»Vojna me je zaznamovala, nanjo odgovarjam z umetnostjo«

Med največjimi sodobnimi slovenskimi slikarji ima akademik Andrej Jemec posebno mesto. Pri dobrih devetdesetih še vedno trdno stisne roko kot kak mladenič in takšno je še vedno tudi njegovo umetniško raziskovanje. Abstraktna umetnost je njegov jezik, prinesel mu je svetovno veljavo.

Jemec sodi v sam vrh slovenskega slikarstva, saj je že v šestdesetih letih posegal po najvišjih nagradah v svetovnem merilu, kot je npr. Gran Prix v Tokiu.

Rojen je v Šentvidu pri Ljubljani leta 1934, močno ga je zaznamovala vojna. Kot otrok je moral gledati nemško streljanje talcev. Bil je v neposredni bližini šentviškega koncentracijskega taborišča, od koder so komunistične oblasti ujetnike vozile v smrt.

Zaradi izjemne nadarjenosti je le uspel priti na Likovno akademijo. Kasneje je bil tam tudi profesor in dekan.

Že na začetku kariere so ga kot nadarjenega študenta silili v Komunistično partijo. Ko je to zavrnil, je njegov študij visel v zraku, a mu je pomagal in ga zaščitil slikar Božidar Jakac. Prejšnji režim je abstraktno umetnost zavračal, Jemec pa se je vanj »umaknil« tudi zato, ker mu je abstrakcija pomenila večjo osebno in umetniško svobodo, saj partijski funkcionarji niso razumeli izpovedne in aktualno kritične ravni njegovih del.

V nadaljevanju pogovora se akademik Jemec dotakne sodobnih vprašanj v slovenski umetnosti, družbi in politiki. Skrbi ga upadanje slovenstva, tako številčno kot tudi v umetniškem izrazu. Prihodnost vidi v vračanju k tistim vrednotam, ki so nas Slovence vzpostavile.

Za trenutno politiko meni, da nas vrača nazaj in dodaja: »Mnoge stvari, ki jih govorijo v imenu demokracije, so daleč stran od tega«.

Kot subtilnega umetnika, ki se v svojih delih odziva na grozote v Ukrajini, Gazi, še prej v balkanskih vojnah, ne more razumeti, da Slovenci nismo sposobno pokopati žrtev povojnih pomorov. Apelira na odločevalce, naj dopustijo pokop, saj bi bil s tem narejen velik korak k spravi.

Žaganje diktatorjeve glave v Velenju vidi v luči protesta z močno simboliko, saj je pod Titovo oblastjo izgubilo glavo in življenje na deset tisoče ljudi.