Kaj pa je postalo vodilo Cerkve? Poslušanje in služenje.

Dragi bratje in sestre!

5. velikonočna nedelja nadaljuje premislek o Cerkvi, ki ga ob nedeljah poslušamo v velikonočnem času. To ni samo poročilo o dogajanju v povelikonočni skupnosti in njenih prvih korakih, to je predstavitev uravnoteženega delovanja Cerkve, ko skuša v jadra ujeti Svetega Duha in obdržati smer. Vrniti se h koreninam naše vere pomeni prav to, v Božji besedi razpoznati elemente Svetega Duha, ki odgovarja na potrebe vsakega časa, in ga prevesti v današnji svet. Morda ne vedno v vsebinskih vprašanjih, bolj v načinu, kako je Cerkev udejanjala svojo »cerkvenost«, to je svojo zbornost in sinodalnost.

Apostolska dela nam v prvem berilu predstavijo problem, ki se vleče od babilonskega stolpa naprej. Vprašanje večvrednosti določenih narodnosti in s tem povezane upravičenosti izpovedovanja vere v določenem jeziku in kulturi je staro toliko, kolikor je človek sposoben udejanjati napuh. V vseh obdobjih zgodovine srečujemo večinsko in manjšinsko ljudstvo, ki se bolj ali manj uspešno trudita sobivati kot dve skupnosti, ki govorita različen jezik in imata različne navade in različne poudarke, hkrati pa se srčno borita za svoje pravice. Ne vem sicer, kakšne so razmere v dvojezičnih župnijah v Prekmurju in Slovenskem primorju, sem pa prepričan, da tudi v teh skupnostih obstajajo stalni očitki, da se določeno stran zanemarja. Podobna situacija je bila v Jeruzalemu. Tam so na eni strani živeli kristjani, ki so bili avtohtoni, govorili so hebrejsko in ohranjali zavest, da so izvorna krščanska skupnost, ki jo je potrebno negovati in upoštevati.

Ne samo, da se ob tem učimo, da od začetka Cerkve obstajajo interesne skupine, ki se borijo za prevlado in moč, še bolj pomembno pa je, da od začetka Cerkve obstaja delovanje Svetega Duha.

Po drugi strani pa je bilo v Jeruzalemu vedno več Judov iz diaspor, ki so se spreobrnili in ohranili svoj grški jezik ter zahtevali, da Cerkev upošteva njihovo različnost in ranljivost. Oboji so bili glasni in oboji so imeli vdove, ki so bile odvisne od pomoči skupnosti. Tako kmalu začutimo težavo apostolov, ki bliskovito preidejo od Cerkve, ki zaradi velikodušnosti mnogih deli vsakomur, kolikor potrebuje, da nihče ni imel preveč in nihče premalo, do Cerkve, ki zaradi očitane nepravičnosti težko poskrbi za najbolj ranljive. Ne samo, da se ob tem učimo, da od začetka Cerkve obstajajo interesne skupine, ki se borijo za prevlado in moč, še bolj pomembno pa je, da od začetka Cerkve obstaja delovanje Svetega Duha, ki pomaga zatirati take podvige in vzpostavljati krizno upravljanje za vrnitev k evangeljskemu idealu.

Evangelist Luka zapiše, da so »dvanajsteri sklicali množico učencev« (Apd 6,2). Apostoli so želeli naglasiti problem, ga temeljito predebatirati tudi z drugimi in najti rešitev. Niso želeli ignorirati problema, tudi ga niso želeli zaupati posameznikom, da bi ga rešili; sami so se zavestno odločili, da ga bodo rešili skupaj z drugimi, ker premislek in rešitev zadeva vso Cerkev. Prisluhnili so težavi, argumentom, pomislekom in odločili tako, da so v odločitev pritegnili celotno Cerkev. Sami so odločili. A v odločitev in rešitev pritegnili vse. Niso se pustili zapeljati določeni struji, niso pustili, da bi odločil kdo drug, pa takšnih verjetno ni manjkalo, niso mnogo govorili in malo povedali, niso pustili, da bi se vrata Cerkve ožila in tanjšala. »Samo tako in samo na tak način« ni postalo vodilo Cerkve.

Kaj pa je postalo vodilo Cerkve? Poslušanje in služenje. Poslušanje kot način udejanjanja zbornosti in služenje kot zdravilo za ozdravljanje napuha. In tukaj leži gotovost, da bo Sveti Duh poskrbel za vse današnje »mesije« in vedno znova vrnil Cerkev k Jezusu. Amen.