Karantino: nedeljska zgodba iz karantene

Peta karantenska nedelja, ki jo sicer imenujemo tudi cvetna, bo lepa. Pomladno dehteča. In drugačna. Bojim se, da take cvetne nedelje, kot smo jo bili praznovali lani, ne bo nikoli več. Upam, da nimam prav.

Saj se ne pritožujem. Nikakor. V resnici se mi godi. Vsa družina je doma. Prej smo se zbrali vsi skupaj le za vikende in to še ne vse. Če odmislimo kratki petek in delovno soboto (dan za čiščenje in pospravljanje), smo bili skupaj samo ob nedeljah.

Privilegij biti skupaj

Sedaj smo vsi skupaj, privilegirano sami, že 38. dan. Z mojo drago sva namreč otroke vzela iz šole še dva dni pred uredbo. Dela imamo ogromno. V naši družinski firmi za izdelovanje družinskih dreves počasi končujem stara naročila in v resnici pravzaprav potrebujemo še nekaj dni, da preuredimo spletne strani. Soproga ima šiht v šoli – otroci namreč dobivajo toliko gradiva, kot da bi dan imel najmanj 40 ur. Ne vem, kaj so hoteli učitelji s tem doseči, vsekakor pa so ga polomili na celi črti.

Več imamo tudi časa za duhovnost. Možinja me, nas, vsako jutro spodbudi, da gremo k maši. In to k samemu papežu v Vatikan. Je kar zanimivo, saj ima F1 take pridige, da ti ostanejo v spominu. Zadnjo soboto je govoril o sodobnemu klerikalizmu. To pridigo bi morali poslušati naši škofje in župniki, prav zares ... Zvečer si vzamemo tudi čas za daljšo molitev. Redno vsak dan, česar nam prej ni uspevalo.

Paternošter

Otroci so navdušeni nad rožnim vencem. Vsak si vzame svoj paternošter (roženkranc, bi rekli Kranjci), velikokrat se za tistega rumenega znajo tudi skregati. V resnici ne molimo klasičnega, ampak novega. Liberalnega, sekulariziranega krajšega. Bodisi tistega od Faustine Kowalske, ki mi je teološko bolj pri srcu, bodisi medjugorskega (sedem očenašev, avemarij in slavaočetov), nad katerim je posebej navdušen naš štiriletnik, saj zna moliti naprej vse tri dele. Smo enkrat ali dvakrat zmolili tudi »pravega«, a je bila doza 150 avemarij za otroke prevelika.

Cvetna je naša peta karantenska nedelja – preventivno nismo šli k maši v cerkev že na zadnjo šarčevo nedeljo, ko so bile cerkve še odprte in je še veljalo pravilo stare vlade in njenih strokovnjakov, da brez simptomov nisi kužen.

Pri naši nedeljski e-maši si do dobrega vzdušja pomagamo tako, da se oblečemo lepo. Ne ravno v kravati, a elegantno. Vsekakor ne v trenirki. Je namreč nedelja.

Kakor Golob ...

Nedeljskih maš po internetu je ogromno. Je kar težko izbrati. Spominjam se, kako sem pred četrt stoletja neko nedeljo v nekem ameriškem mestu, katerega imena se ne spomnim več, iskal, kje imajo katoliško nedeljsko mašo: odprl sem telefonski imenik in na rumenih straneh izbiral. »Najboljši kraj za praznovanje z Jezusom,« se je oglaševala ena župnija. Zdelo se mi je smešno ...

Trenutno pa je v Sloveniji »najboljši kraj za praznovanje z Jezusom« Bohinjska Bistrica. Spletni župnik Martin Golob, ki je pionir slovenske spletne pastorale, ima namreč pri maši kakih 4000 ljudi. Pa še tiste, ki gledajo posnetek. Govori jasno in s humorjem. Pravi motivacijski govornik. Če računamo, da je nedeljnikov v Sloveniji kakih 100.000, lahko rečemo, da ima Golob zavidljiv delež. K spletnim in televizijskim mašam namreč gre precej manj ljudi kot jih je šlo v cerkve.

Bohinjski župnik vsekakor »pobere« več elektronskega občestva, kot ga poberejo vsi drugi slovenski duhovniki skupaj. Kaj sploh še delamo tukaj, se verjetno sprašujejo duhovniki, katerih mašo spremlja med 0 in 50 ljudi. A ni prav, da si postavljajo taka vprašanja. Golob je lahko navdih, ni pa edini standard.

Pri naši nedeljski e-maši si do dobrega vzdušja pomagamo tako, da se oblečemo lepo. Ne ravno v kravati, a elegantno. Vsekakor ne v trenirki. Je namreč nedelja. Naši trije ministranti se pred mašo včasih skregajo, včasih pa tudi povsem lepo dogovorijo, kdo bo zvonil z zvončkom. Vstajamo in sedimo tako kot v cerkvi. Med sedenjem ne ležimo na kavču. Na preprogi udobno tudi klečimo, česar v mnogih cerkvah ne moremo. Pred ekranom med mašo stoji krožniček s sedmimi koščki nalomljenega kruha. In kozarec vina. Tako imamo obhajilo pod obema podobama. Ne vem, če to teološko zdrži, a vsekakor se mi zdi tako za otroke kot za odrasle bolj primerno kot molitev za »duhovni prejem svetega obhajila« pred televizijskim ekranom.

Po maši gremo na kavo. Tako kot v starih dobrih časih. Za cvetno nedeljo smo se četrt ure po maši dogovorili za video kavo s prijatelji in botri iz Izole. Kosilo bo praznično kot doslej na vsako nedeljo. Tu ni prav nobene razlike.

To je seveda samo moje doživljanje. Nekateri, okuženi zaradi zdravnikov, učiteljev in ostalih, ki so šli smučat v žarišče epidemije v Italiji, se dušijo pod respiratorji, zaviti v plastiko, cvetno nedeljo doživljajo povsem drugače ... Naj bodo zato naše molitve velikega tedna namenjene prav njim. Tudi Jezus na križu je umrl zaradi zadušitve, pravijo biblicisti.

Karantena je pač karantena. Ukiniti je ne morem. Zaobiti jo pa tudi ni najbolj modro. Jo je treba sprejeti in ponotranjiti. Vzeti za svojo.

Karantino.