Jurčičev Slovenski narod ni bil le časopis, ampak način druženja

»Vedel je, kaj vse se da s časopisom narediti,« je o Josipu Jurčiču povedal dr. Bernard Nežmah in pojasnil, da je Jurčič kot urednik Slovenskega naroda v času, ko je bilo bore malo slovenskih institucij, iz časopisa naredil mesto, kjer se ni širil samo slovenski jezik, ampak tudi ideje. Zavedal se je, da bo članek v časopisu dosegel veliko več bralcev, kot knjiga, ki je napisana le za določen krog bralcev. Poleg tega pa je znal poskrbeti za to, da je časopis postal živ in zaživel v obliki, ki jo zlahka primerjamo s sodobnim Facebookom.

Josip Jurčič je že kot sedmošolec napisal zgodovinsko povest »Jurij Kozjak, slovenski janičar«, ki je leta 1864 izšla pri Mohorjevi družbi v ‒ tudi za današnje razmere ‒ visoki nakladi. Še pred omenjenim delom je napisal in objavil Pripovedko o beli kači. Veliko bolj ga sicer poznamo po njegovem delu Deseti brat, ki je prvi slovenski roman. In tu je seveda Kozlovska sodba v Višnji gori, ki smo jo vsi prebirali že kot otroci. A Jurčič ni bil le plodovit in uspešen pisatelj, bil je tudi žurnalist, urednik časopisa Slovenski narod. Leta 1971 je postal glavni urednik tega časopisa in se nato preselil v Ljubljano. Jurčičevo življenje v vlogi urednika je raziskal sociolog doc. dr. Bernard Nežmah in zanimive izsledke bralcem ponudil v knjigi »Neznani Jurčič – magični žurnalist: časopisna, kulturna in družbena zgodovina desetletja med letoma 1871 in 1881 na straneh Slovenskega Naroda.«

Jurčič ni bil le plodovit in uspešen pisatelj, bil je tudi žurnalist, urednik časopisa Slovenski narod. 

Spreten in pozitiven pristop

Slovenski narod je začel izhajati leta 1868, in sicer v treh izdajah tedensko, imel je tristo naročnikov. Jurčič ga je leta 1873 preoblikoval v prvi slovenski dnevnik in v enem desetletju naklado povečal za trikrat. Pisati dnevne novice v tistih časih vsekakor ni bila lahka naloga, vendar pa je bil Jurčič pri tem neverjetno spreten. Sčasoma si je ustvaril dopisniško mrežo, ustvarjal je nove novinarske žanre in rubrike – in kar je morda najbolj pomembno, iz vsake vsebine je znal narediti zanimivo zgodbo. Kot pravi Nežmah, Jurčič je v slovenskem novinarstvu ustvaril magični žurnalizem. Kot že rečeno, bi njegov model časopisa lahko primerjali s Facebookom oziroma s sodobnimi socialnimi omrežji. Ker je bilo pomembno, da se vest objavi čim prej, Jurčič pogosto ni imel možnosti preverjati dejstev. V časopisu je objavljal pisma dopisnikov, če se je kasneje izkazalo da kaj ne drži, pa je naknadno objavil še demantije. Ob tem se ni pretirano obremenjeval, včasih je bil celo vesel, da se je kaj izkazalo za neresnično. »Veseli nas, da moremo včerajšnjo novico tako popraviti,« je na primer zapisal v primeru, ko se je izkazalo, da nek mož v resnici (še) ni umrl.

Jurčič se prav tako ni pretirano obremenjeval s cenzuro, tudi v tem primeru se je pogosto znašel in dosegel, da je vsebina kljub vsemu prišla do bralcev. S cenzuro se je pogosto domiselno poigral in se iz nje tudi ponorčeval. Nežmah v knjigi Jurčičeve spretnosti na tem področju seveda podrobneje opiše. Je pa Nežmaha k odkrivanju Jurčiča-urednika pritegnilo ravno to, da je v primeru cenzure v časopisu pustil belino. Tako je bralcem dal vedeti, da na tistem mestu manjka vsebina. Jurčič je v času svojega urednikovanja bil številne bitke s cenzorji, nekoč so mu časnik konfiscirali kar trikrat v štirih dneh. »Taka tiskovna svoboda je neznosna, naj se vrne cenzura, ljubša nam bi bila,« je takrat zapisal v časopisu.

Stik z bralci 

Jurčič je namreč prek časopisa komuniciral z javnostjo. Tako je ob priliki kakšnega naročnika recimo prosil, naj mu sporoči svoj novi naslov. Jasno je, da medij na tak način krepi odnos svojimi bralci – danes se s tem namenom uporabljajo predvsem socialna omrežja. Prav tako so svoja sporočila v časopisu lahko objavljali tudi bralci, če se je uredništvu vsebina zdela primerna. Če se mu vsebina ni zdela vredna objave, je Jurčič v časopisu obelodanil svoje razloge za to odločitev. »Ako vas veseli postati sodelavec našega lista, prosimo Vas najvljudneje, da si daste od koga povedati, da ga mi izdajemo v slovenskem jeziku,« je očitno zavrnil nek prispevek in o tem obvestil pošiljatelja. Jurčičeva intenca po Nežmahovih besedah ni bila ustvarjati časopis, ki bi pritegnil bralstvo z objavljanjem polemik, s koloritom vsemogočih mnenj, ampak je stremel k objavljanju resnice o stanju stvari oziroma duhu časa. Bralci pa so časopis uporabljali tudi kot način komuniciranja z drugimi bralci. »Časopis je že pred poldrugim stoletjem opravljal funkcijo družabnih omrežij, ki so omogočala ponovno aktivacijo pretrganih komunikacij,« je pojasnil Nežmah in nanizal kar nekaj primerov tovrstne korespondence. Jezik izražanja v časopisu je obdržal v prvotni različici, kar še toliko bolj nazorno naslika duh tistega časa. Slovenski narod pod Jurčičevo taktirko torej ni bil le časopis, ki širi vesti, ampak dobesedno prostor javnega komuniciranja med državljani.

Duhovitost

Nežmah nadaljnja poglavja posveča Jurčičevi kritiki germanizacije, slovanizaciji in borbi za slovenski jezik v javnosti. Nato opiše, kako je Jurčič s časopisnimi pozivi izvajal posebno obliko kulturnopolitične mobilizacije ‒ ob lakoti in naravnih nesrečah, za postavitev spomenikov pisateljem in kulturnikom, za finančno pomoč obubožanim posameznikom je aktiviral zbiranja prostovoljnih prispevkov. »S svojo medijsko akcijo je uspel senzibilizirati državne institucije k aktivnemu dajanju pomoči prizadetim, obenem pa se je izpostavil kot osrednja organizacija nacionalnega in državljanskega aktivizma,« je zapisal Nežmah. Jurčič je v časniku dosledno objavljal tudi imena darovalcev – ne glede na vsoto. Posameznik je tako prišel kot zgledna osebnost v časopis, sam časopis pa je s tem širil polje svojih naročnikov, saj je bil točka, v kateri se je formirala javnost rodoljubov. »Hkrati pa je s temi akcijami ustvarjal psevdodogodke, se pravi dogodke, o katerih ni pasivno poročal, ampak jih je dobesedno sam ustvarjal,« je še pojasnil Nežmah. Ob vzidavi spominske plošče na Prešernovo rojstno hišo v Vrbi se je zbralo šest tisoč ljudi, toliko, da so morali v Ljubljani vključiti še dodaten vlak za prevoz potnikov. Obenem pa je Jurčič še razkril škandal rodoljubja, ki visoko časti pesnika, obenem pa pesnikova hči životari v bedi. Seveda je pozval k nabirki tudi v ta namen in po dveh tednih Prešernovi hčeri izročil 225 goldinarjev in 30 krajcarjev.

V poglavju, ki nosi naslov »Smrt in samomor skozi magični žurnalizem« Nežmah opisuje, kako je Jurčič kršil pravila pisanja nekrologov, med drugim v knjigi najdemo žalni zapis ob smrti grofa Antona Auersperga. Ob smrti slovenskega politika dr. Henrika Etbina Coste pa je Jurčič objavil celo rezultat njegove obdukcije. »Pljuča bila so normalna. Na srcu se je pravi in direktni uzrok njegove smrti našel. Vnela se mu je bila osrčna koža (perikarditis) in zarad tega vnetja mrtvoudnost srca,« je med drugim navedel in tudi dodal, da bi Costa tudi sicer v kratkem umrl, in sicer zaradi raka na želodcu. Jurčič je zadržan nekrološki govor preoblikoval v živopisno pripoved, včasih je mračen ton nekrološkega žanra spremenil v igrivo anekdoto, celo v črni humor. »16. julija zvečer se je napotil tukajšnji posestnik J. P. z najemniki svojimi kosit. A prekosila je smrt njega,« se je glasil primer poročanja o smrti, s pridihom besedne igre. »S pozitivistično metodo je zabeležil vsak najmanjši detajl nesrečne smrti, ki pa je imel nadrealističen učinek, saj je kanon poročanja o smrti zahteval zadržanost,« je ocenil Nežmah. V časopisu ni manjkal niti obešenjaški humor ‒ to ni bilo duhamorno pisanje poročil, marveč duhovitih norosti, ki jih piše življenje. Kar tudi dobro razloži, zakaj je pisatelj tako rad pisal v časopis. »Noben izmed Jurčičevih romanov in nobena njegova povest ne premore tolikšne duhovitosti, nad katero bi bil navdušen celo magični realist Gabriel Marquez, tudi sam časnikar v mladih letih,« je ocenil Nežmah.

Jurčič je formiral tudi žanr vojnega reporterstva, poleg idejnih, političnih, zgodovinskih in kulturnih vsebin pa je s prebiranjem Slovenskega naroda moč rekonstruirati tudi navade tedanjega časa, vsakodnevne angažmaje, interese, skrbi, prodajne artikle, ženitovanjske oglase, drobne posle, ki so usmerjali vsakdan starih Slovencev v osmem desetletju devetnajstega stoletja. Poleg tega so se v Slovenskem narodu lotili tudi duhovitega žanra gledališke kritike.

Tolovaj Guzaj ali slovenski Robin Hood

A v izogib razkritja celotne vsebine, bi se za zaključek dotaknili še poglavja »Tolovaj Guzaj ali slovenski Robin Hood.« Tej zabavni zgodbi bi se bilo namreč škoda izogniti.

Gre za roparja in morilca, ki je na nek način Jurčiča tako očaral, da ga je skoraj ljubkovalno preimenoval v tolovaja. Razbojnik je namreč pisal cesarju in ga prosil za pomilostitev. Čeprav so ga iskali po celi deželi, je nonšalantno prišel v mesto, da je na pošti oddal svoje pismo. »Razbojnik, ki poleg pištole in noža suče tudi pero in piše cesarju osebno, deluje kot literarni junak,« je Nežmah zapisal, da je odtlej Jurčič tolovaju vseskozi namenjal prostor na časopisnih straneh. Jurčič je poročanje o najhujšem kriminalcu spremenil v zabavno ironijo in jo vzdrževal tudi tedaj, ko o Guzaju ni bilo nobenih vesti. Tolovaj je izvajal premetene rope graščakov, župnikov, trgovcev in sejmarjev, nakradeni denar pa je podarjal tudi revnim kmetom, ki so ga zato ščitili pred roko pravice. Rad se je tudi preoblačil, v gostilnah pa je plačeval pijačo žandarjem in jim ob slovesu pustil pod litrom listek z napisom ‒ danes vas je gostil Franc Guzaj. Ko je tolovaja doletel konec, je Jurčič o njem pisal v štirih zaporednih člankih – zadnjega je postavil kar na naslovnico in popisal njegovo razbojništvo in podrobnosti poslednjega boja. Za nameček pa je Jurčič teden dni pozneje obavil še presenečenje ‒ Listek v dveh nadaljevanjih, v katerem je ponatisnil tri pisma, ki so jih našli pri razbojniku. »To se ve, da jih priobčujemo le, ker imajo psihologično zanimivost za karakteristiko človeka, ki je bil tako dolgo strah slovenskega Štajerja,« je Jurčič pojasnil razloge za objavo pisem razbojnika, ki ga bralci vidijo tudi kot poeta in avtobiografa. Nežmah pa je pojasnil, da je produkcija oblik suspenza ena temeljnih karakteristik urednikovanja časnika, ki stremi k široki branosti in visoki nakladi, ob hkratni implikaciji, da je urednik tako dobro informiran in spreten pri pridobivanju informacij, da se je dokopal celo do pisem ubitega kriminalca.

Celo iz smrti je naredil zgodbo

Jurčič je torej delal časopis za publiko, pomembni so bili bralci. V žanru podlistkov je objavljal izborno literaturo, po drugi strani pa je objavil tudi razbojnikovo besedilo, napisano v polomljenem, komaj razumljivem jeziku – tovrstna zgodba nedvomno pritegne bralce tudi danes. Poleg tega, da je Jurčič pri pisanju uporabljal privlačen jezik, pa se je predvsem trudil, da v časopisu ni bilo dolgočasnih rubrik. Celo iz smrti je naredil zgodbo, privlačno je poročal tudi o flori in favni ali pa zgolj o gosti megli, ki se je spustila na Ljubljano. Vendar pa urednik ni bil le poročevalec o stanju v naravi, ampak je obenem širil tudi enciklopedična ekosofska znanja o bivanju živali skozi perspektivo njihove simbioze s človekom. Vse to in še več Nežmah na iskriv in poučen način predstavi v 20 poglavjih in prikaže Josipa Jurčiča, kot ga do sedaj še nismo poznali. Kot pravi Nežmah ‒ Jurčič je vzel življenje na igriv način ‒ in to se nedvomno odraža pri njegovem pisanju časopisa.