Izola, obmorsko mestece – nekoč otok

Moje prvo počitnikovanje na morju seže v čas, ko sem bil tik pred vstopom v prvi razred osnovne šole. Za razliko od mnogih takratnih vrstnikov, ki jim ni bilo dano, da bi bili vsako leto na morju, sem imel srečo, da se je moja teta ravno v tistih letih iz rudarskega Zasavja preselila na Obalo, natančneje v Izolo. V mestece, za katero sem šele mnogo let kasneje izvedel, da je bilo nekoč otok. Od tod tudi ime Izola (italijansko pomeni isola otok).

Teta je s svojo družino živela v starem delu mesta, blizu plaže pri svetilniku, a mi smo se hodili kopat na malce bolj oddaljeno plažo, v drugo smer, nekje na pol poti proti Simonovemu zalivu, kjer je sedaj marina.

Kopanje na »divji« plaži

Preden so pred desetletjem zgradili marino, je bila na tem mestu in spodaj pod baliniščem bolj »divja« plaža, ki je pod mogočnimi drevesi ponujala obilo sence. To je moji družini godilo, saj smo ponavadi tam preživeli ves dan, torej od devete ure, ko se je oče vrnil z vsakodnevnega ribolova z bambusovo palico, ki si jo je izdelal sam, do poznega popoldneva, ko smo se vrnili v tetino malo stanovanje, kjer smo imeli pogosto na jedilniku ravno ribe, ki jih je oče nalovil zgodaj zjutraj, ko smo mi še spali. A nas to niti najmanj ni motilo, saj smo jih vsi radi jedli. Včasih sem šel tudi z njim. A me ni ravno rad vzel s sabo, ker sem se preveč dolgočasil, kar naprej glasno žlobudral in metal kamenje v morje, kar je seveda pregnalo ribe.

Kdo ve, morebiti je to, da ne morem biti tiho, poleg moje neučakanosti in nepotrpežljivosti eden od razlogov, da se še dandanes s skoraj vsakega ribolova vrnem brez ulova. Če pa že ujamem kakšno ribo, se pojavi nova težava ali vprašanje, kako ribo sneti s trnka. Pri tem sem zelo nespreten. Plaži smo rekli divja tudi zato, ker je bila brezplačna, seveda polna ježev, tako da smo morali biti previdni.

Ko sva letos z ženo v začetku junija v Izolo za tri dni peljala vnuke in mamo, smo se v prijetno ogretem morju, ki je imelo že okrog 25 stopinj Celzija, kopali blizu prej omenjenega kopališča, tik ob marini, kjer je hotel Delfin. Pod njim je lepo urejena plaža Delfinček, ki jo krasi tudi značilen viseč ribiški čoln. Menda so bili nekoč v praksi takšni privezi, ki so kljubovali tako morju kot vetru.

Simonov zaliv za stare in mlade

Tam, kjer se konča plaža Delfinček in začne plaža Simonov zaliv, je tudi ograjen arheološki park. Naselje današnje Izole leži na južni obali Koprskega zaliva, med Piranom in Koprom. Jedro ima na manjšem apnenčastem polotoku, nekdanjem otoku. To nekoč srednjeveško mesto je nastalo ob pristanišču v južnem delu otočka in se postopoma širilo proti severu in vzhodu. Otok pa so v 18. stoletju povezali s kopnim. Škoda, mar ne? Sicer bi se lahko pohvalili, da imamo tudi v slovenskem delu Jadranskega morja otok. Kakorkoli že, omenjeni otok je bil naseljen že v rimski dobi, domnevno se je imenoval Haliaetum. Večja najdišča iz tega časa so ob Simonovem zalivu, kjer so v morju potopljeni tudi ostanki nekdanjega pomola in obmorska vila, od katere so ohranjeni temelji stavbe, mozaiki in cevovod.

Dandanes je plaža v Simonovem zalivu, kjer je tudi dovolj parkirišč za enodnevne turiste, lepo urejena. Poskrbljeno je tudi za otroke, saj sta na plaži dva večja tobogana, nekaj rekreacijskih površin, igral, tudi za vodne športe in pri hotelih še minigolf. Seveda se lahko v kakšni tamkajšnji restavraciji ali kavarni tudi okrepčate in skrijete pred žgočim soncem. Sam se rad sprehodim še na drugi konec, po sprehajalni poti ob morju do plaže pod Belvederjem in naprej do plaže Bele skale. Me pa v Simonovem zalivu malce moti, ker je za plavalce namenjene premalo morske površine. Za moj okus je morska ograja preblizu obale, kar pomeni, da ob večji oseki skoraj ne moreš zaplavati, ker je takrat morje preplitko. Zatorej urejevalci ali upravljavci plaže tako pri Delfinu kot pri Simonovem zalivu, pomaknite varovalno ograjo vsaj nekaj deset metrov dlje od obale.

Otok so v 18. stoletju povezali s kopnim. Škoda, mar ne? Sicer bi se lahko pohvalili, da imamo tudi v slovenskem delu Jadranskega morja otok.

Lepi večerni sprehodi

Če se vam ne ljubi ves čas poležavati na plaži, ponuja Izola še marsikaj drugega. Tu je kar nekaj kolesarskih poti, tudi Porečanka, ki smo jo v tej rubriki že opisali. Pelje tako do sosednjega Strunjana in naprej kakor tudi na drugo stran, mimo Žusterne in kampa Jadranka, pa kraja, kjer je bila potopljena mogočna ladja Rex, do Kopra in naprej. Nad Izolo je lepo vidna Splošna bolnišnica Izola, od koder je prekrasen pogled na celoten zaliv. Podobno lep, kot je na drugi strani, ko vas cesta iz središča Izole pri Simonovem zalivu popelje na priključek do Portoroža oz. Pirana. Tudi tam se vam splača za nekaj minut zaustaviti in uživati ob razgledu na značilno jadransko mesto Izola.

Še pred večerom, preden sonce utone v morje, se je lepo sprehoditi skozi staro mestno središče, kjer so ulice ozke, tako da imaš skoraj občutek, da si ujet med hiše. Precej podobno Piranu. Kmalu prideš do trga s cerkvijo sv. Marije in mandrača. In kaj je mandrač? Je pristanišče, naravno ali umetno zaščiten morski bazen za ladje, kjer najdejo zavetje pred vetrovi in drugimi nevšečnostmi. Hkrati predstavlja prostor, kjer so možna popravila ladij in oskrba posadk. Vsa obalna istrska mesta – Izola, Koper in Piran – so za pomorski promet zgradila manjša, plitvejša pristanišča v mestnem jedru. To so tako imenovani mandrači, ki pa so bili namenjeni manjšim ladjam, tudi ribiškim, ki jih lahko občudujete, ko se sprehajate tod.

Še pred večerom, preden sonce utone v morje, se je lepo sprehoditi skozi staro mestno središče, kjer so ulice ozke, tako da imaš skoraj občutek, da si ujet med hiše. Precej podobno Piranu.

Še nekaj zanimivosti

Prebivalci prvotnega naselja so bili ribiči in kmetje, pretežno vinogradniki in oljkarji, dokler niso bile na koncu 19. stoletja zgrajene tri tovarne za konzerviranje rib. Prva je bila Arrigoni, ki je leta 1879 preprečila gospodarsko in prebivalstveno krizo, kakršno sta doživljala Piran in Koper. Med obema svetovnima vojnama sta delovali dve tovarni, ki sta bili po drugi svetovni vojni združeni v skupno podjetje Delamaris.

Sam se iz otroških let spomnim tudi industrije igrač (Mehanotehnika, sedaj Mehano). V njihovi trgovini z igračami sem si kupil svoje prve kocke, v resnici slabo kopijo znamenitih legokock. Vse druge igrače pa sem si raje kupoval v Trstu, kjer je bilo več izbire in tudi cenejše so bile. Tja nas je vsaj enkrat v času našega dopustovanja peljala že prej omenjena teta. Kakopak sem med puberteto v Trstu ali kje na obrobju kupoval tudi kavbojke, ki jih pri nas še ni bilo ravno na pretek.

V Izoli lahko obiščete tudi nekaj muzejev in cerkva, denimo župnijsko cerkev sv. Mavra. Stoji na najvišji točki srednjeveškega otoka. Posvečena je mučenikom sv. Mavru in sv. Donatu ter papežu Sikstu II. Kot začetek gradnje cerkve je omenjeno davno leto 1356.

Omenimo še nekatere znane osebnosti Izole, kot so športniki Mitja Gasparini, Darko Milanić in Vasilij Žbogar, glasbeniki Faraoni, Rudi Bučar in Drago Mislej - Mef, ansambel Ottavia Brajka, gledališčnica Mojca Fatur, duhovnik Silvester Čuk in mnogi drugi.

(D209: 54-55)