Izigravali smo ZDA, zdaj bi še Evropsko unijo

Potem ko je dal ameriški predsednik Donald Trump evropskim državam jasno vedeti, da ne morejo več računati na varnostni dežnik ZDA pred agresivno Putinovo Rusijo, je na ravni Evropske unije prišlo ne le do hitre streznitve, pač pa do velikopoteznih načrtov za vlaganje v evropsko obrambo. Žal v Sloveniji do streznitve še ni prišlo. 

Ta teden je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen poslancem Evropskega parlamenta predstavila načrt Komisije za ponovno oborožitev Evrope. V skladu z njim naj bi v štirih letih EU za obrambo namenila okoli 800 milijard evrov. Od tega bi Evropska komisija članicam zagotovila 150 milijard evrov ugodnih posojil.  

Nedavno je premier Robert Golob ob zasedanju evropskih voditeljev v Bruslju dejal, da bo morala Slovenija izdatke za obrambo povečati na dva odstotka BDP-ja še pred letom 2030, kot je veljalo do zdaj. Opozoriti velja, da je večina držav zveze Nato pri svojih izdatkih za obrambo do lani že presegla dva odstotka BDP-ja. Za zvišanje porabe najmanj do te meje so se članice zveze Nato dogovorile že leta 2014, da bi zagotovile nadaljnjo vojaško pripravljenost zavezništva. Do takrat so ta delež BDP-ja presegle le tri članice, povod za odločitev leta 2014 pa je bila ruska nezakonita priključitev ukrajinskega polotoka Krima istega leta in širša nestabilnost na Bližnjem vzhodu. Od 2014 do lani je svojo zavezo izpolnila večina od 32 držav članic Nata, Slovenija je ena od osmih, ki je ni. Ne le to, za obrambo smo lani namenili zgolj 1,29 odstotka BDP-ja; od nas je po tem slabša zgolj Španija. Še enkrat poudarimo: povod za zavezo članic Nata leta 2014 je bila tedanja grožnja Rusije, ki si je takrat prvič prisvojila del ukrajinskega ozemlja. Ne glede na to zavezo in še neprimerno večjo varnostno grožnjo, ki jo Rusija predstavlja zdaj, pa smo pri nas načrtovali, da bi dosegli dva odstotka porabe BDP-ja za obrambo šele do leta 2030. Ameriški predsednik Trump glede marsičesa nima prav, a glede neverodostojnosti članic zavezništva, ki še zdaleč ne izpolnjujejo svojih zavez in breme lastne obrambe naložijo drugim, se lahko z njim strinjamo. Le kako lahko Slovenija tako nespametno pričakuje, da bo deležna varnostnih zagotovil v sistemu kolektivne varnosti, če se dobesedno norčuje iz drugih držav?  

Ob tem se pri nas vedno znova oglašajo razni »mirovniki«, češ, zakaj bomo dajali za topove namesto za maslo. Torej za vojsko namesto za zdravstvo, šolstvo, znanost, kulturo … Kot je v Domovini izpostavil ugledni pravnik, profesor dr. Andrej Fink, gre za lažno dilemo. Če namreč nimamo varnosti, tudi vsega naštetega ne bomo imeli. A dolga leta smo izigravali predvsem ZDA kot vodilno državo v Natu. Pred kratkim je vodja poslancev vladne stranke Levica Matej Tašner Vatovec celo javno oznanil, da je z naložbami za dvojno rabo, torej za vojaške in civilne namene, mogoče izigrati (!?) zahteve Nata. Pretekli torek je šel v tej smeri še minister za finance Klemen Boštjančič, ki je na sestanku finančnih ministrov držav članic EU v Bruslju razlagal, da bi za varnost Slovenija lahko porabila tudi del kohezijskih sredstev. Kot pravi, lahko k večji varnosti prispevajo projekti, namenjeni civilni in vojaški rabi, in ne zgolj vojaška oprema. Gre tudi za infrastrukturo. Še malo, pa bo sedanja vlada s tovrstnim »kreativnim računovodstvom« drugim državam predstavljala, da smo v imenu povečanja bojne moči Slovenske vojske zgradili kakšno kolesarsko stezo, obvoznico, most, tretji pas kakšnega avtocestnega odseka. ZDA v zvezi Nato takšnih partnerjev, kot smo mi, kot kaže, ne bodo več trpele, veliko vprašanje pa je, kdo bi nas s tem nedostojnim odnosom sploh spustil v kakšen drug sistem kolektivne varnosti, če do njega pride. Na koncu bomo z balkanskim izigravanjem izigrali sami sebe. 

Kdo bi nas s tem nedostojnim odnosom sploh spustil v kakšen drug sistem kolektivne varnosti, če do njega pride? 

(D191, 3)