Ko resnica utihne (1): Zakaj narodi vedno znova izberejo tiranijo

Prvi del štiridelnega razmisleka o naravi svobode, iluzijah moči in politični psihologiji sodobnih družb.

Avtor: Nik Sever

Nekatere misli postanejo nevarne šele, ko jih pogledamo od blizu. Ena izmed njih je ta, ki jo radi odmislimo, ker se zdi preveč preprosta: človek ni naravno bitje svobode, temveč bitje udobja. Ne teži k resnici, temveč k miru; ne h konfliktu, temveč k pripadnosti. V tem paradoksu se rodi skoraj vsaka oblika politične slepote. Tako kot človekovo telo ne mara bolečine, človekov duh ne mara odgovornosti. In kadar je na voljo izbira med neprijetno resnico in prijetno iluzijo, družba večinoma izbere slednjo. 

Kadar je na voljo izbira med neprijetno resnico in prijetno iluzijo, družba večinoma izbere slednjo. 

Živimo v iluziji

Zato totalitarni sistemi nikoli ne pridejo kot tirani. Pridejo kot sistem, ki bo vse rešil, voditelji pa kot rešitelji – kot odgovor na strah, kot obljuba reda oziroma priložnost za »nov začetek«. Tako je bilo v Italiji po prvi svetovni vojni, v Nemčiji po versajskem ponižanju, v Rusiji po revoluciji in lakoti, v Venezueli med krizo, v Ugandi pod krinko osvoboditve. In tako drug za drugim propadejo narodi – ne ker bi bili inherentno zli, temveč ker so bili ranjeni in utrujeni ter so iskali odrešenika.

Dvajseto stoletje nas tega ni naučilo zato, ker bi bili neumni, temveč zato, ker nas je prehitelo lastno upanje. Prav v tem tiči tudi največja nevarnost našega časa: prepričanje, da se nam ne more zgoditi nič od tega, kar se je dogajalo drugim. Živimo v iluziji, da smo preveč moderni, preveč racionalni, preveč napredni, preveč civilizirani. Slepo verjamemo, da so avtoritarnost, kult osebnosti, politične sekte in moralna policija nekaj, kar pripada preteklosti ali tujini. A zgodovina je neusmiljena učiteljica: nikoli ne pride po tiste, ki si domišljajo, da so imuni na nevarnost. 

Ko danes opazujemo, kako se v Sloveniji politična moč vse bolj opira na čustveni moralizem, kako se etične dileme spreminjajo v propagandne transparente, kako se referendumi o življenju in smrti pretvarjajo v identitetno orožje in kako stroka vse pogosteje velja za motečo namesto nepogrešljive – nas prešine neprijeten občutek déjà-vuja. Ne zato, ker bi živeli v tiraniji, temveč zato, ker se preveč stvari dogaja po znanih pravilih zgodovinskega scenarija. 

Problem današnje politike ni v tem, ali se ovija v fašistični ali socialistični simbolni repertorij. Problem je, da deluje po istih mehanizmih in uporablja iste tehnike: ustvarjanje sovražnikov, monopolizacija morale, označevanje kritike kot izdaje in razvrednotenje stroke. To ni ideologija. To je psihologija moči – in ta pozna le eno zapoved: preživetje. 

Nacizem v Nemčiji se je predstavljal kot projekt socialnega preporoda. Hitlerja niso ustoličili demoni, temveč navdušeni srednji razred.

Zgodovinski arhetip: od rešitve do tiranije

V zgodovini je osupljivo malo izvirnosti. Zamenjajo se obrazi, zamenjajo se gesla, zamenjajo se barve, toda mehanizem ostane enak: človeštvo ne mara kaosa, zato vedno znova izbere tistega, ki mu obljubi red. Da bi razumeli, zakaj se narodi vedno znova ujamemo v iste zgodovinske vzorce, moramo najprej pogledati v preteklost. Primeri iz različnih delov sveta razkrivajo, da se pot v tiranijo nikoli ne začne z nasiljem, temveč z obljubo reda, dostojanstva in odrešitve.

Fašizem v Italiji se ni rodil kot nasilje, ampak kot obljuba stabilnosti. Mussolini ni najprej prišel z gorjačo, temveč z govorom o dostojanstvu, delu, redu, obrambi malih ljudi pred skorumpirano elito. Ljudje so ga pozdravljali kot zdravilo, ne kot bolezen.  Nacizem v Nemčiji se je zgodovinsko gledano v prvih letih populistično predstavljal kot projekt socialnega preporoda: povrnitev ponosa, socialne reforme, infrastruktura, solidarnost, kolektivni duh. Hitlerja niso ustoličili demoni, temveč navdušeni srednji razred. Hugo Chávez je v Venezueli leta 1998 nastopil kot glas zatiranih z obljubo dostojanstva, pravice in enakosti. Danes pa ljudje z nogami, krvavimi od kilometrov pešačenja, bežijo čez mejo. Idi Amin, prikazan v filmu The Last King of Scotland, je bil v očeh množice najprej junak, ker je končal kolonialno ponižanje, kasneje pa se je pokazalo, da je »glas ljudstva« postal rabelj ljudi.

Arhetip je povsod isti: najprej pride rešitelj, nato učitelj, nato sodnik, nato bog – in šele na koncu tiran. In vedno, ampak res vedno, se začne enako: z iskrenim, legitimnim ljudskim upanjem. 

Zato je Anakinov stavek iz Star Wars: Episode II tako nevarno resničen: »Komu bi škodilo, če bi imel nekdo pameten absolutno oblast in bi se stvari končno uredile?« To je najbolj iskrena misel, ki jo lahko človek izreče v kaosu, a hkrati najsmrtonosnejša. V sebi nosi obup in hkrati iluzijo. In potem pride realnost. Ideja o »razsvetljenem diktatorju« se je v zgodovini vedno končala enako: »v razsvetljeni tiraniji«. 

Pot v tiranijo se nikoli ne začne z nasiljem, temveč z obljubo reda, dostojanstva in odrešitve.

Je Slovenija izjema?

Ali mogoče mislimo, da smo mi izjema? Da je Slovenija preveč civilizirana, preveč intelektualna, preveč napredna, da bi padla v iste pasti? Potem moramo priznati še eno stvar: prav vsak narod je v zgodovinskem trenutku verjel, da je izjema. In nihče ni bil. 

Morda je ravno v tem največji paradoks zgodovine: da narodi nikoli ne stopijo v tiranijo kot nesvobodni ljudje, temveč kot ljudje, ki si želijo svobode brez njene cene. Vsaka pot v propad se začne z upanjem, ne s strahom; z obljubo odrešitve, ne z grožnjo nasilja. Voditelji, ki so pozneje postali tirani, so bili najprej odraz želja tistih, ki so jih povzdignili. 

Toda zgodovina se nikoli ne ponavlja mehanično. Vedno najde novo pot, kako se prikriti kot napredek. Prav zato je naslednji korak neizogiben: če želimo razumeti, zakaj se zlo vedno znova vrača v novi preobleki, moramo najprej razumeti tiste, ki ga omogočijo. Ne voditelje – množice. 

Če želimo razumeti, zakaj se zlo vedno vrača v novi preobleki, moramo najprej razumeti tiste, ki ga omogočijo: množice. 

(V naslednjem delu: psihologija množic in zakaj ljudje sodelujejo pri lastni prevari.) 

(D232: 46-47)