Kdo je bolj svoboden? Tisti, ki ohrani vse možnosti iz strahu, da bi jih izgubil, ali tisti, ki se trdno odločen použiva v služenju?
Evangelist Luka v današnjem odlomku predstavlja Jezusa, ki medtem, ko hodi po poti namenjen v Jeruzalem, sreča nekaj mož, verjetno mladih, ki mu obljubljajo, da bodo hodili za njim, kamorkoli bo šel. Do njih pa je zelo zahteven, saj jih opozarja, da 'Sin človekov' torej On, Mesija, nima, kamor bi 'glavo' položil, ali drugače rečeno, nima svojega lastnega stalnega bivališča in še, kdor izbere, da bo delal z Njim na Božji njivi, se ne more umakniti nazaj (prim. Lk 9,57-58. 61-62).
Nekomu drugemu pa sam Kristus pravi: 'Hodi za menoj' in od njega zahteva, da popolnoma pretrga družinske vezi (prim. Lk 9,59-60). Te zahteve se zdijo morda preveč trde, vendar v resnici izražajo novost in popolno prednost za Božje kraljestvo, ki je postalo navzoče v osebi Jezusa Kristusa. Pravzaprav gre za tisto radikalnost, ki smo jo 'dolžni' ljubezni Boga, kateremu je Jezus prvi pokoren. Kdor se odpove vsemu, celo sebi, da bi hodil za Jezusom, vstopi v novo razsežnost svobode, ki jo sveti Pavel opredeli kot 'hojo v Duhu' (prim. Gal 5,16). »Kristus nas je osvobodil za svobodo«, piše apostol in razloži novo obliko svobode, ki nam jo je zadobil Kristus in ki je v»služenju drug drugemu v ljubezni« (Gal 5, 1.13). Svoboda in ljubezen sovpadata, medtem ko poslušnost lastni sebičnosti vodi v rivalstvo in spore.
Svetopisemska berila pri maši današnje nedelje nas vabijo k razmišljanju o zelo privlačni temi, ki jo lahko takole povzamemo: svoboda in hoja za Kristusom. Evangelist Luka namreč pripoveduje, da se je Jezus, »ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem« (Lk 9,51). V izrazu 'trdno odločil' lahko zaznamo Kristusovo svobodo. On namreč ve, da ga v Jeruzalemu čaka smrt na križu, toda iz ljubezni v pokorščini Očetovi volji ponudi samega sebe.
Jezus namreč ravno v tej pokorščini Očetu v zavestni izbiri, ki jo vodi ljubezen, uresniči svojo svobodo. Kdo je pravzaprav bolj svoboden kot je On, ki je Vsemogočen? Vsekakor je On ni živel kot samovoljo ali kot nadvlado. Živel jo je kot služenje. Na ta način je z vsebino 'napolnil' svobodo, ki bi drugače ostala kot 'prazna'možnost, delati nekaj ali pa ne delati. Kakor človekovo življenje, tako tudi svoboda dobi smisel v ljubezni. Kdo je bolj svoboden? Tisti, ki ohrani vse možnosti iz strahu, da bi jih izgubil ali tisti, ki se trdno odločen použiva v služenju in tako ponovno najde polnost življenja, ki ga je iz ljubezni podaril ali prejel?
Apostol Pavel piše kristjanom v Galacijo, kjer je današnja Turčija: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,1). Živeti po mesu pomeni, slediti sebični težnji človeške narave. Živeti po Duhu pa pomeni, pustiti se voditi namenom in delom Božje ljubezni, ki nam jo je Kristus podaril. Krščanska svoboda je nekaj povsem drugega kot samovoljnost, je namreč hoja za Kristusom, ki je daroval sebe vse do žrtvovanja na križu. »Resnica vas bo osvobodila«. Kdor namreč pripada resnici, ne bo nikoli suženj oblasti, ampak bo vedno znal svobodno biti služabnik bratom.«
Nekomu drugemu pa sam Kristus pravi: 'Hodi za menoj' in od njega zahteva, da popolnoma pretrga družinske vezi (prim. Lk 9,59-60). Te zahteve se zdijo morda preveč trde, vendar v resnici izražajo novost in popolno prednost za Božje kraljestvo, ki je postalo navzoče v osebi Jezusa Kristusa. Pravzaprav gre za tisto radikalnost, ki smo jo 'dolžni' ljubezni Boga, kateremu je Jezus prvi pokoren. Kdor se odpove vsemu, celo sebi, da bi hodil za Jezusom, vstopi v novo razsežnost svobode, ki jo sveti Pavel opredeli kot 'hojo v Duhu' (prim. Gal 5,16). »Kristus nas je osvobodil za svobodo«, piše apostol in razloži novo obliko svobode, ki nam jo je zadobil Kristus in ki je v»služenju drug drugemu v ljubezni« (Gal 5, 1.13). Svoboda in ljubezen sovpadata, medtem ko poslušnost lastni sebičnosti vodi v rivalstvo in spore.
Svetopisemska berila pri maši današnje nedelje nas vabijo k razmišljanju o zelo privlačni temi, ki jo lahko takole povzamemo: svoboda in hoja za Kristusom. Evangelist Luka namreč pripoveduje, da se je Jezus, »ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem« (Lk 9,51). V izrazu 'trdno odločil' lahko zaznamo Kristusovo svobodo. On namreč ve, da ga v Jeruzalemu čaka smrt na križu, toda iz ljubezni v pokorščini Očetovi volji ponudi samega sebe.
Kdo je bolj svoboden? Tisti, ki ohrani vse možnosti iz strahu, da bi jih izgubil ali tisti, ki se trdno odločen použiva v služenju in tako ponovno najde polnost življenja, ki ga je iz ljubezni podaril ali prejel?
Jezus namreč ravno v tej pokorščini Očetu v zavestni izbiri, ki jo vodi ljubezen, uresniči svojo svobodo. Kdo je pravzaprav bolj svoboden kot je On, ki je Vsemogočen? Vsekakor je On ni živel kot samovoljo ali kot nadvlado. Živel jo je kot služenje. Na ta način je z vsebino 'napolnil' svobodo, ki bi drugače ostala kot 'prazna'možnost, delati nekaj ali pa ne delati. Kakor človekovo življenje, tako tudi svoboda dobi smisel v ljubezni. Kdo je bolj svoboden? Tisti, ki ohrani vse možnosti iz strahu, da bi jih izgubil ali tisti, ki se trdno odločen použiva v služenju in tako ponovno najde polnost življenja, ki ga je iz ljubezni podaril ali prejel?
Apostol Pavel piše kristjanom v Galacijo, kjer je današnja Turčija: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,1). Živeti po mesu pomeni, slediti sebični težnji človeške narave. Živeti po Duhu pa pomeni, pustiti se voditi namenom in delom Božje ljubezni, ki nam jo je Kristus podaril. Krščanska svoboda je nekaj povsem drugega kot samovoljnost, je namreč hoja za Kristusom, ki je daroval sebe vse do žrtvovanja na križu. »Resnica vas bo osvobodila«. Kdor namreč pripada resnici, ne bo nikoli suženj oblasti, ampak bo vedno znal svobodno biti služabnik bratom.«
Misli Benedikta XVI. s portala Hozana.si, kjer objavljajo nagovore in premišljevanja, ki jih je imel papež ob različnih priložnostih različnim skupinam, ko je komentiral nedeljsko in praznično Božjo besedo.
Zadnje objave
Škof Šuštar: Domoljubje ni vzvišenost, pač pa hvaležnost za lastno družino in narod
25. 6. 2026 ob 16:36
Madžarska po dolgih letih odpira komunistične arhive
25. 6. 2026 ob 16:34
Vse najboljše, domovina!
25. 6. 2026 ob 13:41
Srečanje za zaprtimi vrati med predstavniki EU in Talibani
25. 6. 2026 ob 13:35
Danska mesta naj ne bi več zvenela kot predmestja Islamabada
25. 6. 2026 ob 13:30
Za zadnjih 272 milijonov evrov iz Bruslja izpolnjenih le pet od 60 pogojev
25. 6. 2026 ob 10:30
Do izbranega zdravnika le še štiri dni v tednu?
25. 6. 2026 ob 9:00
Ekskluzivno za naročnike
Rajski vrt ali mala slovenska družbenopolitična zoologija
25. 6. 2026 ob 6:00
Domovina št. 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:10
Domovina 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
JUN
30
Goriški večeri
20:30 - 22:00
JUL
03
54. Festival narodno-zabavne glasbe Števerjan 2026
20:00 - 14:51
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 256: Pri nekaterih je še danes prisoten smrtni strah
17. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 255: Gradnja NEK 2 je ključna
10. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 253: Konec Golobove ere
27. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 252: Župan in institucije uničujejo kulturno dediščino
20. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 251: Ujetniki Darsa
13. 5. 2026 ob 6:10
1 komentar
AlojzZ
Strah je orožje padlega angela. Ljubezen pa je orožje Stvarnika.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.