Grenlandija, strateški otok, ki lahko reši zahod

Grenlandija je otok, kjer bi EU in Danska že zdavnaj morali začeti izkoriščati naravne dobrine, ki čakajo na uporabo v strateških modernih tehnologijah. EU je bila globoko zatopljena v spanec, medtem ko na njenem ozemlju poteka deindustrializacija; nezavedajoč se, da umira kot industrijska velesila in kot celina z velikim vplivom na premike svetovnih sil. EU je deloma iz sna prebudil ameriški predsednik Donald Trump, ki je napovedoval celo okupacijo Grenlandije. Ne glede na užaljenost in jezo evrokratov se lahko Evropejci Trumpu zahvalijo, kajti Grenlandija bi lahko bila rešilna bilka Evrope.

Podpis trilateralne pogodbe v septembru, potrebna je še ratifikacija

Varnostna pogodba med ZDA, Dansko in voditelji Grenlandije je bila podpisana septembra na sedežu Združenih narodov. Trump je sicer izjavil, da daje pogodba ZDA permanentno kontrolo nad grenlandsko varnostjo, čeprav to ne drži povsem. ZDA imajo dovoljenje za stalne vojaške baze, dostop do ozemlja in dovoljenje za prelete letal. Baze lahko ustanavljajo ali uporabljajo tudi zaveznice NATA. Toda Grenlandija ima še vedno ozemeljsko in politično suverenost. Pogodba še utrjuje možnost Grenlandije, da sprejema lastne in suverene odločitve o svoji prihodnosti.

Po drugi strani pogodba izrecno prepoveduje, da bi sovražni narodi, torej Rusija, Kitajska, Iran in drugi lahko ustanovili vojaške baze na Grenlandiji. Prav tako sovražne države ne smejo raziskovati, vrtati in investirati v strateške in ključne dejavnosti. Enako ne smejo imeti v večinskem solastništvu podjetja, ki bi bilo vključeno v takšne dejavnosti. Vsaka investicija bo pregledana ločeno, partnerji pa se bodo skupaj odločili, ali gre za sovražno investicijo.

Pogodba izrecno prepoveduje, da bi sovražni narodi, torej Rusija, Kitajska, Iran in drugi lahko ustanovili vojaške baze na Grenlandiji.

Pogodbo morajo ratificirati še domači parlamenti, torej Ameriški kongres, danski Folketing in grenlandski Inatsisartut. Trumpovo oglašanje v družbenih medijih sicer ni v pomoč ratifikaciji, kajti populistične in nacionalistične sile znotraj Folketinga in Inatsisartuta lahko pogodbo celo minirajo, kar bi povzročilo dodatne zaplete. Po ratifikaciji morajo vse tri strani določiti regulativo, ki bo pogoje pogodbe implementirala v praksi. Treba je ugotoviti predvsem, kako bodo obravnavala partnerice in tuja podjetja ter kako se lotiti podjetij, kjer so sovražne države že investicijsko prisotne.

Kitajsko-ruska grožnja, zahod mora obdržati Grenlandijo pod nadzorom

Rusija in Kitajska sta že pred dvajsetimi leti zagnali načrt in proces vpliva za uveljavitev lastnih interesov na Arktiki. Medtem ko sta tako ZDA in EU spali, je Rusija s pomočjo Kitajske zgradila novo impresivno floto ledolomilcev, istočasno pa je posodobila baze na več kritičnih točkah Arktike. Ravno ta grožnja je vzpodbudila ZDA za izgradnjo 'Zlatega ščita' po vzoru izraelskega 'Železnega ščita', ki bi ZDA zavaroval pred nuklearno in balistično grožnjo Kitajske in Rusije. Obe namreč posedujeta velik arzenal nuklearnega orožja, vključno s cestnim mobilnim lanserjem za medcelinske balistične rakete Dongfeng 41(DF-41). Raketa DF-41 ima dolžino 20 m, doseg med 12 in 15 tisoč kilometri ter 10 deljivih bojnih glav s konico samostojnega usmerjanja. Kitajska sicer dela na razvoju modernejše različice DF-61.

Rusija in Kitajska sta že pred dvajsetimi leti zagnali načrt in proces vpliva za uveljavitev lastnih interesov na Arktiki.

Rusija je že pokazala agresivno vedenje proti Aljaski s kršenjem zračnega prostora, prav tako je ruski predsednik že večkrat poudaril, da je bila prodaja Aljaske napaka in da bi moral biti to ruski teritorij. V zadnjih 15 letih sta državi večkrat prišli v spor zaradi otoka Wrangel, kjer je Rusija zgradila vojaško bazo Ušakovskaja z letalsko pisto, barakami, velikimi tanki za gorivo in komunikacijskim centrom. Leta 2016 so namestili radar Sopka-2 z anteno za tri dimenzionalno sledenje dosega 350 km, testiran pa je bil leta 2021 med vojaškimi vajami. To nakazuje, da je Rusija začela militarizirati Arktiko in se pripravlja na širjenje teritorialnega vpliva.

Arktične vodne poti Rusije in Kitajske

Topljenje ledu omogoča nove vodne poti, ki sta jih Rusija in Kitajska že aktivirali. Rusija je zato začela z aktivno modernizacijo naselbin in nove poselitve tako v civilni kot v vojaški sferi. Kitajska je začela investirati v 'Severnomorsko pot', oziroma t. i. 'Polarno svilno cesto', ki jo je zagnal kitajski predsednik Ši Džinping leta 2017 in je alternativna pot, ki bi Kitajsko postavila na zemljevid kot polarno državo. To je seveda sprožilo varnostne zadržke na zahodu, ki je potreboval skoraj desetletje za odgovor na to pereče vprašanje.

Prva ruska iniciativa 'Evrazijska ekonomska unija' (EEU), ki je združila kavkaške države, je bila mišljena kot odgovor na kitajske pritiske glede njenih načrtov v Arktičnem morju in svilni poti, zato se Rusija zaradi strateškega tveganja kitajski pobudi sprva ni želela pridružiti. Ko je nekdanji predsednik Medvedjev obiskal Peking novembra 2017, je ta zavrnil kitajsko pobudo, toda ruski predsednik Putin je še konec istega leta povabil Šija v Moskvo ter podpisal povabilo za kitajsko sodelovanje v izgradnji arktičnih transportnih koridorjev.

Rusko kitajska flota ledolomilcev – odkrivanje redkih zemelj

Lani je Rusija prvič zagnala celotno floto osmih ledolomilcev na nuklearni pogon v Arktičnem morju. Razlog je širitev proizvodnje naftnih in plinskih kapacitet predvsem v terminalih Norilsk Nickel in Jamal LNG, kjer ima večji delež lastništva tudi Kitajska. Letos bo Rusiji na voljo nov ledolomilec Čukotka, Leningrad bo dokončan leta 2028, Stalingrad pa leta 2030. Takrat naj bi bil na voljo še največji ledolomilec Rusija, ki je namenjen celoletni plovbi in bo lahko plul skozi 4 m debelo ledeno odejo. Celoten projekt, vreden 1 mlrd evrov, sicer nekoliko zastaja zaradi sankcij. Rusija je nazadnje pred dvema letoma splovila vojaški ledolomilec Ivan Papanin kot spremstvo za trgovske ladje v Arktičnem morju in je opremljen s 76 mm morskim topom AK-176MA in lanserji za protiladijske rakete Uran in manevrirne izstrelke Kalibr-NK.

Kitajska ima v Arktičnem morju floto petih ledolomilcev, največji med njimi pa je Xue Long 2, ki stalno pluje med morjema Čukči in Beaufort, kar je zelo blizu Aljaski. Ameriška obalna straža in kanadska mornarica zato redno plujeta ob kitajskem ledolomilcu, ki mapira in raziskuje območje. Kitajci so v območje pripeljali še ledolomilec Shen Hai Yi Hao, ki operira z avtonomnimi podvodnimi plovili (AUV) in podvodnimi plovili na daljinsko upravljanje (ROV), ki jih ima v lasti kitajsko podjetje China Ocean Mineral Resources R&D Association (COMRA). Ta ledolomilec deluje pod krinko znanstvenih raziskav, vendar je filipinska mornarica morala posredovati, ko je ta 'raziskoval' v filipinskih teritorialnih vodah.

Militarizacija Arktike

Rusija je pred dvajsetimi leti zagnala militarizacijo Arktike, torej z obnovo oporišč ali celo gradnjo novih baz. Ruska ekonomska situacija in trajajoča vojna v Ukrajini je več ruskih načrtov pomaknila v prihodnost, zato se je Putin obrnil na Kitajsko. Ta je sicer zgradila dodatno floto ledolomilcev, želi pa še posodobiti podmorniško floto, ki bi delovala v Arktiki. Toda Kitajska se sooča s problemom, kajti za dostop do Arktike bi morale podmornice skozi pomorsko ožino med ZDA in Rusijo, pred tem pa še mimo Japonske in ameriških Aleutskih otokov. Japonska je zato začela že pred leti program izgradnje novih ofenzivnih podmornic razreda Taigei, ta mesec pa so splovili sedmo podmornico.

ZDA so ravno tako začele s programom izgradnje novih ledolomilcev, vendar se je zaradi birokratskih ovir in nenadne podražitve programa celoten čas zavlekel za dve do tri leta. ZDA so imele do sedaj le en ledolomilec, v izgradnji pa je 11 novih ledolomilcev Arctic Security Cutter (ASC) in trije Polar Security Cutter (PSC), ki bodo oboroženi z dvema avtomatskima topoma Mk 44 in šestimi mitraljezi Browning M2. Ameriška oborožitev ledolomilcev je nekoliko šibkejša od ruske, vendar ZDA vidijo rusko-kitajske aktivnosti v luči ekonomske ekspanzije. Toda to ne pomeni, da vojaška ekspanzija ne bi sledila ekonomski, zato je treba vedno biti pripravljen na vse scenarije. To so pokazale vojaške vaje Rusije in Kitajske v Beringovem morju leta 2024.

EU nekoliko zaostaja pri pridobivanju novih ledolomilcev. Največ jih gradi Finska in še to večino za ZDA, torej 11 Polarisov iz programa ASC. Finska za svoje potrebe gradi ledolomilec Aino, ki bo nadomestil zastarelega Voimo leta 2029. Finska in Švedska sodelujeta pri izgradnji nove švedske flote ledolomilcev, ki bodo nadomestili zastarele iz 70. let 20. stoletja. Ravno letos so podpisali pogodbo s korejskim HD Hyundai Heavy Industries za izgradnjo enega ledolomilca, ki naj bi ga splovili leta 2029. Lani je Danska napovedala izgradnjo 10 novih vojaških plovil, vključno z novim ledolomilcem, vendar ni jasno, kdaj naj bi bil dokončan. To je sicer nenavadno, glede na željo po upravljanju z Grenlandijo. Nemčija je ravno tako naročila nov ledolomilec Polarstern II, dobila naj bi ga leta 2030, izdelal pa ga bo Thyssenkrupp Marine Systems.

Boj za redke zemlje in energente – zaspana Evropa ogrozi zahod

Aktivnosti Rusije in Kitajske niso le posledica želje po novih trgovskih poteh, ampak gre tudi za raziskovanje novih najdišč energentov in predvsem redkih zemelj. Trump ni načel teme o Grenlandiji iz dolgčasa, ampak zaradi ključnih surovin, ki jih ta poseduje, oziroma skriva v svojih globinah. Evropa je dalj časa tretirala Grenlandijo in Arktiko kot nekakšen 'ekoland', ki je namenjen mirnemu življenju ptic, rib in žužkov. Danska je medtem zagotovila grenlandskim ljudstvom dovolj samostojnosti, da je s tem ogrozila evropske in zahodne interese.

Celotna EU je v svojem zelenem prehodu brez kakršnega koli razmisleka ogrozila ekonomsko in varnostno zgradbo celotne celine, medtem ko je jasno, da ostali svet tega ne upošteva na utopični način, kot si je to zamislil povprečen evrokrat pod vplivom fanatičnih aktivistov in ekologov. To lahko vidimo danes, ko Indija in Kitajska napovedujeta izgradnjo novih elektrarn na premog, medtem ko evropska industrija propada zaradi drage in nestabilne električne energije. Danska je na Grenlandiji celo dovolila vstop državne kitajske družbe Shenghe Resources Holding v projekt Kvanefjeld, torej potencialni izkop redkih zemelj, urana in cinka.

Toda EU nikakor ni premislila, kako bo zeleni prehod deloval, zato se je danes znašla v precepu, ko mora Kitajsko moledovati za vire. Danes smo v situaciji, ko s Kitajske prihajajo polni kontejnerji dobrin, vračajo pa se praktično prazni. Mnoga podjetja, tudi slovenska, so se soočila s težavo, da ne morejo in ne smejo svobodno delovati in razvijati svojih izdelkov, če jim Kitajska tega ne dovoli. V nekaterih primerih, ko je Kitajska zavrnila dobavo redkih zemelj slovenskim podjetjem zaradi novih in inovativnih produktov, je moralo za dobavo moledovati celo slovensko zunanje ministrstvo. Evropa se je spustila v zeleni prehod z načrtom, ki so ga ustvarili evrokrati in eko fanatiki, medtem ko ji redke zemlje ležijo na lastnem ozemlju.

Mnoga podjetja, tudi slovenska, so se soočila s težavo, da ne morejo in ne smejo svobodno delovati in razvijati svojih izdelkov, če jim Kitajska tega ne dovoli.

Redke zemlje na Grenlandiji

Evropske vlade so ovrednotile 60 redkih zemelj, ki so ključne za delovanje moderne ekonomije in produktov. Te se uporabljajo od čipov, polprevodnikov, radarjev, električnih avtomobilov, električnih motorjev, v letalskih in drugih obrambnih sistemih itd. Torej tisti, ki nadzira izkop in rafiniranje redkih zemelj, nadzira tudi proizvodnjo obrambnih in drugih tehnoloških sistemov, ki so ključni za moderno industrijo, tehnologijo in države.

Grenlandija ima po ocenah 36 milijonov ton redkih zemelj in je osma v svetu po rezervah redkih zemelj. Potencialno bi lahko bile zaloge še večje, vendar so ta odkritja odvisna od nadaljnjega raziskovanja. Po nekaterih ocenah naj bi imela druge največje rezerve za Kitajsko. Grenlandija ima morda celo največje zaloge urana na svetu, ki se ga trenutno ne izkorišča, ker je lokalna vlada prepovedala izkop urana. Poleg tega ima ogromne zaloge bakra, volframa, cinka, grafita, zlata, srebra, galija in železa.

Grenlandija ima po ocenah 36 milijonov ton redkih zemelj in je osma v svetu po rezervah redkih zemelj.

Dokazane so ogromne zaloge tantala, cirkonija, zlata, litija, berilija, silicija, bakra, hafnija, niobija, glinenca in kroma na jugu otoka. Na vzhodu so zelo velika najdišča stroncija, titana, cirkonija, barita, antimona, volframa, bakra, vanadija in zlata. Na severu, ki je najmanj raziskan, so velika najdišča titana, cinka, svinca in železa. Ob nadaljnjih raziskavah bi lahko našli še ostale redke zemlje in rudnine, kar pomeni, da bi lahko Grenlandija postala 'zlata jama' in rešitev za evropsko industrijo.

Prihodnost Grenlandije

Nekdo bo nadzoroval Grenlandijo ter njena bogastva in če to ne bo Evropa, potem bodo to ZDA, Rusija ali Kitajska. Za Kitajsko je že misel, da bi izgubila primat in nadzor nad redkimi zemljami, s katerimi izsiljuje cel svet, pogubna. Zato se ne moremo čuditi, da med velesilami nastaja tekma za Arktiko. Za slovenska in evropska podjetja, ki morajo preko zunanjih ministrstev moledovati Kitajsko za dobavo na primer volframa, se morda obeta nov čas če bodo to evrokrati pravi čas dojeli. Le sprašujemo se lahko, kje so bili evrokrati do sedaj, da jih je predramil šele Trump, ki ne glede na odzive Evrope Grenlandijo jemlje smrtno resno, saj je ta ključnega pomena za zahod, Evropo in ZDA.

Nekdo bo nadzoroval Grenlandijo ter njena bogastva, in če to ne bo Evropa, potem bodo to ZDA, Rusija, ali Kitajska.

Za avtohtone prebivalce Grenlandije je jasno, da sami ne bodo mogli upravljati s takšnim bogastvom in bodo ostali z nekom povezani. Naj to ostane EU, vendar mora ta pogojevati povezavo tudi z dovoljenji za rudarjenje brez norih in utopičnih idej o eko rezervatih za žužke.

Avtohtonim prebivalcem Grenlandije lahko z izkopom zagotovimo tako bogato prihodnost, o kateri niso mogli niti sanjati. Namesto da Evropa kupuje rumeno pogačo iz rudnikov v Kongu in Maliju, naj odpre trezor redkih zemelj, mineralov in drugih rudnin na Grenlandiji. Cena izkopa je morda draga, vendar je cenejša od kitajskega izsiljevanja, ki nas je stala mnogih industrij, morda celo varnosti? Grenlandija je prepomembna za našo suverenost, da bi jo prepustili le avtohtonim prebivalcem ali ekologom.