Na plečih pripadnikov Slovenske vojske v Iraku se sedaj bije politični boj doline Šentflorjanske

Šesterica slovenskih vojakov se je iz Iraka vrnila v domovino, javnost pa se je razdelila. Nekateri vrnitev podpirajo, nekateri ji nasprotujejo, v resnici pa se spet moramo soočati z nizkotnim dejstvom, da se na plečih Slovenske vojske in njenih pripadnikov odvija boj za politične točke.




Naši vojaki so bili v tujini posredno izpostavljeni nevarnosti, kar je odprlo Pandorino skrinjico in postavilo kopico vprašanj, ki so posledica nizke varnostne kulture; pravzaprav so posledica tega, da družba ne sprejme realnosti, v kateri živimo: kaj je funkcija vojske, zakaj jo imamo in kaj z njo počnemo? O teh vprašanjih se nista sposobna zediniti niti družba niti politika, realnost pa nas je prehitela.

V javnosti velja prepričanje, da Slovenci nismo posebno militanten narod. Vojsko imamo le za lastno zaščito, v tujini nimamo kaj početi, menijo tisti bolj militantni. Ostali pa pravijo celo, da je vojska brez zveze, in bi jo bilo najbolje kar ukiniti. No, oboji se motijo.

Vojsko potrebujemo, čim močnejšo, kar najbolje preskrbljeno in kar najbolj usposobljeno, čas pa od nas zahteva, da smo tudi mednarodno prisotni. Mar zato, ker tako hoče NATO? Tudi zato, pa tudi zaradi sebe, ker smo z ostalimi Zahodnjaki v istem čolnu. Alternative ni. Nevtralnost? V nekem drugem času morda, a danes na globalnem odru nevtralnost naše male republike ni možna.

Če hočemo ali ne, naša dolžnost in obveza je, da k skupni varnosti tudi prispevamo.

Če hočemo ali ne, naša dolžnost in obveza je, da k skupni varnosti tudi prispevamo. Vsak prispevek k skupnim varnostnim projektom pa je pri nas pospremljen z očitki o agresorstvu, češ, kako v službi zlih zahodnih sil SV jemlje svobodo trpečim Afganistancem. To so laži v največji meri.

Slovenska vojska je na svojih misijah v tujini že mnogokrat pripomogla k miru. Spomnimo se prvih misij v BiH, pa uspehov na Kosovu. Ocenjuje se, da je bila bojna skupina Sokol eden od odločilnih faktorjev pri preprečitvi novega izbruha nasilja ob razglasitvi samostojnosti Kosova. Slovenci smo bili pač edina sila, ki so jo na Balkanu vsi spoštovali.

To je bila vojska, ki je bila usposobljena, visoko motivirana, polna (samo)zavesti in pripadnosti idealom, ki jih danes povprečen civilist težko razume. Tedaj ni nihče razmišljal o evakuacijah ob morebitnih konfliktih, govorilo se je le o tem, kako te konflikte za vsako ceno preprečiti. To je bila naloga in pripadniki so jo opravili več kot odlično.

Potem pa je prišla kriza, vojski se je vzela večina sredstev, usposobljenost in motivacija sta padli. Sledili so še incidenti v Libanonu, kjer so naši imeli zgolj hudičevo srečo, da so prišli živi domov. Vse to je le vzpodbudilo splošna nasprotovanja naši prisotnosti v tujini, in politika je v hlastanju za podporo ljudstvu ugodila. Zmanjšali so prisotnost, pa tudi pomembnost in ugled Slovenije.

Ti ljudje so profesionalci, ki so se za ta poklic odločili zavestno, in ki s častjo in integriteto zastopajo Slovenijo v tujini.

Razumljivo je, da javno mnenje nasprotuje temu, da naši vojaki domov prihajajo v krstah. To so navsezadnje očetje in matere, sinovi in hčere nekoga. A po drugi strani v tujino ne hodijo naborniki, iztrgani iz naročja matere. Ti ljudje so profesionalci, ki so se za ta poklic odločili zavestno, in ki s častjo in integriteto zastopajo Slovenijo v tujini. A tega nihče več ne spoštuje, zato jih je vse manj.

Tudi za takšne profesionalce seveda nekoga skrbi; tudi mene osebno. A ne politikov. Za to dam roko v ogenj. Politike skrbi le za javno mnenje in Bog ne daj, da si katera vlada privošči, da pod njo umre prvi slovenski vojak. Potem bi izgubili naslednje volitve.

Če bi politike dejansko kaj brigala dobrobit vojakov, bi jih opremili in usposobili, jim omogočili normalno kariero in poskrbeli za njihov socialni status (prezaposlitev) po odhodu iz vojske. Poklicu bi in organizaciji bi vrnili čast, ki si ga zasluži.

Tako pa hinavsko "skrbijo" za pripadnike in jih evakuirajo iz razmer, za katere glede na realni razvoj dogodkov lahko rečemo, da niso bile življenju nevarne (o tem morda drugič). Verjemite, smrti v Erbilu se niso bali naši vojaki. Bala se je je naša politika.