič, poznejši duhovnik oziroma ljubljanski kanonik. Tudi sam je imel nekaj literarnega smisla. Že kot bogoslovec je nameraval izdajati časopis Slavinja.

Verjetno se je Prešeren prav zaradi njega tik pred pridobitvijo samostojne odvetniške pisarne v Kranju preselil v Svetličičevo faro, v šentpetrsko, saj se je zavedal, da je njegov nekdanji sošolec širokega duha in srca. France iz Vrbe je namreč med drugimi papirji potreboval tudi nravstveno spričevalo, in če bi bilo to neprimerno, bi se lahko znova obrisal pod nosom, tako kot se je že petkrat pred tem. Kanonik Svetličič mu je v spričevalo napisal kratko in jedrnato oceno:

»Prešernovo življenje vedno brezhibno.«

Sicer pa je Prešeren o Bogu sam povedal vse v eni sami štirivrstičnici:

»Kar je, beži,

al' beg ni Bog?

ki vodi vekomaj v ne-bo,

kar je, kar b'lo je in kar bo.«

Pa naj si vsakdo sam razlaga te vrstice, kakor hoče.

Pesniška zapuščina

Da se je Prešeren tudi sam zavedal vrednosti svoje pesniške zapuščine, veliko povedo besede, ki jih je izrekel na smrti postelji. Umrl je namreč komaj dobri dve leti po izidu Poezij. Svoji – danes bi rekli partnerki – Ani Jelovšek je povedal besede, ki jih je sicer zapisala Ernestina, Prešernova hči.

»Ne jokaj! Kmalu bom čisto zdrav! Pa četudi bi se mi, preden bi bila moja otroka preskrbljena, kaj zgodilo, upam, ne bosta zapuščena. Boš videla: po moji smrti bo narod spoznal, kaj sem storil zanj! In tudi ti boš tedaj sprevidela, kdo sem … Moji otroci ne bodo sirote!«

Kar se tiče otrok, se to ni zgodilo niti prej niti pozneje. Prva hčerka, ime ji je bilo Rezika, je živela komaj dobrega pol leta. Sin France, ki je menda znal na pamet veliko očetovih pesmi iz Poezij, je umrl star komajda deset let, leta 1855. Ernestina, njegova mala Tinka, je umrla leta 1917 v skrajni revščini.

Preživele pa so prav vse njegove pesmi in pesnitve. Še danes, skoraj 180 let po izidu Poezij, jih komajda dojamemo v vsej njihovi veličini.

Preživele so prav vse Prešernove pesmi in pesnitve. Še danes, skoraj 180 let po izidu Poezij, jih komajda dojamemo v vsej njihovi veličini.

(D190: 50-51)