Jernej Basaj – prvi slovenski general

Zgodovinsko odkritje: prvi slovenski general je bil doslej neznani Jernej Basaj (1719–1784), ki je ta visoki naziv dobil zaradi cele vrste bitk, v katerih je zmagal. Gorenjec je prehodil pot od najdenčka do barona z nazivom Blagorodni. 

Tako imenovani veliki narodi Slovencem radi očitajo, da nimamo svoje vojaške zgodovine, da so bili naši fantje in možje slabi vojaki, da v zgodovini nimamo svojih pomembnih vojskovodij. Celo general Maister je bil še pred desetletji skorajda popolnoma zamolčan.  

Po svoje je to razumljivo, saj so nam zgodovino pisali na Dunaju in pozneje v Beogradu – ali pa njihovi podrepniki. Naš pravi pogled v preteklost se bistri šele v zadnjem času. 

Pravkar stojimo pred novim velikim odkritjem. V preteklem letu smo namreč trije – dva raziskovalna doktorja znanosti in moja malenkost – odkrili domnevno prvega slovenskega generala – Jerneja Basaja. Rodil se je leta 1719 v Vopovljah pri Cerkljah na Gorenjskem, umrl pa je leta 1784, pred dvesto štiridesetimi leti na Lanšprežu v Mirenski dolini, torej na Dolenjskem. 

Veliki mož 

Doslej je bilo v vseh enciklopedijah in drugih priročnikih o Jerneju Basaju znanih samo nekaj stavkov. O njem je pisalo, da je bil krušni brat znanega duhovnika, čebelarja in vsestranskega dobrotnika Petra Pavla Glavarja. Kaj več pa se o Basaju ni vedelo. 

Glavarjeva življenjska pot in delovanje sta bila na srečo dobro raziskana, največ po zaslugi komendskega dekana Viktorijana Demšarja. O domnevnem nezakonskem sinu visokega cerkvenega dostojanstvenika, malteškega viteza barona Petra Jakoba Testaferrate (1673–1764), je že pisal pisatelj Ivan Pregelj in to predvsem o tem, kako trnova pot je čakala Glavarja, da je prišel do duhovniškega poklica. Naslov njegovega romana je Odisej iz Komende. Osebno pa me je še bolj zanimalo, kaj je ta veliki mož podaril Slovencem. To sem opisal v svojem romanu In večno bodo cvetele lipe. 

Prav ta Glavar je bil dan v rejo Jerasovim v Vopovlje, kjer je v številčni družini odraščal skupaj z domačim sinom Jernejem, ki je bil dve leti starejši od Petra Pavla. Očitno sta bila oba, domači sin in najdenček, močno nadarjena in sta se po zaslugi Basajevih – pri Jerasovih se je namreč reklo po domače – najprej šolala v ljubljanskem liceju, nato pa vsak drugod: Peter Pavel v semenišču, Jernej pa je začel svojo vojaško kariero kot vojak prostovoljec in se potem v številnih zmagah tako prekalil, da je na koncu prišel celo do čina generala in baronskega naziva ter naziva Blagorodni. 

Kriv je svetovni splet 

Da je do tega velikega odkritja, tako rekoč slovenske senzacije, ki bo spremenila slovensko vojaško zgodovino, sploh prišlo, je kriv – svetovni splet. Nekega večera sem brskal po spletu in naletel na osebo z imenom Iztok Basaj, na človeka, ki je eden od daljnih potomcev iz Jerasove družine. Gospod Iztok je na spletu pripovedoval o tem, da si je dal narediti družinsko deblo, v tem deblu pa je nastopal s kratkim opisom tudi Jernej Basaj. Deblo mu je ustvaril zgodovinar in rodoslovec dr. Rajmund Lampreht. 

Naslednjega dne sem bil že pri Iztoku Basaju, da bi si to deblo ogledal. Res je bil v njem Jernej Basaj omenjen, v Kroniki družine Basaj pa je bilo o njem napisanih več stavkov kot v vseh zgodovinah do tedaj. Takoj sem se z dr. Lamprehtom sestal in ga zaprosil, da je ob naslednjem obisku dunajskih arhivov izbrskal še nekaj več podatkov o Jerneju. Pri tem pa je celo odkril, da je naš vrli vojaški častnik dosegel celo baronske časti in da je imel svoj grb. 

Kazalo je že, da se bo raziskovanje ustavilo pri tem velikem odkritju. Ko pa sem se srečal z doc. dr. Mihom Šimcem, z mladim, prodornim in izjemno prizadevnim raziskovalcem, ki na Teološki fakulteti predava Zgodovino cerkve, mi ni dalo miru, dokler ni o Basaju odkril še ducat drugih podrobnosti. Med drugim celo več strani dolgo prošnjo, v kateri je Basaj zaprosil za povišanje v generala in barona. V tej prošnji pa je bil napisan njegov celotni življenjepis! 

Nerazdružljiva 

Če si Iztok Basaj ne bi dal narediti družinskega debla, če jaz ne bi naletel na ta podatke, če Rajmund Lampreht ne bi sprožil raziskovanja in predvsem če Miha Šimac ne bi bil tako srčen pri svojem nadaljnjem raziskovanju, ne bi nikoli prišli do podobe prvega slovenskega generala. Na srečo sta bili usodi obeh velikih mož – Petra Pavla Glavarja in Jerneja Basaja – močno povezani, kar Šimac še posebej poudarja tako v spremni besedi romana Vse generalove skrivnosti kot še posebej v svojem obsežnem znanstvenem članku, ki bo izšel konec tega leta. Med drugim je Šimac zapisal: »Peter Pavel Glavar in Jernej Basaj sta z vztrajnostjo in predanostjo iz kmečke hiše na Kranjskem uspela preko različnih preprek uresničiti svoje življenjske sanje. Prvi je postal duhovnik in izjemen gospodarstvenik ter dobrotnik, drugi je od preprostega vojaka segel po generalskih zvezdah in baronskem naslovu. Res so v zgodovini pogosteje izpostavljali Glavarja, a kdorkoli je pisal o njem, ni mogel spregledati in zamolčati pobratima Jerneja Basaja, s katerim sta kljub različnim življenjskim potem ostala nerazdružljivo povezana. Spomin na oba sinova Kranjske tako ostaja živ in na svoj način nagovarja tudi prihodnje rodove.« 

Še bolj kot čustven zaključek pa Šimac preseneča z opisom številnih zmagovalnih bitk visokega vojaškega častnika slovenskega rodu – Jerneja Basaja – in to tako v sedemletni vojni kot v mnogih drugih bitkah. Do tako visokega čina se je pač lahko prišlo samo po mnogih zmagah. 

Vse generalove skrivnosti 

Zame kot pisatelja s koreninami iz komendske fare je bil to seveda poseben izziv. Takoj sem se lotil zbiranja še mnogo drugih podatkov, prebral sem več ducat znanstvenih raziskav, na podlagi odkritij Lamprehta in Šimca sem sestavil obsežen (304 strani dolg) zgodovinski roman o Basaju, z močnim prepletanjem ljubezenske zgodbe in velikega prijateljstva med Petrom Pavlom in Jernejem. 

Na srečo sem našel razumevajočega župana Franca Čebulja iz Cerkelj na Gorenjskem, ki je izid romana vzorno podprl, pa tudi drugi sodelavci so mi šli ob tem lepo na roko. Povsem nerazumljivo pa mi je, da se na moji dve pismi (9. decembra 2023 in 20. februarja 2024) naslovljeni na Ministrstvo za obrambo, minister Marjan Šarec sploh ni javil, pa čeprav gre za izjemno pomembno odkritje, ki bi moralo v prvi vrsti zanimati predvsem njega.  

Knjigo smo uspešno predstavili v cerkljanski občini v Adergasu oz. Velesovem ter v Predosljah pri Kranju, v maju pa jo načrtujemo tudi na Lanšprežu, kjer imajo čebelarji vedno shod ob obletnici Glavarjevega rojstva. V lanšpreški kapelici sv. Jožefa sta namreč pokopana oba nerazdružljiva pobratima oziroma krušna brata – Peter Pavel Glavar in Jernej Basaj. Oba sta umrla v januarju leta 1784.

Celo še več! Peter Pavel je svojega krušnega brata pokopal, pri tem pa se močno prehladil in komaj dva tedna zatem tudi sam legel k zadnjemu počitku. Na srečo slovenski čebelarji zelo spoštujejo Petra Pavla Glavarja, predsednik medobčinske čebelarske zveze Anton Koželj pa je bil ob tem velikem odkritju tako srčen, da je dal na lastne stroške v kapelici vzidati tudi Basajevo spominsko ploščo.

 Še so na svetu dobri in zavedni Slovenci, ki spoštujejo našo zgodovino in cenijo vse tiste velike može,

ki tlakujejo pot k naši samozavesti. Roman z naslovom Vse generalove skrivnosti seveda prav vseh skrivnosti ne odkriva, večino pa vendarle. 

Naročniška vsebina