Nad izbiro Leona XIV. navdušeni tako v cerkvenih kot laičnih vrstah

Izvolitev papeža Leona XIV. je bila za mnoge precejšnje presenečenje. Čeprav Robert Francis Prevost sprva ni bil v ožjem krogu favoritov, so mu v ožjih cerkvenih in diplomatskih krogih pripisovali veliko možnosti. Leon XIV. bo po pričakovanjih nadaljeval tako delo svojega predhodnika Frančiška kot tudi Leona XIII. kot utemeljitelja krščanskega socialnega nauka. Nasploh pa je tako v laičnih kot cerkvenih krogih čutiti izjemno odobravanje, kar navdušenje nad izbiro, saj gre na eni strani za prijetnega človeka, ki je takoj očaral množico, na drugi strani pa tudi za strokovno izjemno podkovanega misleca.

V Vatikanu se je med čakanjem na beli dim zbirala vse bolj številčna množica, med njimi ogromno mladih, vsi pa so živahno razglabljali, kdo bi se utegnil pojaviti na balkonu bazilike svetega Petra. Med čakajočimi je bil tudi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu Franc But.

Ko je bil izbran Robert Francis Prevost, je bilo to za mnoge presenetljivo, saj se ga ni omenjalo kot nekoga iz ožjega kroga najverjetnejših izbir. A novi papež je bil izjemno poznan znotraj Vatikana, celo tretji ali četrti najbolj poznan znotraj vatikanske strukture, je pojasnil But.

Širši javnosti je bil torej manj znan, kljub temu pa ga je But, kot je povedal za Domovino, dva dneva pred njegovo izvolitvijo v diplomatski korespondenci omenjal kot enega od osmih možnih kandidatov za papeža. »Zame to ni bilo tako posebno presenečenje,« je dejal veleposlanik, ki vedno bolj deli mnenje tistih, ki ga ocenjujejo za odlično izbiro.

(Latinsko)američan

Še manj je izvolitev Prevosta presenetila moralnega teologa dr. Ivana Štuheca. Kot je spomnil, je v medijih že po Frančiškovi smrti dejal, da pričakuje, da bo novi papež prišel iz Azije ali iz Severne Amerike. Ko se je ozrl po potencialnih kandidatih, je ugotovil, da je bil glavni azijski kandidat Filipinec Luis Antonio Tagle »preveč eksponiran«.

Med severnoameriškimi pa je Štuhec, kot je povedal za Domovino, prav Prevosta videl kot edinega možnega. Je namreč razmeroma mlad, obenem pa predstojnik Dikasterija za škofe, kar mu je že v izhodišču dajalo več možnosti.

Prav nasprotno pa je izvolitev Leona XIV. presenetila dobrega poznavalca Vatikana in mnogih dosedanjih papežev Rafka Valenčiča. Kardinali so ga namreč glede na to, da jih je kar 133, in glede na to, da prihajajo z vseh koncev sveta, izvolili zelo hitro. Tudi sam si ni mislil, da bo novi papež iz Severne Amerike. Če bi mu to kdo dejal pred izvolitvijo, bi mu odvrnil, da je to zadnja možnost. »Ta človek pa je mirno sprejel. Ve, kaj hoče,« je pojasnil.

Tudi Štuhec pa je bil sprva presenečen nad njegovo izbiro imena. Pozneje pa je pomislil, da je Leon XIV., podobno kot je bil njegov predhodnik Leon XIII. na prelomu 19. in 20. stoletja papež v dobi industrijske revolucije, postal papež v času visokotehnološke industrijske revolucije z umetno inteligenco.

Leon XIII. je bil sicer znan po tem, da je dolgo živel in veliko pisal, obenem pa je bil začetnik krščanskega socialnega nauka z okrožnico Rerum Novarum – Nove stvari, pojasnjuje Valenčič. Sodeč po imenu, bo po njegovih besedah nadaljeval delo papeža Frančiška oziroma delo svetega Frančiška Asiškega.

S tem se strinja tudi veleposlanik But. Papež bo po njegovem mnenju dal poudarek socialnemu nauku na svojstven način. »Smo v dobi, ko tudi zaposlitev ni več tako samo po sebi umevna,« je povedal. Umetna inteligenca sicer lahko prinese veliko dobrega, skriva pa tudi nevarnosti – ne le takrat, ko gre za človekovo dostojanstvo, pač pa tudi takrat, ko gre za možnost zaposlitve.

Hkrati pa je Leon XIV. papež, ki nosi izkušnjo bivanja na različnih delih sveta, zelo ga je zaznamovalo tudi njegovo misijonsko delo, pozneje nagrajeno s položajem nadškofa v Peruju, dodaja veleposlanik But.

»Slišim, da je praktično toliko, kolikor je Američan, tudi Latinskoameričan,« je pojasnil. Njegovi starši so sicer po očetu Francozi, po materi ima celo nekaj italijanskega porekla, sicer pa ima tudi španske oz. ekvadorske korenine. Prav ta latinskoameriška dimenzija je papeža po besedah veleposlanika najbolj izoblikovala, kot avguštinec pa posebej poudarja tudi medsebojno bližino in Božjo ljubezen.

Papež Leon XIV. nosi izkušnjo bivanja na različnih delih sveta, zelo ga je zaznamovalo tudi njegovo misijonsko delo, pozneje nagrajeno s položajem nadškofa v Peruju.

Dobili smo izjemno angažiranega papeža

Papež je že takoj po imenovanju večkrat omenil prizadevanja za mir. Sogovorniki poudarjajo, da je to pravzaprav prioriteta vsakokratnega papeža. »Ne poznam nobenega papeža v zadnjem stoletju, ki si ne bi prizadeval za to,« je poudaril Štuhec. Ima pa papež na tem področju večjo moralno moč in se lahko pogovarja o tem s svetovnimi voditelji ali pa pošlje na pogovore kakšnega svojega diplomata. Vajeti pa imajo v rokah še vedno tisti, ki so na oblasti držav v konfliktu.

S tega vidika papež nadaljuje delo svojih predhodnikov, kakšen vpliv bo imel, pa je po besedah moralnega teologa drugo vprašanje. Res pa je, in to se v Evropi velikokrat pozablja, da ameriški predsednik Donald Trump v svojem prvem mandatu ni sprožil nobene vojne, v začetku svojega drugega mandata pa pravi, da bo vse vojne končal, je opomnil Štuhec.

Obenem pa je novi papež že v svojem prvem angelusu pozdravil premirje med Pakistanom in Indijo, do katerega je pripeljala ameriška politika. »Mislim, da bo vedno podprl rešitve, ki bodo šle v smeri miru in pravičnosti, in bo kritičen do tistih, ki ne bodo šle v tej smeri. Saj drugačen ne more biti noben papež,« je sklenil moralni teolog Štuhec.

Na tem področju dobivamo po mnenju veleposlanika Buta »izjemno angažiranega papeža«. Hkrati pa dobivamo papeža, ki bo lahko povezoval različne poglede v Cerkvi, kar je tudi zelo pomembno, je poudaril.

Mir v Svetem pismu in v cerkveni govorici ima po besedah Rafka Valenčiča veliko širši, globlji pomen od tistega, da ni vojne. »Izvor vsega zla je človekova sebičnost, nesposobnost razumevanja in sprejemanja drugega. Mir je najprej mir v človeku, harmonija v njem samem. Ta mir pa daje Bog. To je Božji dar,« je pojasnil.

Zato vse od božiča pa do velike noči v cerkvah vedno odmeva: »Slava Bogu na višavah in na Zemlji mir ljudem, ki so dobre volje.« To pomeni, da je v ospredju človek, ne pa odsotnost orožja.

Že ob prvem stiku so mnogi na Trgu svetega Petra rekli, da »jih je preprosto očaral rahlo sramežljiv, a prijazen in topel pogled«.

Kot oseba izjemno prijeten

Robert Francis Prevost je tudi izjemno prijetna osebnost, je še poudaril But, ki se že veseli petkovega dopoldneva, ko imajo veleposlaniki pri Svetem sedežu srečanje z novim papežem. Že ob prvem stiku so mnogi na Trgu svetega Petra rekli, da »jih je preprosto očaral rahlo sramežljiv, a prijazen in topel pogled«. »Papež, kot ga današnji svet potrebuje,« poudarja veleposlanik But.

Vsak papež ima svoj dar, nihče ne ponavlja drugega, njegov poudarek pa je primeren za njegov čas, se strinja Rafko Valenčič. Tako bo tudi Leon XIV. obogatil delo svojih predhodnikov in dodal svoje »kot človek, kot mislec, kot tisti, ki se odpira Bogu in človeku«.

Pri papežu ne gre le za njegov program, pač pa za to, kaj potrebuje človeštvo, kaj potrebuje Cerkev. Navdih za presojo kardinalov, ki se v molitvi pripravljajo na volitve papeža, pa je »Božji duh, ki nas razsvetljuje,« je še poudaril Valenčič.

Prav v luči papeževega »programa« oziroma njegove vloge v družbi so v dneh po izvolitvi potekale številne analitične razprave. Nacionalna televizija je velikemu dogodku posvetila tudi posebno oddajo Habemus Papam (Imamo papeža), med njenimi bolj zanimivimi poudarki pa so gotovo pričakovanja javnosti glede prihodnjih nalog Leona XIV. oziroma glede pričakovanj v cerkvenih krogih.

Papež Frančišek je ob imenovanju pred vernike prišel v preprostih oblačilih, brez dodanih znamenj papeške moči. Z veliko preprostostjo se je sklanjal k ubogim, videl je njihovo stisko, bil je glas ubogih. Papež Leon XIV. je na drugi strani pred množico prišel »drugače, z dodano močjo«, z dodanimi znamenji papeške moči, je svoja opažanja v razpravi povzel pater Karel Gržan.

Papeževe prve besede so bile namenjene miru. Kot je poudaril pater, si je tudi Frančišek iskreno prizadeval za mir in nenehno nagovarjal k miru. Ocenjuje pa, da bo novi papež v tej smeri deloval še z večjo močjo, jasnostjo in avtoriteto. »To naš čas potrebuje,« je poudaril Gržan, toliko bolj, ker politika postaja vse bolj podpihovanje konfliktov in ne poslanstvo miru.

Prav v luči prizadevanj za mir je pater izpostavil tudi simbolno znamenje, ki se je ob dimniku Sikstinske kapele pojavilo tik pred izvolitvijo Leona XIV. »Opazovali smo dimnik in kar naprej so ga obkrožali galebi. Tik preden se je pojavil beli dim, pa je priletel golob, znamenje miru,« se spominja pater.

Karel Gržan: »Opazovali smo dimnik in kar naprej so ga obkrožali galebi. Tik preden se je pojavil beli dim, pa je priletel golob, znamenje miru.«

Oznanjevanje evangelija

Da ob stalnem omenjanju vloge papeža kot glasnika miru zlasti pri mlajših duhovnikih nastaja nekakšna vrzel, pa je Gržana dopolnil tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference Gabriel Kavčič, sicer župnik v Vipavi. »Pričakujemo še več od tega, kar je bilo doslej povedano: pričakujemo, da bo kdo omenil Jezusa Kristusa, da se bo omenjal tudi evangelij,« je poudaril.

Kot je pojasnil, mlajši duhovniki niso najbolj navdušeni nad tem, da se govori samo o papeževem vplivu na politična vprašanja. Treba je omenjati tudi tisto, kar papež v izhodišču je: papež je tisti, ki oznanja besede evangelija, Petrovo izpoved vere. Pomembno je, da bo papež izpolnjeval svetopisemsko nalogo, »potrjeval svoje brate in sestre v veri«. Iz vere v Jezusa Kristusa pa izhaja tudi sporočilo miru, je poudaril.

Prav to pričakujejo zlasti duhovniki na lokalni ravni, saj je prav potrjevanje v veri tudi njihova prvotna naloga. »Upam, da nam bo, tako kot papež Frančišek in njegovi predhodniki, podal roko,« je poudaril Kavčič.

Veleposlanik pri Svetem sedežu Franc But verjame, da bo Slovenija za novega papeža obnovila tudi odprto vabilo na obisk v Slovenijo, ki ga je imel že papež Frančišek, a se ni uresničilo. Kot je napovedal But, bo tudi sam ob prvi priložnosti to vabilo prenesel oziroma ga omenil. Seveda je to odvisno od prioritet posameznega papeža: »V vsakem primeru bomo delali na tem, da bo papež prišel tudi v Slovenijo.«

Anton Stres: »Papež prihaja iz reda avguštincev, ki jih v Sloveniji sicer ne poznamo. Nastali so skoraj istočasno kot beraška redova frančiškanov in dominikancev.«

(D200: 12-15)