Največja težava, ki jo hudi duh z veseljem podpira, je nesposobnost pogleda na življenje skozi oči drugega

Ustvarjeno s pomočjo UI.

Pregovorno so tašče nepriljubljene. Medgeneracijske težave so celo uvedle posebno poimenovanje »tašča – zmaj«. To posrečeno ali neposrečeno klišejsko nakazuje možen globok prepad med dvema generacijama in nesposobnost vživljanja v drugo generacijo, spoštovanja življenjskega sloga drugega in kulturnih razlik. To seveda ne velja samo za taščo in tasta, velja tudi za snaho in zeta. O teh včasih napetih in težkih odnosih govori tudi evangelij prejšnje nedelje.

»Tisti čas je Jezus prišel iz shodnice in se z Jakobom in Janezom takoj napótil v Simonovo in Andrejevo hišo.« (Mr 1,29) Jezusu se je iz shodnice, kjer je imel katehezo, očitno zelo mudilo. Izgnal je nečistega duha, ki je obvladoval enega izmed poslušalcev, in se ob čudenju zbranih v shodnici odpravil ven, v bližnjo Petrovo hišo. V Kafarnaumu je bilo vse blizu, o tem se lahko prepriča današnji romar, ki se sprehodi ob Galilejskem jezeru. Ruševine shodnice in Petrove hiše so še danes lepo vidne. Nad slednjo pa je postavljena prostorna osemkotna cerkev, posvečena sv. Petru.

Težave medgeneracijskega sodelovanja ni samo biti na različnih bregovih, z ločenimi mnenji oz. različnimi govoricami. 

»Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej.« (Mr 1,30) Naglici, s katero je Jezus zapuščal shodnico v Kafarnaumu, očitno ni botroval samo storjen eksorcizem, ampak Simonova želja, da bi Učenik obiskal njegovo taščo. Razmere v Petrovem domu nam niso jasno predstavljene. Markov evangelij omenja, da je bila Petrova tašča »vročična«, in tu se skriva vpogled v situacijo. Uporabljena grška beseda za vročino »pyretos« je v Septuaginti omenjena samo še enkrat, in sicer v 5 Mz 28,22. »Če pa ne boš poslušal glasu Gospoda, svojega Boga, da bi vestno izpolnjeval vse njegove zapovedi in zakone, ki ti jih danes zapovedujem, bodo prišla nadte in te zadela vsa tale prekletstva … Gospod te bo udaril s sušico, z vročico, vnetjem, opeklinami, s sušo, snetjo in z rjo; zasledovale te bodo, dokler te ne uničijo.« (5 Mz 28,15.22)

Te vrste vročičnega stanja so povezovali s posledicami nezvestobe postavi, kar je posebej nazorno zapisano v apokrifnem Salomonovem testamentu. V 7. poglavju Salomon zaslišuje demona in ta mu odgovarja: »Ustvarjam razdor med ljudmi, delam vrtince, začenjam požare, povzročam požare na poljih, naredim gospodinjstva nedelujoča … torej, dovoljeno mi je bilo, da povzročam vročino, ki traja dan in pol.« Te vrste vročina nima veliko skupnega s povišano temperaturo telesa, veliko več pa ima skupnega z notranjim ognjem, ki ga povzroča napuh, in željo po kontroli, po biti bog. Težava medgeneracijskega sodelovanja ni samo biti na različnih bregovih, z ločenimi mnenji oz. različnimi govoricami. Največja težava, ki jo hudi duh z veseljem podpira, je preprosto nesmiselnost vživljanja v življenje drugega ali nesposobnost pogleda na življenje skozi oči drugega. In to sproža nenehen konflikt. Zato razumemo Petra, ki Jezusa »takoj« odpelje s prizorišča izgona prvega hudega duha in ozdravitve do drugega konfliktnega stanja, ki tudi potrebuje Učenikovo pomoč.

Želi samo usmeriti oba pola, ki povzročata konflikt, v nenehno posvečevanje, v aktivno prisotnost Jezusa v težavnih odnosih.

»Pristópil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla.« (Mr 1,31) Jezus z dotikom umiri Petrovo taščo in jo ozdravi. Ozdravi napačne perspektive, ozdravi zaljubljenosti v lasten prav, ozdravi pretirano objokovanje preteklosti, ki se nikdar več ne bo vrnila in ponovila. Vrne ji smisel, vrne hrepenenje po življenju, ki se razdaja, ki išče mir in spravo, ki služi. Vrne ji sijaj človeka, ki v Drugem išče svojo potrditev. »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,45)

Ta evangelij ne priliva ognja na marsikje že tako razgrete odnose med generacijami; tudi se ne želi vnaprej postaviti na stran mlajše generacije in v taščah (tastih) videti ponavljajočega problema. Želi samo usmeriti oba pola, ki povzročata konflikt, v nenehno posvečevanje, v aktivno prisotnost Jezusa v težavnih odnosih. Hudič togost in samozadostnost spretno izkorišča v invalidno komunikacijo, kjer pa ni več zmagovalca. So samo še poraženci in bolečina. »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33)

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike