Mediji prepoznavajo porast tradicionalnega katolištva med mladimi. Zakaj ga je vse več in kako te mlade izgubljamo?

Foto: Peter Merše, Domovina

Govoriti o delitvi katoličanov na »moderne«, »modernistične« ali »progresivne« in na drugi strani »tradicionalne«, »tradicionalistične« in »konservativne« je v zadnjih letih postalo nekaj običajnega v katoliških medijih. Razdeljenost so začeli prepoznavati tudi tisti sekularni – celo voditeljica RTV Slovenija je ob poročanju o javnih molitvah rožnega venca na Kongresnem trgu ugotavljala, da so glede njihove primernosti nesoglasni katoličani sami med seboj.

Sicer pa posvetni mediji prepoznavajo predvsem trende, iz katerih je moč napraviti dobro brano zgodbo. Londonski The Standard je tako pred kratkim pisal, da se generacija Z »nenadoma navdušuje nad katolištvom« in odkriva »najbolj intenzivno, najbolj slovesno latinsko mašo«. Kolumnistka je za podkrepitev naštela »zvezdniške« spreobrnjence iz zadnjih let, kot je holivudski igralec Shia LaBeouf, posamezne primere mladih in trende na družbenih omrežjih.

Med slednjimi jo čudi priljubljenost objav z estetiko gregorijanskih koralov, kadila, s tančicami pokritih deklet, gotskih katedral, rožnih vencev ali pa z zgodbami spreobrnjenih feministk in zabavnih duhovnikov v talarjih, ki naj bi »preplavile TikTok«. Kot razloži eden izmed mladih katoliških influenserjev, Avstralec s čez 100 tisoč sledilci na TikToku, »generacijo Z v katolištvo privlači to, kako radikalno drugačno je od naše sodobne sekularne kulture. Če nas sekularna kultura sili k nezvestobi, katolištvo spodbuja k monogamnim, ljubečim odnosom. Če nas kultura napeljuje k pretiranemu potrošništvu, nas katolištvo navdihuje za zmernost in iskanje zadovoljstva v tem, kar je resnično pomembno – našem odnosu s Kristusom«.

Če pustimo ob strani površinskost obravnave v omenjenih medijih, lahko ugotovimo, da nekaj prikažejo točno, piše Thomas Edwards za Catholic Herald: to je želja mladih po bolj spoštljivih in pravovernih izrazih katoliške vere. Gre za hrepenenje po kulturi in identiteti preteklosti, časa, ko se je njihovo religijo jemalo resno in je bila izražana v čudovitih oblikah. Papež bi za to uporabil slabšalni izraz »indietrismo«, a gre le za zavedanje, da nam je bilo prikrito tisto, kar bi moralo biti naša prirojena pravica, meni Edwards. Takšen obrat med mladimi potrjujejo tudi konkretne raziskave in številke v različnih skupnostih, o čemer smo na Domovini že večkrat pisali.

Gre za hrepenenje po kulturi in identiteti preteklosti, časa, ko se je njihovo religijo jemalo resno in je bila izražana v čudovitih oblikah.

V resnici so delitve na »konservativne« in »progresivne« katoličane, če jih je že treba tako poimenovati, v veliki meri generacijskega in geografskega značaja. Če zahodnjaški pripadniki generacije babyboom množično ne razumejo obrata mlajših, ti pa se že kar pregovorno posmehujejo ostajanju prvih v »modernističnih zablodah« prejšnjega stoletja, prav tako drži, da se katoliški Afrika in Azija v splošnem vse bolj zoperstavljata Cerkvi preostalih delov sveta in ugotavljata, da so problemi, ki jih eni in drugi vidimo kot pomembne, povsem različni. Vse to vodi v nekakšno »Cerkev dveh hitrosti«, v kateri se Vatikan približuje zahodnjaški progresivni agendi ter še večja odstopanja v praksi dovoli denimo nemškim ali belgijskim škofom, hkrati pa zadržanim Afričanom dopušča, da novosti ne sprejemajo in ostajajo pri ustaljenih, nedvomno pravovernih praksah, kot se je zgodilo po objavi deklaracije Fiducia supplicans. Vendar pa se zdi, da za »tradicionalne tendence« mlajših sobratov na Zahodu Vatikan nima podobnega posluha, ampak ostaja pri represivnem pristopu.

Čeprav nekateri komentatorji tega še ne prepoznavajo, so trendi, o katerih pišemo, jasno vidni tudi v slovenski Cerkvi. Potem ko je ljubljanski nadškof pred časom darovanje »tradicionalne latinske maše« namesto škofijskemu duhovniku, ki je v njej videl bogastvo in veliko pastoralno priložnost, zaupal stiškemu menihu, ki v tem, kot je sam dejal, vidi dejanje pokorščine škofu, se je skupnost razdelila, a je kljub temu število vernikov, ki se vsako tretjo nedeljo v mesecu zbirajo v stiški baziliki, doslej močno naraslo, njihova povprečna starost pa ni dosti višja od 20 let.

Po vsem že napisanem pa je treba opozoriti, da so vse naštete oznake – »tradicionalisti«, »progresivci« itd.– zares uporabne izključno za obravnavo socioloških trendov in pojavov, kakor jih vidimo z vidika posvetne analize. V resnici se namreč katoličani, kot je na teološki konferenci v Zagrebu novembra poudaril kardinal Müller, ne moremo deliti glede na politični spekter. Edini dve kategoriji sta zabloda ali pa prava resnica. »Postavljajo nas na levo ali desno, kakor da bi šlo za neko orientacijo v prostoru, a mi se orientiramo le po Kristusu.«

A danes je denimo duhovnik, ki v skladu s pravili (!) ljubljanske nadškofije nosi talar, označen za sumljivega tradicionalista, kdo drug, ki brez sramu postavlja pod vprašaj celo dogme svoje vere, pa brez težav predava na teološki fakulteti.

Možno je torej le biti pravoveren, sprejemati nauk, ki je razodet (in nobenega novega razodetja ne bo), ali pa ne. Seveda pri izrazih vere, različnih karizmah in pobožnostih obstaja določena svoboda, saj Cerkev ni diktatura. A danes je denimo duhovnik, ki v skladu s pravili (!) ljubljanske nadškofije nosi talar, označen za sumljivega tradicionalista, kdo drug, ki brez sramu postavlja pod vprašaj celo dogme svoje vere, pa brez težav predava na teološki fakulteti. V prilogi deklarirano katoliškega tednika se lahko znajde članek, v katerem pater frančiškan ne le zavaja, ampak celo neposredno spodbuja h kršenju navodil Cerkve glede načina prejemanja svetega obhajila (glej članek v Slovenskem času in dokument Redemptionis sacramentum), cerkveni glasbenik, ki prebira navodila Cerkve glede liturgične glasbe in spodbuja k temu, da bi se jih držali, pa je rigidnež s psihičnimi težavami, da ne omenjamo še kakih hujših oznak, ki smo jih slišali.

Mladi, ki vero jemljejo dovolj resno in želijo iti globlje, bodo za duhovno oskrbo, kakršno potrebujejo, prejkoslej poskrbeli. A hudo žalostno je, da morajo ponjo odhajati izven svojih župnij, skupnosti in celo svoje države. Žal je končno krivdo za to težko pripisati komu drugemu kot domačim škofom.

 

 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike