Interventni zakon v zdravstvu nad velike probleme z majhnimi obliži, nepoštenosti pa ostajajo

Slovensko zdravstvo je že desetletja ujeto v zastarele načine delovanja, ki dandanes omejujejo njegovo učinkovitost in preprečujejo sicer velik potencial za razvoj. Gre za kompleksen sistem, ki se ga ne sme lotevati zlahka.

Z novim ministrom je prišlo upanje, da bo končno zdravstvo v dobrih rokah, a je temu upanju sledilo razočaranje ob spoznanju, da je predlagani interventni zakon zgolj impulzivno pospeševanje v napačno smer.

Čeprav dr. Loredanu priznavam iskreno željo po napredku, je za učinkovito modernizacijo slovenskega zdravstva potrebnega veliko več kot dober namen in pozitivne misli.

Problemi in rešitve

Glavna problema sta dva. Prvi je monopol ZZZS, ki še vedno deluje po principu planskega gospodarstva, kjer vnaprej načrtuje koliko posegov bo vsaka ustanova opravljala in koliko bo za njih plačevala - ne glede na kakršnokoli ekonomsko logiko. Rešitev je v odpiranju trga zavarovalnic. Naj več zavarovalnic ponudi svoja zavarovanja, ljudje naj prosto izbirajo. ZZZS pa naj določi minimalen obseg košarice, s čimer preprečimo, da bi zavarovalnice ponujale luknjaste pakete, npr. brez kemoterapije - košarica oz. pravila morajo biti jasno določena.

S tem ustvarjamo izbiro in konkurenco, da se bodo zavarovalnice z boljšo ponudbo trudile dobiti več zavarovancev. Pri avtomobilih deluje: nikogar nisem srečal, ki bi na popravilo avta čakal dve leti.

Drugi problem je centralno upravljanje bolnišnic, s čimer onemogočajo konkurenco med zdravstvenimi ustanovami. Ta togost omejuje avtonomijo zdravstvenih zavodov, da bi sami odločali o kadrovski politiki, plačah in investicijah. Čakanje na navodila ministrstva ne more prinesti napredka. Rešitev je v decentralizaciji upravljanja zdravstvenih ustanov: naj vsak zavod upravlja s svojim denarjem, samostojno sklepa pogodbe z zavarovalnicami in naj konkurira z drugimi zdravstvenimi ustanovami, kdo bo bolj kvalitetno poskrbel za paciente.

Glede na to, da z obljubljenim interventnim zakonom zamujajo več kot en mesec, bi mislili, da so se ga lotili premišljeno in preudarno. Žal niso, ker so v tem času raje menjavali svete zavodov bolnišnic. Bolj kot ne gre za manjše popravke, ki imajo za posledico poglobitev sedanjih težav. Kot je rekel dr. Muževič, bi bilo boljše, če ne bi naredili ničesar.

Pri interventnem zakonu gre za manjše popravke, ki imajo za posledico poglobitev sedanjih težav. Kot je rekel dr. Muževič, bi bilo boljše, če ne bi naredili ničesar.

Pomanjkanje zdravnikov

V našem sistemu primanjkuje cca. 700 zdravnikov in smo pod evropskim povprečjem. Število medicinskih sester pa je nad povprečjem EU, ampak odhajajo iz zdravstva. Največ primanjkuje specialistov družinske medicine, okrog 400. Je pa tudi res, da so tudi druge specializacije deficitarne.

Pomanjkanje specialistov družinske medicine se najlažje vidi, ker ljudje ostanejo brez osebnega zdravnika. Manj očitno je pomanjkanje zdravnikov na sekundarnem in terciarnem nivoju, kjer se pomanjkanje pokaže s postopnim preobremenjevanjem kadra in daljšanjem čakalnih dob na preglede in posege.

Ampak kaj se zgodi s storitvami, ki ne morejo čakati? Kaj se zgodi s pljučnico, s kapjo, s sepso? Takšni primeri končajo na urgencah, kjer morajo zdravniki oskrbeti vsakega pacienta, ne glede na pomanjkanje kadra. Posledično so ta delovišča izjemno naporna in eden glavnih virov izgorelosti, ki ga javnost ne zaznava, a je ravno tako pereč kot pomanjkanje zdravnikov drugod.

Izstop iz enotnega sistema plač je zato nujen korak. Zakaj bi kdo vztrajal v sistemu, ki ga vsestransko omejuje in povrh slabo plačuje? Centralno določanje plač je stvar 20. stoletja. Ideja o enotnem sistemu je bila nekoč ustrezna zaradi kaosa na tem področju, ampak zdaj je čas za korak naprej. Če je plača v osnovi dogovor med delodajalcem in delojemalcem glede na dodano vrednost, ki jo delojemalec prinaša organizaciji, zakaj mora mojo plačo določati sestanek raznoraznih sindikatov in vlade? Vsak zavod naj sam upravlja s svojim denarjem, s čimer bodo tekmovali za pridobivanje in nagrajevanje najboljših kadrov.

Izstop iz enotnega sistema plač je nujen korak. Zakaj bi kdo vztrajal v sistemu, ki ga vsestransko omejuje in povrh slabo plačuje?

Dodatno nagrajevanje in prenos zdravniških kompetenc na medicinske sestre

Namesto, da bi opolnomočili organizacije, da sami najdejo način nagrajevanja kot jim najbolj ustreza, se vlada loteva pomanjkanja zdravnikov s poenostavljenimi rešitvami: kjer ni zdravnikov, daj dodatke. To je poskušal že minister Šabeder, pa ni delovalo. Sedaj bodo ponovno poskusili in pričakovali drugačne rezultate.

Nagrajevanje pa je predvideno za zdravnike in tudi za medicinske sestre, katerim so že l. 2018 in l.2020 dvignili plače. Po novem zakonu bi lahko dobile do 2.000eur mesečnih dodatkov. Poklic je plemenit in potreben, vendar se postavlja vprašanje, ali naj medicinska sestra zasluži 1x več kot zdravnik. Hkrati pa napovedujejo prenos zdravniških kompetenc na medicinske sestre, kar je sila občutljiva zadeva.

V krogih ministrstva za Zdravje obstajajo ljudje, ki aktivno lobirajo za predrugačenje poklica medicinske sestre. Isti ljudje, ki so razvrednotili poklic srednje medicinske sestre z odvzemom kompetenc, redno poskušajo, da bi diplomirane medicinske sestre dodatno obremenili z zdravniškim delom. Tako zdravniki kot medicinske sestre bi se morali skupaj upreti raznemu eksperimentiranju z dvema plemenitima poklicema.

Plačevanje po storitvah je novost, ki na primarnem nivoju obstaja od 01.01.2022. Torej nič novega. Lepo, da bodo s tem nadaljevali, čeprav so vgradili nepoštenost, da smejo koncesionarji in zasebniki vstopiti šele kasneje, ko državno zdravstvo ne zmore več. Zakaj? Če ima zasebnik licenco za opravljanje poklica in ga človek izbira, zakaj ima slabše pogoje? Naj zavarovanec, ki čaka več kot obljubljenih 30 dni, opravi poseg kjerkoli hoče in naj mu ZZZS te stroške povrne. Glede na to, da so obljubili 30 dni do specialista, to ne bi smelo biti problem.

Poleg tega zasebne ustanove za skrajševanje čakalnih vrst ne bodo smele zaposlovati zdravnikov iz javnih ustanov, prav tako ne bodo smeli dobivati dodatkov. V javnem zdravstvu konkurenca ne obstaja in ni profita. Vsak pacient, ki opravi storitev drugod kot v javnem sistemu, razbremenjuje javni sistem. Tukaj jasno proseva program Levice, saj ne gre za kakršnokoli praktičnost, ampak za odkrito sovraštvo do deležnikov, ki so uspešni in jih ne morejo kontrolirati. Če bi porabili vsaj pol toliko časa za rešitve, kot ga porabijo za omejevanje sposobnih, bi bil svet lepši in bolj svoboden.

Če bi porabili vsaj pol toliko časa za rešitve, kot ga porabijo za omejevanje sposobnih, bi bil svet lepši in bolj svoboden.

Posledice drugega reda

Vsak ukrep običajno prinaša želene posledice. Ampak te posledice imajo tudi svoje posledice, t.i. posledice drugega reda.

Kaj bo, ko bo specialist imel nižjo plačo kot mentoriranec specializant? Ali zdravnik nižjo plačo kot njegova medicinska sestra, kar se danes že vsakodnevno dogaja?  Če bo npr. kardiolog ugotovil, da mu pošteno in trdo delo prinaša le več utrujenosti in višji davčni razred, medtem ko daljšanje čakalne vrste ustvarja priložnost za dodatke? Če bo bolnišnični specializant videl, da z vpisom družinske medicine dobi enkrat višjo plačo kot v bolnišnici in bo šel tja - kdo bo pokril manjko v bolnišničnih specializacijah, ki jih ravno tako primanjkuje? Kaj naj naredi specializant družinske medicine, ki že 3. leto specializira brez dodatkov, ko vidi mlajšega kolega, ki zasluži tisoč evrov več na mesec?

Rimljani bi rekli, da se vlada gre "divide et impera" s ciljem skrhati odnose med vejami medicine, da bodo razdeljeni lažje in tišje sprejemali program Levice.

Pravilno bi bilo, da bi bila vsaka specializacija dobro plačana in da bi bila vsaka specializacija omogočala urejen delovni proces in ustrezen strokovni razvoj. Te specializacije naj mladi zdravniki izbirajo glede na to, kje so lahko boljši in bolj srčni zdravniki, ne pa glede na to, kam država namenja več dodatkov.

Minus in minus ne dasta plusa

Govorili so o tudi profesionalizaciji nadzora bolnišnic, kar se lepo sliši. V praksi pa je bil nasploh prvi ukrep ministra zamenjava ne-naših z našimi pod očitno izmišljenim izgovorom o slabem poslovanju. Kako naj zavod dobro posluje, če ZZZS plačuje neekonomske cene storitev, ki jih sami določajo? Drugače povedano: to knjigo boste kupili po ceni 10 evrov in jo boste prodali naprej po ceni 5 evrov. Če delate minus, vas zamenjam zaradi nesposobnosti. Zamenjani boste pa z ljudmi, ki imajo veliko izkušenj z minusi, npr. v svet zavoda UKC Maribor in Onkološkega Inštituta prihaja bivši minister Aleš Šabeder, ki je pri vodenju UKC Ljubljana delal več desetmilijonsko izgubo. Morda pa bosta dva minusa tokrat le naredila plus.

Pod črto

V slovenski zdravstveni sistem je vgrajenih veliko nepoštenosti, ki izhajajo iz osnovnega dizajna sistema v komunistični Jugoslaviji. Takrat so stremeli k popolnemu nadzoru vseh sistemov, kar je danes zastarelo, neučinkovito in preprosto nepošteno. Interventni zakon se loteva velikih problemov z majhnimi obliži, njihovih elementarnih nepoštenosti pa ne odpravlja. Predlagani ukrepi bodo ponekod blažili sedanje težave, ponekod pa jih bodo še potencirali, ker vztrajajo na popolnem nadzoru vseh deležnikov. Kjer popolnega nadzora ne morejo imeti, npr. pri zasebnikih, se porabi veliko resursov za to, da se jih onemogoča in jim nagaja.

Če hočemo slovenski zdravstveni sistem prilagoditi 21. stoletju bo treba ljudem pustiti svobodo. Svobodo, da izbirajo zdravnike, različne bolnišnice, različne zavarovalnice in tudi svobodo, da ustvarjajo učinkovitejše alternative državnim opcijam. Zakaj ne bi ena bolnišnica poskušala A, druga pa B, zasebnik pa nekaj tretjega? Ko bi en uspel, bi mu ostali sledili in bi tako tekmovali v iskanju boljših praks.

S centralnim določanjem ne samo, da ne bo nobenega preboja, ampak pasivno čakanje na navodila ljudi poleni in jih na dolgi rok spremeni v sužnje. Takrat pa bo oblast popolna.