Macron bi z reformo islama v Franciji bolj povezal državo ter omejil vpliv arabskega sveta. Nauk za Slovenijo?

Embed from Getty Images
Francoski predsednik Emmanuel Macron je v svojih prizadevanjih za "boj proti fundamentalizmu" in za "ohranjanje nacionalne kohezije" obljubil, da bo "postavil temelje za celotno reorganizacijo islama v Franciji".

Tako se je lotil projekta s podobnimi ambicijami, kot jih ima avstrijski islamski zakon, s katerim naj bi pripomogel k boljšemu vključevanju islama v Francijo in ga "postavil v bolj mirne odnose z državo".

Macronov načrt, ki še ni natančno definiran, naj bi bil objavljen v naslednjih šestih mesecih. Zaenkrat vsebuje tri cilje:

1. Zagotoviti, da francoska zakonodaja tudi za v Franciji živeče muslimane ostane nadrejena šeriatskimu pravu;


2. določiti, kdo bo zastopal muslimane v Franciji in


3. opredeliti, kako se bo islam v Franciji financiral, zmanjšati zunanje vmešavanje z omejevanjem tujega financiranja mošej, imamov in muslimanskih organizacij v Franciji ter opredeliti, kako se bodo francoski imami izobraževali

"Moj cilj je ponovno odkriti tisto, kar leži v osrčju sekularizma - možnost, da lahko verjamemo in ne verjamemo - da bi ohranili nacionalno kohezijo in možnost svobodne verske vesti," je najmlajši predsednik v zgodovini Francije dejal v intervjuju za Le Journal du Dimanche, kjer je predstavil svojo idejo.

Največja muslimanska skupnost v Evropi je neintegrirana in radikalizirana

Sicer večinsko katoliška Francija ima najštevilčnejšo muslimansko skupnost v Zahodni Evropi, ta pa zaradi večjega števila rojstev v muslimanskih družinah v primerjavi s francoskimi,  še vedno raste. Njihovo priseljevanje je bilo najmočnejše v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja, od začetka migrantske krize leta 2014 pa je sprejela manj kot pol milijona ljudi. Število francoskih muslimanov uradno ni znano. Izračuni se precej razlikujejo, najpogostejša ocena pa je, da gre za pet do šest milijonov ljudi v 67 milijonski državi.

Bolj kot rast števila muslimanov pa Francijo zaznamuje njihova množična neintegracija in radikalizacija, ki se je z močno propagando Islamske države, preko hujskanja radikalnih imamov in finančne podpore iz tujine v zadnjih letih močno okrepila predvsem v zloglasnih predmestjih, les banlieues, v katera se boji vstopiti tudi policija in ki so tudi izvir velikega števila skrajnežev.

Mnogi poskusi ureditve "islamskega vprašanja" v Franciji: Od prepovedi nošenja burke, diskusij o nacionalni identiteti ...

Strah Francozov, ki se bojijo zadrževati na javnih prizoriščih, obiskovati javne prireditve in vse bolj podpirajo protimigrantsko in protiislamsko Nacionalno fronto, Macron tako posluša zajeziti z zakonom.

Pri svojih poskusih pa nikakor ni prvi. Poskusi ureditve "islamskega vprašanja" imajo v Franciji že dolgo brado. Desnosredinski predsednik Nicolas Sarkozy (2007-2012) je tako aprila 2011 francosko javnost razburil s prepovedjo nošenja burke in drugih pokrival obraza v javnosti. Podobne razprave so se kasneje razširile na Mediteran in privedle do prepovedi nošenja burke še v Belgiji. V obeh državah pa je sodišče prepoved kasneje razveljavilo. Kljub temu so podoben zakon pred kratim sprejeli tudi Avstrijci in Danci.

Še preden je postal predsednik, pa je Sarkozy kot minister za notranje zadeve l. 2002 ustanovil francoski muslimanski svet (CFCM) kot predstavniško telo. Ker so ga zaznamovali notranji spori ni užival podpore med francoskimi muslimani in jih tako ni mogel zastopati.

Še manj uspešna med pobudami gospoda Sarkozyja je bila javna razprava o nacionalni identiteti, ki se je začela leta 2009. Nasprotniki so domnevali, da je skrajno prikrito poskušal pridobiti volivce iz francoske protiimigrantske skrajne desnice z izkoriščanjem strahov glede priseljevanja.

... do terorističnih napadov

Njegov socialistični naslednik, Francois Hollande, se je prav tako trudil, da bi dosegel kakršenkoli napredek, a več kot gasiti škodo mnogih terorističnih napadov v Parizu, Nici in drugod, ni mogel.

Kljub temu pa ima Macron v svojih prizadevanjih že nasprotnike. Načrte mu namreč križa zakon iz leta 1905, ki ločuje cerkev in državo, in mu ga levica že meče pod noge.