Marko Lotrič v Crngrobu o povojnih zločinih na Slovenskem: »Tako žrtve kot tudi tisti, ki so izvajali mučenje, si zaslužijo spomin«

Predsednik državnega sveta Marko Lotrič se je včeraj mudil v Crngrobu pri Škofji Loki, in sicer na ogledu razstave slikarskih del Jošta Snoja, ki pričajo o kruti usodi po vojni izvensodno pobitih ljudi. Kot je poudaril Lotrič, je pravica do groba in spomina univerzalna, v Sloveniji pa po njegovem mnenju potrebujemo očiščenje, da bi se med seboj lažje pogovarjali.

V letošnjem letu, ko se spominjamo 80. obletnice konca druge svetovne vojne, so v Marijinem svetišču v Crngrobu pripravili razstavo slikarskega cikla slikarja Jošta Snoja z naslovom Umetnost kot preboj v drugi svet. Kot pravijo v župniji Stara Loka in Kulturno-zgodovinskem društvu Lonka Stara Loka, so razstavo pripravili v spomin na morijo druge svetovne vojne in bratomorno nasilje v Sloveniji ter v opomin, da se strahote vojn ne bi nikoli več ponovile.

Cikel oljnih slik na temo Hude jame je od leta 2013 do danes nastajal iz slikarjeve notranje potrebe, kako se soočiti z nedoumljivim nasiljem in grozotami, tragičnostjo žrtev in ubijalcev, vprašanjem krivde, kazni, sočutja in odpuščanja. Ob tem ga je še posebej nagovorila misel Nikolaja A. Berdjajeva, da je lepota zmaga nad težo in pokvarjenostjo sveta; z lepoto se dogaja preboj k preobraženemu svetu, k drugačnemu, kot je naš.

Dolga zgodovina Crngroba

Crngrob, majhna vasica na obrobju Sorškega polja, se ponaša s cerkvijo Marijinega oznanjenja, ki je eno najstarejših romarskih središč na Slovenskem. Prvo svetišče je na tem mestu stalo pred letom 1300, kasneje pa so ga večkrat povečali in dozidali. Arhivski podatki pričajo, da so še v 19. stoletju tam letno obhajali od 800 do 900 svetih maš, na praznik binkošti pa je v Crngrob prišlo več kot 25 procesij iz različnih župnij.

O obiskanosti svetišča pričajo tudi številne votivne podobe, shranjene v cerkvi, ki so jih romarji prinesli v dar s prošnjo ali iz hvaležnosti za uslišane prošnje. Med njimi prevladujejo slike, eden najstarejših votivov, ki ga še vedno hranijo v cerkvi, pa je kitovo rebro, saj je v njej vsaj od sredine 15. stoletja. Legenda sicer pravi, da gre za rebro Ajdovske deklice, ki je pomagala pri gradnji cerkve.

Po drugi strani je kraj zaznamovan s kruto povojno zgodovino. V dneh po drugi svetovni vojni so komunisti na tem območju namreč pobili na stotine ljudi, hrvaških državljanov. Po številnih pričanjih so žrtve privedli do poslopja ob cerkvi, tj. mežnarije, jih oropali, slekli, zvezali in odvedli v gozd do nekaj sto metrov oddaljenega morišča. Njihovi posmrtni ostanki ostajajo nepokopani. V spomin na te dogodke v Crngrobu vsako tretjo nedeljo v maju poteka spominska sveta maša.

Gledati s sočutjem in odpuščanjem

Razstavo si je včeraj ogledal predsednik državnega sveta Marko Lotrič, ki nam je povedal, da ta v človeku odkrije notranje vzgibe na bolečino in preteklost, proti koncu pa pridobiva vedno več pozitivnih sporočil in svetlobe. »Tako sem doživel voden ogled, čudovit opis avtorja Jošta Snoja in ljudi, ki se vse življenje ukvarjajo s tematiko povojnih pobojev. Prav je, da se žrtev vedno spominjamo, ne samo ob določenih praznikih. Univerzalna pravica do groba in imena na njem je tako vsekulturna, da mora biti prisotna. V Sloveniji potrebujemo katarzo, očiščenje, da bi med seboj lažje živeli, da bi se lažje pogovarjali. Tako žrtve kot tudi tisti, ki so izvajali mučenje, si zaslužijo spomin in svečo na svojem grobu,« nam je še dejal Lotrič.

Marko Lotrič: »Univerzalna pravica do groba in imena na njem je tako vsekulturna, da mora biti prisotna.«

Pobudnica obiska iz Kulturno-zgodovinskega društva Lonka Stara Loka Mirjam Kopše pa je prepričana, da je to volja crngrobške Matere Božje. »Tu okoli se je zgodilo veliko hudega. Ni naključij; verjamem, da se je moralo zgoditi, da je bila razstava v galeriji C'ngrobsk turn prav letos. In da smo povabili edinega človeka z vrha slovenske politike, ki lahko da pobudo, da naredimo majcen korak naprej. Oba verjameva, da Evrope brez krščanstva ni. To pomeni, da moramo na vse mrtve gledati s svojim sočutjem in odpuščanjem. Kaj bodo naredili živi, pa je svobodna volja vsakogar. Kristjani se ravnamo po desetih božjih zapovedih. Tisti, ki so drugih ver ali prepričanj, imajo svoje vrednote, a verjamem, da se lahko srečamo,« je bila optimistična.

Nesoglasja posledica nerazčiščene preteklosti

Avtor slikarskih del Jošt Snoj je izrazil zadovoljstvo, »da obstajajo ljudje, ki so za resnico in so dobri«. »Pri gospodu Marku Lotriču sem začutil, da je človek na mestu. Lepo je, da se vsaj kdo iz državnih institucij zanima za resnico. Edino klasično slikarstvo je tisto, ki se je ukvarjalo s tem, da bi to prikazalo, da bi ljudi pretreslo in da bi prišlo do ozdravljenja naroda. Ne želimo promovirati sebe. Razstava ni za nas, ampak je posvečena tistim, ki so umrli nasilne smrti. Nam in prihodnjim generacijam je namenjena posredno, da bi notranje ozdraveli,« je Snoj povedal za Domovino.

Jošt Snoj: »Razstava ni za nas, ampak je posvečena tistim, ki so umrli nasilne smrti. Nam in prihodnjim generacijam je namenjena posredno, da bi notranje ozdraveli.«

Dodal je, da je razstava opozorilo pred vojnimi grozotami. »V Evropi se stvari zaostrujejo, veliko je napetosti, nacionalizma, medsebojnega nerazumevanja določenih strank, struj in gibanj. Vse pa je posledica preteklosti, ki še ni razčiščena. Sam se s slikanjem takih podob ukvarjam zato, ker sem začutil, da stvari še niso razrešene.« Po njegovem mnenju je umetnost odraz človeka. »Umetnost je refleksija in obenem tudi terapija. Zame osebno in morda celo za narod,« je povedal in sklenil: »Nemčija nekaj desetletij ni govorila o nacizmu. V 60., 70. letih je ekonomsko uspela, a so bili zaprtih ust. Slikar Anselm Kiefer, rojen leta 1945, je s slikami opozoril na težavo in nato so začeli o tem govoriti. Kot da bi prebodel mehurček. Morda so Nemci to, kar so povzročili, celo bolje reflektirali kot mi, ki smo bili žrtve.«