Ne čakam pomladi. Šel bom na volitve in obkrožil ...

Rok Čakš
 »Stisnili so me v kot. Prisiljen bom voliti Pahorja,« je dejal prijatelj ob kostanjih in skorajda že bistrem moštu, spreminjajočim se v mlado vino. Razprava je bila, okoliščinam primerno, prej čustveno kot racionalno obarvana; bolj kot iz treznih glav je vrela iz notranjega razočaranja, duševne potrtosti sicer bežnih spremljevalcev politike, ki po srcu in duhu vedo, čemu pripadajo.

V pogovorih z ljudmi opažam, da se tovrstna mešanica razočaranja in apatije polašča vse več Slovencev, ki so upanje nekoč polagali v politiko slovenske pomladi. Njenih dišav že dolgo niso vonjali in občutek imajo, da je minila, še preden je dodobra zacvetela. Zanjo je prišla jesen in po vsakih volitvah je bližje zima, za katero se zdi, da bo dolga, mrzla, ledena. Takšna, ki jemlje up, da bo pomlad za njo sploh še kdaj vzklila.

Vse to in pa zmedena sporočila politikov, katerim so (bili) vajeni zaupati do konca in še čez, mnoge utrjuje v prepričanju, da tako ali tako nima smisla in je na volilni dan bolje ostati doma. A od vseh tragedij, ki so po osamosvojitvi doletele narodovo demokratično jedro, je največja v tem, da so zgolj četrtletje po izboritvi splošne volilne pravice izgubili voljo, da jo sploh koristijo. Hkrati jih politiki, ki so to državo osamosvojili, bolj ali manj prikrito pozivajo, naj se tej, s krvjo pridobljeni pravici, zdaj odpovedo.

Da ob dveh odtenkih rdeče itak ni izbire, pravijo.

Kdo nas je stisnil v kot?


Res je, stisnili so nas v kot. Vendar ne Pahor, Šarec in njuni botri, strici. V kot so nas svojo politiko, ki že dolgo ne daje pozitivnih rezultatov, stisnili voditelji, ki smo jih v letih slovenske pomladi videli kot svetilnik na poti v čase družbeno-politične enakopravnosti, ponosa in časti tudi za odrinjeni del slovenskega naroda.

Drži, vzvodi globoke države v politiki, medijih, sodstvu, državnem gospodarstvu ..., so jih venomer skušali onemogočiti. A današnji svet pozna voditelje, ki so s premeteno strategijo in sodobnimi pristopi zmagali mimo moči establišmenta. Če je to uspelo Trumpu v ZDA, lahko uspe komurkoli s potrebno voljo, znanjem in sposobnostjo.
Volil bom Boruta Pahorja. Ne zato, ker bi glede njega imel visoka pričakovanja, temveč ker je izpolnil tista, zaradi katerih sem ga obkrožil pred petimi leti.

Ne vtikajte se v mojo pravico voliti!


Sam se zaradi impotentnosti dominantne politike desnice udeležbi na volitvah ne nameravam odpovedati. Poigraval sem se z mislijo in neveljavne glasovnice tudi ne bi oddal prvič, a vseeno želim, da tokrat moj glas šteje v pozitivni smeri.

Volil bom Boruta Pahorja. Ne zato, ker bi glede njega imel visoka pričakovanja, temveč ker je izpolnil tista, zaradi katerih sem ga obkrožil pred petimi leti. Kot mnogi drugi Slovenci sem mu dal svoj glas, da prekine s politiko drugorazrednosti in izključevanja pomembnega dela slovenskega naroda, pripadnost kateremu čutim tudi sam.

Naj si o njegovih »gremo miška mala« eskapadah mislimo karkoli že, Borut Pahor je v minulih petih letih dokazal redko vrlino v sodobni politiki – držal je obljubo. Bil je predsednik vseh Slovencev; predsednik mene, vas, mojih in vaših sosedov, prijateljev, znancev, ne glede na naše versko ter svetovnonazorsko prepričanje.

Povejte, ste že kdaj imeli svojega predsednika?


To dejansko je sprememba, in zato je sprememba tudi Borut Pahor. Morda je sprememba tudi Marjan Šarec, a osebno v to nisem prepričan. Ne mislim, da je slab človek, a poznam ga premalo, zato se naslanjam na tisto, kar vem. In to je, da ga gradijo ljudje, katerih politični produkti tej državi nikoli ne prinesejo ničesar dobrega.

Morda so ga zgolj posvojili in ga bodo, ko bo njegov potencial izčrpan, zavrgli kot raztrgano polivinilasto vrečko (ne bi bilo prvič). Tudi prav. Naj se postavi na noge in s politično kilometrino na nacionalnem parketu dokaže, da je predsedniški material, da lahko uspe tudi takrat, ko so edini strici iz ozadja res le njegovi volivci.
Naj si o njegovih »gremo miška mala« eskapadah mislimo karkoli že, Borut Pahor je v minulih petih letih dokazal redko vrlino v sodobni politiki – držal je obljubo. Bil je predsednik vseh Slovencev.

Osovraženi nečak


Do takrat pa se bom zadovoljil s predsednikom republike Borutom Pahorjem. Tudi zato, ker strici vedno znova demonstrirajo, kako zalo sovražijo uspeh njegove samosvoje politike.

V resnici jih ne moti Pahorjeva pregovorna praznost, še manj instagram delfinčki. Do smrti mu ne bodo oprostili, da je ob bok dedičev revolucije, samooklicanih zmagovalcev 2. svetovne vojne, enakovredno postavil dediče reakcije, oklicane poražence in narodne izdajalce.

To imejte v mislih, ko se boste odločali, ali se na volilni dan podati iz hiše. Razmislite tudi o tem, kdo vas je v resnici stisnil v kot in če boste zaradi njihove nemoči opustili demokratično pravico, ki simbolno in dejansko predstavlja nasprotje totalitarizmu. Boste res zavrgli privilegij, zaradi katerega so mnogi žrtvovali vse, tudi življenje?!?

Ko boste pomirjeni zapuščali volitve, si vzemite nakajmesečni premislek, kaj storiti, da vas v kot ne bodo stisnili tudi ob naslednjem prazniku demokracije. Razmislite o tem, katere drastične spremembe so potrebne, da se iz dežele odžene zima in ustvari priložnost za novo pomlad.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Od strankokracije in oligarhije k demokraciji (iz fevdalizma v demokratični kapitalizem)
  • 05. 12. 2025
Ustavno sodišče ne sme biti bojno polje
  • 16. 02. 2026
Svobodna demokratična družba ne dopušča elementov totalitarizma
  • 12. 02. 2026