Golobova vlada poplavljenim obljubljala hiše, danes priznavajo da jim je zmanjkalo denarja za rušitev

Skoraj tri leta po poplavah v Letušu še vedno stojijo prevzeti objekti, ki bi jih morala država odstraniti. Največ strahu med domačini vzbuja Letuš 148, kjer je po njihovih navedbah dostop do poškodovanega objekta še vedno mogoč. Družba za svetovanje in upravljanje, državna družba, ki v imenu Republike Slovenije izvaja del postopkov popoplavne obnove, je ponudbo za rušitev že pridobila, a jo zavrnila, ker je presegala zagotovljena oziroma ocenjena sredstva. Hkrati domačini opozarjajo, da so bile nekatere hiše uvrščene na seznam za rušenje kljub temu, da so jih po poplavah hitro obnovili ali v bivalnih prostorih sploh niso imele vode.

Na levem bregu Letuša se skoraj tri leta po poplavah odpira vprašanje, ki bi ga morala država razčistiti že na začetku obnove. Katere hiše so bile res tako poškodovane, da jih je treba odstraniti, in katere so ljudje lahko obnovili ter v njih še danes živijo. Domačini trdijo, da je država del objektov prehitro uvrstila na seznam za rušenje.

Nekatere hiše so bile po njihovih besedah obnovljene v nekaj tednih, pri nekaterih v bivalnih prostorih sploh ni bilo vode, na teren pa naj ne bi prišli statiki ali gradbeniki, ki bi za posamezno hišo jasno pojasnili, zakaj tam ni več varno živeti. Hkrati se je pri že prevzetih objektih zataknilo še pri osnovni nalogi države. Nevarni objekt Letuš 148 še vedno stoji, čeprav domačini opozarjajo, da je odprt in dostopen vsakomur. Služba Vlade RS za obnovo po poplavah in plazovih pojasnjuje, da je D.S.U. ponudbo za rušitev že pridobil, a jo je zavrnil, ker je presegala zagotovljena oziroma ocenjena sredstva.

Ljudem na terenu je to težko razumeti. Država jim je po poplavah razlagala, da je odstranjevanje hiš potrebno zaradi varnosti. Danes pa nevarna hiša še vedno stoji, ker je bila rušitev predraga in ker se čaka nov krog postopkov.

»Ni prišel noben statik, gradbenik, nihče«

Arčan je prepričan, da država ni opravila dovolj natančne individualne presoje. Po njegovih besedah so hiše na levem bregu Letuša večinoma normalne in primerne za bivanje. Najbolj ga moti, da naj bi država hiše označevala kot neprimerne za obnovo, ne da bi jih po njegovih navedbah pregledali strokovnjaki, ki bi lahko takšno oceno verodostojno utemeljili.

»Da nekdo reče, da je hiša neprimerna za obnovo, je smešno, kajti ni prišel noben statik, gradbenik, nihče,« pravi Arčan. Po njegovem bi morala država pri tako resnem posegu za vsako hišo posebej pokazati, kdo jo je pregledal, kaj je ugotovil in zakaj tam ni več varno živeti. V Letušu pa domačini pravijo, da takšnega odgovora niso dobili.

Arčan opozarja tudi na primerjavo z območjem pri podjetju BSH v Nazarjah, kjer naj bi bilo po njegovih besedah dva do dva in pol metra vode, pa hiše niso bile uvrščene na seznam za rušenje. Pri njih, kjer naj bi bilo vode precej manj, pa naj bi država vztrajala, da hiše niso primerne za obnovo. Še bolj ga moti podatek, da je v naselju po njegovih besedah pet ali šest hiš, ki v bivalnih prostorih sploh niso imele niti centimetra vode. Kljub temu naj bi bile označene kot neprimerne za obnovo in se znašle na seznamu za odstranitev. Zato vladno službo za obnovo po poplavah sprašuje, po kakšni logiki je lahko hiša, v kateri v bivalnih prostorih ni bilo niti centimetra vode, obravnavana kot objekt za rušenje.

Zavarovalnica jih zavaruje, država pa jih odpisuje

Domačini izpostavljajo še eno dejstvo. Arčan pravi, da jih zavarovalnica normalno zavaruje in da naj bi jim omogočila celo višjo zavarovalno vsoto za primer ponovne poplave. Po njegovem to kaže, da ocena tveganja ni tako enoznačna kot jo predstavlja država. Seveda zavarovalniška ocena sama po sebi ne more nadomestiti državnih hidroloških, geoloških in varnostnih presoj. Odpira pa vprašanje, kako je mogoče, da zasebni zavarovalniški sistem pri posamezni hiši ne vidi nepremostljive ovire, država pa jo obravnava kot objekt, ki mora izginiti.

Pri popoplavni obnovi se je veliko govorilo o stroki. V Letušu pa se ljudje danes sprašujejo, katera stroka je dejansko prišla do njihovih vrat, pregledala njihovo hišo, ocenila konstrukcijo, popisala dejansko škodo in jim jasno pojasnila, zakaj tam ne morejo več živeti. Brez takšnega odgovora je zaupanje v postopke težko pričakovati.

Anton Urbanc: »V 14 dneh smo vse obnovili«

Da je zgodba bolj zapletena od državnih seznamov, kaže tudi primer Letušana Antona Urbanca. V Letušu živi že več kot šest desetletij. Kot pravi, prej nikoli niso bili poplavljeni. Leta 2023 je bila voda pri njih približno 20 minut, segala naj bi do roba fasade oziroma okoli pol metra. Hišo in parcelo so po njegovih besedah uredili v približno 14 dneh. Kljub temu da z družino ves čas živijo v njej in je hiša z okolico urejena, je bila ocenjena kot neprimerna za bivanje.

Urbanc tega ne sprejema. Seliti se ne želi. Prepričan je, da takšne vode tam ne bo več dočakal. Ob tem opozarja, da so bili vodotoki po poplavah očiščeni in urejeni. Če bi bili redno vzdrževani že prej, pravi, bi bilo težav manj. Po njegovem mnenju zato ni pravično, da se posledice neurejenih vodotokov rešuje tako, da se ljudi po poplavah pošilja iz domov.

Sodišče je državi že poslalo opozorilo

Domačini niso ostali samo pri besedah. Del prebivalcev se je državnim odločitvam uprl tudi pravno in na upravnem sodišču uspel. To je pomembno, ker kaže, da postopki niso bili tako neproblematični, kot jih je predstavljala država. Bistvo spora je v tem, da država ljudi ne sme seliti zgolj na podlagi splošne ocene območja. Pri tako hudih posegih mora za vsak objekt posebej jasno dokazati, zakaj je odstranitev nujna, zakaj obnova ni mogoča in zakaj blažji ukrepi niso dovolj. Arčan je prepričan, da država tudi v ponovljenih postopkih ne bo uspela. Po njegovih besedah je bila osnovna napaka v tem, da so želeli seliti celotno naselje kot celoto, namesto da bi presojali hišo po hišo. Približno 22 prebivalcev oziroma lastnikov naj bi po njegovih besedah še naprej vztrajalo, da se ne bodo selili.

Za rušitev nevarne hiše ponudba previsoka, država pa znova pojasnjuje postopke

Odgovori Službe Vlade RS za obnovo po poplavah in plazovih razkrivajo, kako zapleten in počasen je postal sistem popoplavne obnove v Letušu. Država je na levem bregu Letuša prek D.S.U. že prevzela 23 stanovanjskih objektov s pripadajočimi zemljišči. Republika Slovenija je bila po njihovih navedbah kot lastnica vpisana tudi v zemljiško knjigo.

Za te objekte je, dokler niso predani Direkciji Republike Slovenije za vode, odgovoren D.S.U. Ta mora skrbeti za pravno in funkcionalno urejenost nepremičnin ter izvajanje investicijskih vzdrževalnih del. Po predaji Direkciji za vode pa odgovornost preide nanjo. Za neprevzete nepremičnine so po pojasnilih službe še vedno odgovorni nekdanji lastniki oziroma posestniki. A prav ta razlaga odpira novo vprašanje, in sicer, če je država del objektov že prevzela, zakaj morajo prebivalci še vedno sami opozarjati na nevarne hiše, zaraščena zemljišča in objekte brez zaščitne ograje.

Najbolj očiten primer je Letuš 148. Domačini opozarjajo, da je objekt nevaren, odprt in dostopen vsakomur. Ker se bližajo šolske počitnice, jih še posebej skrbi, da bi vanj vstopali otroci. Po njihovih besedah dostop do objekta ni z ničimer omejen. Država priznava, da objekt še ni odstranjen. Pojasnjuje, da se pogodbe za rušitve zaradi gospodarne porabe javnega denarja praviloma sklepajo za več objektov znotraj posameznega območja.

Za Letuš 148 je D.S.U. ponudbo za rušitev že pridobil, vendar jo je zavrnil, ker je presegala zagotovljena oziroma ocenjena sredstva. Zdaj naj bi bilo novo povpraševanje za rušitev trinajstih objektov, med katerimi je tudi Letuš 148, izvajalcem poslano v začetku prihodnjega tedna. Za ljudi na terenu to pomeni, da nevarna hiša še vedno stoji, ker je bila prva ponudba za rušitev previsoka, država pa zdaj čaka nov krog postopkov.

Služba za obnovo ob tem navaja, da mora biti objekt, ki ga je vlada določila za odstranitev, odstranjen v enem letu od trenutka, ko Republika Slovenija pridobi lastninsko pravico in posest. Odstranitve v imenu države izvaja D.S.U. Poudarjajo, da aktivnosti potekajo v zakonskem roku. Toda služba v odgovoru ni pojasnila, kdaj je država konkretno pri objektu Letuš 148 pridobila lastninsko pravico in posest, zato ostaja nejasno, ali enoletni rok za odstranitev že teče in kdaj se izteče.

Kdo bo odgovarjal, če se komu kaj zgodi?

Domačine pri objektu Letuš 148 najbolj skrbi prav varnost. Čeprav država pojasnjuje postopke, je za ljudi na terenu ključno nekaj drugega – porušena hiša je odprta, dostopna in nezavarovana. Pred vrati so šolske poletne počitnice, naselje, ki je bilo nekoč vzorno urejeno pa danes spominja na zapuščeno barakarsko naselje.

»Otroci se bodo sigurno igrali. Vemo, kakšni so otroci, to jim bo zanimivo raziskovati. Kdo bo tukaj odgovarjal, če se bo kdo poškodoval ali, bog ne daj, če bo smrtna žrtev?« opozarja Arčan. V odgovoru službe je sicer navedeno, da nekateri nekdanji lastniki v objektih ne prebivajo več, vendar jih še niso izročili v posest državi. V takih primerih naj bi bili za košnjo, vzdrževanje, red in preprečevanje nevarnosti še vedno odgovorni sami. To je lahko pojasnilo za del objektov. Ne more pa pojasniti tistih, ki jih je država že prevzela. Letušani so pri tem jasni in sicer, če je država hiše prevzela, mora prevzeti tudi odgovornost za njihovo varnost. Ne šele po novem povpraševanju, ne šele po naslednji primopredaji in ne šele, ko bo končan še en postopek. Varnost ljudi je bila glavni argument za odstranitve. Zato ne more postati drugotno vprašanje takrat, ko mora država sama plačati rušitev ali zavarovati objekt.

V Rakovljah naj bi postopki tekli, ljudje pa še čakajo

Služba za obnovo pojasnjuje tudi, da je država zaradi posebnih okoliščin v Letušu poleg izplačila odškodnin zagotovila še nadomestne lokacije za 98 objektov v Rakovljah. Tam naj bi trenutno potekala razdelitev zemljišč v sodelovanju z Občino Braslovče in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS, upravičenci pa naj bi že sklepali kupoprodajne pogodbe. A tudi pri tem ostaja razlika med uradnim opisom in občutkom ljudi na terenu.

Služba govori o nemotenem postopku, prebivalci pa skoraj tri leta po poplavah še vedno govorijo o čakanju. Nekateri so ponudbo države sprejeli, a dokončne rešitve še nimajo. Drugi so si vmes našli svoje poti. Naselje pa je ostalo razdeljeno med tiste, ki so odšli, tiste, ki čakajo, in tiste, ki se selitvi upirajo.