Najprej poskrbeti za lastne vojake, s tem pa tudi sprati sramoto pred zavezniki

Slovenska vojska se v zadnjih letih sooča z obsežno kadrovsko in materialno krizo. Tako je že od leta 2013 nezadostno ocenjena za primere krize ali vojne. Kljub temu se za reševanje tega področja v zadnjih letih ni storilo veliko. Zato je nujno, da slovenske obrambne sile v prihodnjih letih morebitne grožnje analizirajo in se pripravijo na morebitne krizne razmere nove dobe.

Slovenska stroka je v tem, kot nam sporoča posvet na pobudo državnega sveta, enotna. Ob tem pa jo čaka tudi zahteven izziv. Najprej prepričati tujo javnost, da smo lahko kredibilni partnerji, pa tudi domačo, da lahko nakupe izvedemo transparentno in da bodo ti izpeljani v korist Slovenije.

V tem trenutku je sicer jasno, da bo Zakon o investicijah v Slovensko vojsko doživel tudi ustavno presojo. Vendar pa to ni največji problem, saj jo bo po mnenju dr. Mateja Avblja in dr. Ljubice Jelušič tudi uspešno preživel. Po mnenju dr. Klemna Grošlja, pisca bele knjige o obrambi, je bistveno bolj nevarno, če teh postopkov investicij ne bomo uspeli izpeljati transparentno in z v javnosti ustrezno obrazloženimi strokovnimi utemeljitvami.

Nekredibilen partner

Slovenija se s težavo ustreznega financiranja Slovenske vojske bolj ali manj uspešno spopada že od leta 1994, ko je bil sprejet Zakon o temeljnih razvojnih programih oziroma na kratko TRP. Ta je začrtal financiranje vojske nekako do leta 2007, ko je bil sprejet njegov naslednik za obdobje od leta 2008 do 2015. Izvajanje tega je prekinila finančna kriza, ki je povzročila, da je v vsakoletnem proračunu za slovensko vojsko zmanjkalo 105 milijonov evrov.

Zgolj v tem znesku je skrita ena cela srednja bataljonska skupina. Slovenija je po včlanitvi v NATO obljubila dve takšni skupini, vendar ne funkcionira še nobena. Po trenutnih načrtih, ki se sprejemajo, pa naj do delovanja obeh najverjetneje prišlo šele do leta 2027, kar po besedah nekdanje obrambne ministrice dr. Ljubice Jelušič pomeni, da smo v se v okviru NATA izkazali kot povsem nekredibilen partner.

Njihova sporočila so bila po besedah državnega sekretarja dr. Uroša Lampreta še pred nekaj leti diplomatsko vljudna, medtem ko so zdaj poročila zavezništva že zelo neposredna.

Slovenija dveh bataljonskih skupin, ki jih je obljubila kot prispevek k zavezništvu, sicer še vedno nima. Ob tem sogovorniki na posvetu poudarjajo, da ne smemo imeti občutka, da je siljenje v vzpostavitev teh dveh skupin kakršnakoli NATOVA kaprica. Dejstvo je namreč, da Slovenija ti dve skupini potrebuje tudi zase, saj se brez njih ne more dostojno braniti.

Huda finančna podhranjenost

Toda kako je do tega lahko sploh prišlo. Kot sta v svojih prispevkih razložila dr. Jelušičeva in dr. Lampret, je to predvsem posledica hude finančne podhranjenosti. Leta 2010 je Slovenska vojska imela na voljo za 1,61 % BDP finančnih sredstev, ki so v naslednjih petih letih upadla na  vsega 0,93 % BDP. Posledično je bilo leta 2014 za investicije namenjenih zgolj 1,34 % vseh sredstev, ta delež pa je do lani narastel le na 10 %.

Takšno neizbežno stanje pa sedaj ogroža tudi izvajanje nujnih zakonskih nalog. Zato sta po mnenju dr. Lampreta v naslednjih letih pomembna dva ključna elementa: Zagotoviti sistemsko financiranje in dvigniti obrambne izdatke.

Kot zahtevo utemeljuje dr. Jelušičeva, je sistemski zakon nujno potreben zaradi tega, ker financiranje vojske drastično presega finančno načrtovanje zgolj posameznega državnega proračuna, vojaške opreme namreč ni mogoče kupovati v supermarketu. Zato je potrebno v projekt vključiti dolgotrajna pogajanja temeljito predhodno načrtovanje.

Obravnavni zakon ima po njenih besedah še vedno slabost, da bo treba finančna sredstva še vedno predvideti v prihodnjem državnem proračunu. Vendar pa je sedaj mogoče, da se te pogodbe dolgoročno ustrezno načrtujejo in tudi podpišejo.

Kajti kot poudarja brigadir Uroš Paternus, vojaška zmogljivost ni nekaj, kar lahko zgradiš v letu ali dveh, temveč je potreben tudi sistematičen in dolgoročen razvoj. V zadnjih letih pa je bil problem Slovenije prav pomanjkanje sistematičnih in dolgoročnih virov.

Prav tako je po mnenju Boštjana Šefica, svetovalca za nacionalno varnost iz Urada predsednika republike, nesprejemljivo prepričanje, da se lahko z grožnjami spopademo šele takrat, ko bodo nastopile, temveč je te nujno ocenjevati ves čas in se nanje tudi ustrezno pripravljati.

Nujnost transparentnosti postopkov

Še najbolj kritičen do trenutnih razmer je sicer bil pisec bele knjige o obrambi in trenutni evropski poslanec LMŠ Klemen Grošelj, ki je v prispevku poudaril izjemen pomen strokovnih razprav ter opozoril na dejstvo, da je znesek nakupa zgolj tretjina stroškov imetja posameznega oborožitvenega sistema. Te je potrebno tudi skladiščiti in vzdrževati.

Ob tem je nujna transparentnost, da se javnosti razkrijejo tudi te številke, saj lahko morebitne afere, kot je bila Patria, slovenski vojski naredijo več škode kot morebitni referendum.